Vnesite za iskanje

Peter Ventin je poklicni gasilec, a se tudi v prostem času ukvarja z gasilstvom, ki ga je vzljubil že od malega. Izlet v prodajalno pohištva se je hitro končal in od takrat je, star 40 let, zavezan gasilstvu. Kaj pa otroci, ga vprašam. Ja, pravi, čas bi bil, ampak preveč stvari se dogaja, pa tudi veliko nočnega dežurstva opravljam. Oba se namuzneva. Ko mi pokaže sliko svoje partnerke, pripomnim, da bi morda bilo pametno imeti kakšno nočno dežurstvo manj…Strinja se.

Biti gasilec je, vsaj po moje, življenjska odločitev, ki te opredeli. Spoštujem take odločitve, ki niso samo poklicne, še posebej v času, ko vsak skrbi samo zase. Ko sem še delala v službi za odnose z javnostmi v Mercatorju, smo vsako leto donirali prostovoljnim gasilskim društvom v krajih, kjer je imel Mercator svoje trgovine. To bi pričakovala tudi od drugih podjetij. Torej, razložite mi organizacijo gasilstva v Sloveniji. Kdo kaj počne in kdaj?

Nekaj imava skupnega, tudi jaz sem bil zaposlen v Mercatorju. Doma sem iz Pirana, moj pokojni starejši brat je bil gasilec in jaz kot hiperaktivec sem hotel sodelovati povsod. V tistem času je gasilstvo v Piranu nekako zamrlo, ker pri vseh aktivnostih mora biti nekdo, ki ga drži pokonci in je “mašina” društva. Dobilo se nas je par, takrat sem bil v četrtem razredu osnovne šole, ki smo najprej prepričali brata, da je postal naš mentor, on pa je prepričal predsednika društva in ostale, da bi zaživel gasilski krožek. Tako je za mano dolgih 25 let prostovoljnega dela v gasilskem društvu. Po končani šoli sem se zaposlil v Mercatorju, prodajal sem pohištvo, me je pa vedno vleklo, da bi komu pomagal, pa tudi adrenalina sem imel dovolj in sem ga moral nekako porabiti. Takrat je bilo precej gozdnih požarov, opozarjanje pa je bilo dolgo zavijanje siren. Živel sem blizu gasilskega doma, ko sem slišal sireno, sem hitro skočil s postelje in stekel v gasilski dom. V tistih časih smo gasili še na stari način, in sicer smo z dolgimi gasilskimi metlami tolkli po travi, ki je gorela. Sčasoma je gasilstvo postalo bolj zahtevno, vse več je bilo tehničnih intervencij…

 

V čem se požari in vaše intervencije zdaj razlikujejo od takratnih?

Gasilci pokrivajo zelo širok spekter intervencij. Če se kdo poškoduje, točno ve, da je potrebno poklicati reševalce. Nesreča na nedostopnem terenu ali če pride do prometne nesrečo, takrat pokličejo tudi gasilce. V primeru kraje je treba poklicati policiste, če pa ljudje ne vedo, na koga bi se obrnili, pokličejo gasilce. Doživljamo različne neverjetne intervencije, velikokrat žalostne, pa tudi take, ki nas spravijo v smeh in nam polepšajo dan.

 

Na primer?

Poklicali so nas, ker je oseba padla na strehi. Odpeljali smo se s sirenami, lučmi, saj če kdo pade na strehi, pridemo najprej mi, osebo spravimo na varno, če pa je poškodovana, pridejo še reševalci in jo odpeljejo v bolnišnico. Ko smo prišli na lokacijo, je bil na strehi pav. V našem narečju “pau” pomeni, da je nekdo padel in ko so klicali, da je pau na strehi, smo mislili, da gre za osebo.

Kako pa je pav prišel na streho?

Bil je moker in med letom je padel na streho, zato tudi odleteti ni mogel. Na koncu se je izkazalo, da si je samo vzel čas, da se je posušil in odletel. Enkrat so nas poklicali, da je otrok v jarku. V hitrosti se velikokrat zgodi šum v komunikaciji, izkazalo se je, da je šlo za mačka. Namesto muca je nekdo razumel mulc. Zgodilo se je, da so nas poklicali zato, ker je bil v stanovanju velik kuščar. Ko smo prišli, je bilo na hodniku temno, tam je res bilo videti nekaj z odprtimi usti, nanj smo vrgli brisačo, ga zavili in dali v posodo, ki jo imamo za take primere. Na koncu se je izkazalo, da je ta kuščar iz gume. Mož ga je “naštimal” ženi, seveda ji ni nič povedal. Velikokrat se zgodi, da rešujemo tudi mačke z dreves.

 

A ne?!

Ja, gasilstvo je zelo širok spekter intervencij, zato se ljudje pač obrnejo na nas, in tako je tudi prav. Pred nekaj časa nas je poklicala starejša gospa rekoč, da so ptiči zasadili figo na strehi in da bo zdaj ta figa premikala strešnike. Za to pa žal ne skrbimo, mi rešujemo najprej življenja, potem premoženje, rešujemo zadeve, ki se trenutno dogajajo. Če nekomu že dve leti pušča streha, je za to druga služba.

 

Ko so mi pripovedovali o vas, me je presenetilo, ker se s srednjo šolo niste mogli zaposliti kot gasilec?!

Po končani osnovni šoli sem šel na trgovsko srednjo šolo, bila je dovolj blizu, v Kopru. V gimnazijo se nisem šel “matrat”, pa tudi v kakšnem dolgem šolanju se nisem videl. Pripravništvo sem opravljal v trgovini s pohištvom, kjer sem se kar našel, bilo mi je všeč, imel sem 17 let in začel risati kuhinje ter svetovati ljudem, kako naj opremijo stanovanje. Naučil sem se komunikacije s povsem neznanimi ljudmi, ki so sedeli pred mano in pričakovali mojo pomoč. Spomnim se usodnega dogodka. Stranki sem risal kuhinjo in zaslišal gasilske sirene, v žepu pa mi je brnel telefon. Gorel je blok nasproti našega prodajnega salona. Na hitro sem zaključil s stranko in šel pomagat kolegom prostovoljcem. Ugotovil sem, da me monotonost službe ne prepriča, ne zadovolji in odločil sem se, da se bom zaposlil kot poklicni gasilec. Zato sem moral v srednjo šolo, trgovska je bila 4. stopnja, a to ni bilo dovolj. Za pol leta sem moral na izobraževanje v gasilsko šolo na Igu, pred tem sem ob službi končal še šolo za ladijskega strojnega tehnika. Uspešno sem opravil sprejemne izpite za gasilsko šolo, jo končal in se pred 13. leti zaposlil v gasilski brigadi v Kopru. Zdaj sem gasilec v prostem času in to je tudi moj poklic. Lahko rečem, da sem 24 ur povezan z gasilstvom, v prostovoljnem društvu v Piranu sem tudi poveljnik. Razlika med prostovoljnimi in poklicnimi gasilci je ta; ko nastopim službo v gasilski brigadi v Kopru, imam urnik, 12 urni delovnik, sem v stalni pripravljenosti, hlače spuščene na škornjih…

 

Kaj pa to pomeni?

Hlače imamo zamotane okoli škornjev, tako da so višji. Skočimo v škornje in potegnemo hlače gor. Eno minuto od takrat, ko zazvoni telefon, imamo časa za izvoz na intervencijo. Velikokrat, ko gre za resne intervencije; gori hiša, prometna nesreča, se res potrudimo, da smo na cesti prej kot v minuti. Ko nastopimo službo, stopimo v dve vrsti, v sprednji vrsti je ekipa, ki je prišla delat, v drugi pa ta, ki gre domov. Vodja izmene prebere natančen načrt in nas seznani, kakšne zadolžitve ima posameznik. Vnaprej vemo, ko slišimo alarm, s katerim vozilom bomo šli, imamo jih dvajset. Če gori kanta za smeti, ne gremo vsi. Gre recimo tretji voz. Dvanajst let delam kot gasilec in ko zazvoni alarm, je še vedno tako kot prvi dan, oblije me adrenalin, močnejši in hitrejši sem. Na Obali nas je zaposlenih 60.

Kako pomembna je fizična pripravljenost?

Zelo. Na urniku dela je tudi ena ura fizičnega usposabljanja. V gasilski brigadi Koper imamo fitnes, tečemo, kondicija je zelo pomembna. Vsak dan, ko smo v službi, je telovadba. Dvakrat na dan imamo tudi izobraževanje. Točno je treba vedeti, kje je oprema in kako ravnati z njo.

 

V čem je razlika pri delu izpred toliko let?

Tehnika se dopolnjuje, nekateri kosi opreme zastarajo. Avtomobili, ki so bili pred 15. leti uporabni, zdaj niso več, ker je drugačna tudi oprema. Omenim avtomobilske nesreče, zdaj uporabljamo za razrez avtomobilov novejšo opremo, ker je avtomobilska pločevina bistveno trša. Če bi gasilec izpred 50 let videl današnjo opremo, ne bi mogel verjeti, kako hitro in bistveno se je spremenila. Včasih so gasilci požar gasili skozi okno, danes je taktika gašenja taka, da vstopamo v goreči objekt. Imamo dihalne aparate, obleko, ki naj bi zdržala visoke temperature, kar pa ne pomeni, da hodimo prosto po ognju.

 

Da obleka zdrži visoke temperature, pomeni koliko?

Obleka zdrži višjo temperatuto, kot bi jo zdržalo človeško telo. Lahko bi naredili tudi tako, ki ne bi gorela, se ne bi stopila, ampak potem je človek v taki obleki kot v pečici. V stanovanju, ki gori, je hitro 800 stopinj, zato je taktika gašenja taka, da delamo na kolenih ali na tleh, kjer je manj stopinj in manj dima. Najtežji primeri takih intervencij so takrat, ko veš, da je v stanovanju oziroma v hiši oseba. Nekaj mesecev nazaj se je to zgodilo v Piranu. Dobili smo natančne informacije, da je v goreči hiši šest oseb in tudi kje so, mama z otrokom v kopalnici, drugi na strehi. Takrat, ko je od tebe odvisno, kaj se bo s temi ljudmi zgodilo, je to psihična obremenitev ob že tako težkem in nevarnem fizičnem delu.

V primeru, ki ste ga opisali, ko gre za več oseb, kako se odločite, koga rešiti najprej?

Tega se ne da naučiti. Odločiti se moraš v trenutku, rešiš naprej tistega, ki ga lahko oziroma tistega, ki je v največji nevarnosti. Odgovornost o poteku nosi vodja intervencije, po hierarhiji najvišji, ker mora biti ob reševanju natančen vrstni red.

 

Ni demokracije?

Ne, tukaj ne. Lahko se pogovarjamo ob koncu intervencije o tem, kaj je bilo narobe, če bi pa parlamentirali o vsakem ukrepu posebej, ko bi ga morali izvršiti, bi bilo zelo narobe.

 

Ste se morali kdaj odločati, koga boste rešili prej?

Gasilstvo je timsko delo in če gre za veliko in zahtevno ntervencijo, ne gre nikoli en sam, tako se tudi ne moreš znajti v taki situaciji, kot jo opisujete. Že po poti se formirajo ekipe, tako da lahko poteka več reševanj hkrati. V primeru, ki sem ga že omenil, požar v Piranu, je potekalo reševanje v zadnjem delu stavbe po lestvi, drugo skozi okno, tretje v objektu. Reševali smo vse naenkrat. Imeli smo primer, ko so ljudje ostali ujeti v vodi, na drevesu, niso bili življenjsko ogroženi, so pa bili zelo prestrašeni. Npr.: leta 2010, ko so bile velike poplave, smo v dolin Dragonje in Sečovljah v eni noči rešili 3 ljudi. Ko je začela voda dreti, je dve osebi odneslo iz vozila, ujela sta se za drevo. Mene so privezali na vrv in ko sem priplaval do njiju, sem se moral odločiti, koga rešiti najprej, moškega ali žensko. Oba sta bila zelo prestrašena, pogovorili smo se, voda ni več naraščala, in najprej sem rešil seveda žensko. Isto noč sem rešil tudi gospo ob štirih zjutraj, pogrešana je bila od polnoči. Njen primer dokazuje koliko fizične moči premore človek. Mož nam je povedal, kje približno naj bi bila, voda je bila visoka, gospa pa ni znala plavati. Držala se je za steber pri vinskih trtah. Reševali smo jo na podoben način kot koga že prej prej, toda bila je v vodi, ki bi jo lahko odnesla. Štiri ure se je držala in prva stvar, kar me je vprašala, je bila, koliko je ura. Zavezal sem jo nase in povlekli so naju na kopno. Moram poudariti, četudi sem jo rešil jaz, je bila to naša skupna akcija, vsi smo sodelovali. Gasilci smo pravzaprav ena velika družina, vsak za vsakega ve, česa je sposoben in kaj bo počel.

 

Bi rekli, da so gasilci posebna vrsta ljudi?

Gasilec ne more biti vsak, tako kot pri drugih poklicih, je pa res, da moraš biti za to malo poseben človek z izjemno željo pomagati. Če se že kot mlad priključiš gasilcem, boš to ostal celo življenje.

 

Kdaj vam je bilo najtežje?

Najtežje je takrat, ko se naše intervencije slabo končajo in se sprašujemo, ali bi bilo lahko tudi drugače. Velikokrat pridemo na kraj dogodka, ko je že prepozno. Prometne nesreče na primer, samomori, starejše osebe, ki so živele same. To so prizori, ki ti ostanejo. K sreči smo ekipa, v kateri se o vsem lahko pogovorimo, sam pa veš, da moraš to predelati.

 

Se vam kdaj o tem sanja?

Ne. Sem se pa o tem pogovarjal s starejšimi gasilci, ki so bili pred upokojitvijo. Eden izmed njih mi je razlagal, da se spomni obraza vsake osebe, ki jo je videl mrtvo.

 

Dela z vami kdaj tudi psihiater?

To ne, imamo pa možnost pomoči, če bi jo potrebovali.

 

Koliko intervencij opravite?

Takole čez palec opravi brigada Koper čez 1000 intervencij.

 

Skoraj tri na dan?!

Lahko jih je dvajset na dan ali pa nobena, odvisno od vremena, lune, jih je pa vsako leto več, saj je tudi ljudi več, je pa precej tehničnih intervencij, četudi ob gasilcih najprej pomislimo na požar. Nekajkrat na leto nas dosežejo vremenske ujme, nalivi, veter, potem so tu prometne nesreče, samomori, ujete osebe v dvigalu…

 

Ojoj, to si pa težko predstvljam, kako je ostati v dvigalu, še posebej, če imaš klavstrofobijo. Kaj pa naredite, če je kdo ostal v dvigalu?

Tega je ogromno. Ravno včeraj sem bil na taki intervenciji. Ni zahtevna, imamo ključ od strojnice, imamo znanje, vemo, kaj je treba narediti, dvigalo ne more kar tako pasti v jašek…

 

Ni tako kot v filmih?

Neee. Blok ima pogodbo z gasilsko brigado, imamo ključ od strojnice, v dvigalu je gumb, s katerega opozorimo, če smo ostali v dvigalu, ki pozvoni našemu dispečerju, tako vemo, za kateri blok gre…Ogromno reševanj iz dvigal smo že imeli, ampak to je bolj odpiranje vrat, ob tem nikoli nismo imeli težav.

No, malo sem si oddahnila.

Največji požar na Obali?

Požar v naravi, kjer je zgorelo skoraj 300 ha gozda nad Koprom, blizu Hrastovelj, Črnega Kala. Takrat je pepel zaneslo celo do Pirana. Največji in najbolj zahteven je bil požar v stanovanjski zgradbi z 10 stanovanji v Piranu, ki sem ga že omenil. Če bi nam takrat merili pulz in pritisk, bi bile številke zelo visoke.

 

So najbolj nevarni požari tisti, kjer so v bližini eksplozivna telesa?

Če je v bližini plinska postaja ali rezervoar z nafto (v Serminu na primer, kjer imajo tudi svojo gasilsko službo), se ne da opisati, kakšen ogenj bi to bil. Doživel sem že, da je ob pretaknju plina v objektu prišlo do eksplozije, zagorelo je in ko smo prišli, je bil šofer kamiona opečen, kar precej poškodovan, gorel je kletni prostor, cev je vodila do cisterne, ki je bila polna plina. Spomnim se, ko sem vstopil, sem imel mehka kolena.

 

Spoštovanje pred ognjem?

Seveda obstaja strahospoštovanje, sicer nisi normalen. Tega trenutka se res spomnim, zdaj tudi vem, kaj pomenijo mehka kolena. Bil sem v Piranu, ko je na božični večer, malo pred polnočjo, zagorelo stanovanje na Tartinijevem trgu. Ko smo povlekli cevi do objekta, je eksplodirala plinska jeklenka. Bilo je toliko ognja in takšen pok, da smo takoj vedeli, za kaj gre. Vedeli smo tudi, da je v stanovanju oseba, šli smo ponjo, jo zvlekli ven, gospod je bil potem dalj časa v bolnišnici. Tako si lahko rečem, da je bil konec srečen, ker je nastala samo materialna škoda.

Ste pa tudi potapljač reševalec?! Lep paradoks, z vodo rešujete pred ognjem, potem pa rešujete iz vode?

Gasilka brigada v Kopru ima tudi potapljaško ekipo. Res je, da uživam v potapljanju, sem Pirančan in morje je del mene, a naše intervencije so žalostne, z nesrečnim koncem. Če se barka potopi ali avto zapelje v vodo, to ni nič posebnega, se pa vsako leto zgodi, da se kdo utopi, ostane v potopljenem avtu, za katerega se sploh ni vedelo. Šele čez mesec dni nas je nekdo opozoril nanj, dogodek za pozabiti takoj, ker je pač del poklica. Vidite, gasilstvo je zelo širok spekter različnih intervencij. Od reševanja pred čebelami, osami in sršeni…zato imamo posebne obleke. Poleg oblek za gašenje požarov in potapljaške opreme, imamo še čebelarsko obleko. Potem so tu še kače, ki gredo poleti v stanovanja, nas pa pokličejo, da jih odstranimo. Tega je kar veliko.

 

Kaj pa, če se bojite kač?

No, nisem ravno ljubitelj kač, ampak če ljudje pokličejo, ni kaj, saj bi včasih raje videl, da jaz pokličem gasilce. Nazadnje smo recimo iz kamina reševali srako, pred nekaj dnevi v Piranu iz svetlobnega jaška dva galeba, ki sta se spustila v jašek, potem pa nista več imela prostora, da bi vzletela. Pred leti so gasilci dobili klic, da je v kanalu slon. Najprej so mislili, da gre za hec, potem pa so ugotovili, da je pobegnil iz bližnjega cirkusa in se šel namakat v vodo.

Razen kač se še česa bojite?

Ja, nimam pa nekih fobij, da ne bi mogel spati, če pomislim nanje. V brigadi imamo tudi ekipo, ki se ukvarja z deli na višini, to so fantje, ki se spuščajo s stolpnic. Gasilci smo izurjeni za opravljanje tega dela, ampak jaz sem raje v vodi, kot da visim na vrvi. So stvari, ki so mi manj všeč, druge bolj, ni pa nobene, za katero bi rekel, tega pa ne bom delal.

 

Kaj pa prostovoljno gasilsko društvo? Razlike, kaj počnete skupaj?

Razlika je v tem, da smo v gasilski brigadi v službi, torej plačani, to je naš poklic in delamo po že v naprej znanem urniku. Prostovoljni gasilci pa smo na poziv, ko pride do intervencije, nam zazvonijo pozivniki in odhitimo v gasilski dom. Gasilska brigada Koper pokriva tudi prometne nesreče in različne tehnične intervencije ter take, kjer so prisotne nevarne snovi. Če je takšnih intervencij več istočano, nas prostovoljce aktivirajo za pomoč gasilski brigadi. Sodelujemo vzorno, saj se med sabo dobro poznamo in smo zelo povezani. V prostovoljnem društvu imamo tudi gasilke(med 50 operativci je 10 žensk), ki pa jih v brigadi ni. Punce so zelo dobre gasilke…

 

A znajo bolj učinkovito razmišljati?

Ne, ampak bolj praktično. Med poklicnimi gasilci sta v Sloveniji dve ženski, mislim, da v Ljubljani.

 

Kako deluje prostovoljno društvo?

Okoli sto nas je in res dobro sodelujemo. Ko smo pripravljali spletno stran, sem zapisal, da je delo v gasilskem društvu koristno in zabavno obenem, ker je prostovoljno, se morajo ljudje dobro počutiti, društvo mora imeti dušo.

 

Velja tudi, da se znate dobro zabavati? Res?

Na hitro bi rekel, da ja. Ko sem bil v vojski, nas je bilo v kasarni 60 različnih značajev, lenuhi, hiperaktivci, taki kot sem jaz, ampak v vojsko smo morali. Podobno je bilo v gasilski šoli, velike razlike so bile med nami, imeli smo se pa res lepo. Tisti, ki hoče postati gasilec, ne more biti slaba oseba, seveda pa je tudi selekcija, med 60. prijavljenimi, so nas zaposlili 6. Po nečem smo morali izstopati. Podobno velja za prostovoljna društva. Če se kdo hoče včlaniti in je pripravljen svoj prosti čas dati za to, da bo nekomu pomagal, je to človek, ki ni zamorjen in si želi družbe. Ko smo sami taki na kupu, je to dober recept, da se imamo lepo. Ja, smo dobri žurerji in prav je tako. V Piranu smo imeli doslej 11 veselic, vsako leto eno, zadnji dve leti nobene iz znanih razlogov. Ko smo organizirali prvo, smo bili presenečeni nad odzivom, prišlo je več kot 2000 ljudi, punta se je tresla, družili so se ljudje, ki se leta niso srečali. Ta energija domačinov nas je prepričala, da smo nadaljevali z organizacijo, čeprav je projekt zelo zahteven, 50 ljudi je delalo za veselico, ki nas je povezala, ker imamo veliko članov, katerim ni treba hoditi na intervencije, lahko pa pomagajo na druge načine.

 

Ste zadovoljni s plačami? Z družbenim statusom morate biti, saj ste na lestvicah zaupanja vedno med prvimi, ljudje vas spoštujejo. Ampak od tega se ne da živeti…

Ja, ne morem priti po nakupih v trgovino in na blagajni reči, da sem gasilec. Konkretno povedano, v številkah je takole; za nekoga, ki pride h gasilcem, je plača okoli 1000 evrov, kar pomeni, da dela v nočni izmeni, ob nedeljah, praznikih, a se zaradi tega ne pritožujemo. Vrag pa je, ko se gasilec upokoji. Vsi dodatki se odštejejo in njegova pokojnina je zelo žalostna. Si gasilec zasluži več? Skoraj vsak, ki je v službi, je prepričan, da si zasluži več. Meni nikoli ni bilo žal, da sem poklicni gasilec. Sem pa žalosten, če kdo reče, da nič ne delamo. Takemu predlagam, naj gre z mano na intervencijo ob treh zjutraj, ko opravljam delo, ki ga on, če bi bil z mano, ne bi nikoli pozabil. Se ne pritožujem, če pa bi bila možnost, mislim, da si zaslužimo več.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake: