Vnesite za iskanje

Prideš na kavo? Gre za vsakdanje, navidez trivialno povabilo, šego, ki je bolj ali manj uveljavljena po vsej Evropi. Na slovensko govorečem področju se za tem nedolžnim povabilom lahko skriva pomemben poslovni sestanek, prikrit poskus zapeljevanja, ki se lahko konča v postelji. Seznam vsebin tega kodiranega sporočila je neskončen.

 

V Ameriki je nekoliko drugače; tukaj ne greš na kavo, temveč kava pride k tebi. Nosiš jo v papirnatem kozarcu, pokritem s plastičnim pokrovčkom, ki ima luknjico skozi katero srebaš tekočino rjave barve, ki ji domorodci pravijo coffee. Šege, no, ali pa kulturne navade so generacijsko pogojene. Določajo jih trgovina, ekonomija in tudi tehnologija. Američani so že nekaj desetletij, odkar je deželo dokončno zasvojil Starbucks, priklenjeni na tisti papirnati kozarec. Z njim potujejo, lajša jim tegobe življenja, spremlja jih med vožnjo z avtom, poživlja dolgočasne sestanke, zadovoljuje njihovo obsesivno potrebo po oralnem použitju.

V Ameriki kava torej ni metafora oziroma nadomestek za nekaj drugega, alegorija. Kava v Ameriki ni nikoli nič drugega kot tisto, kar je – papirnati kozarec več ali manj rjave brozge, odvisno pač ali v kavo dolijete smetano, mleko ali pa ničesar. Kavo prodajajo vročo, skoraj zagotovo pa je zadnji požirek, ki ga posrebate iz kozarca, že skoraj mrzel. Kava je v Ameriki hype, statusni simbol in identiteta.

Imajo Američani kaj, kar opravlja funkcijo našega, prideš na kavo? Ja, to je drink. Če se dogovoriš za drink, je to lahko zabavno, erotično, kajti drink ima v sebi element nepredvidljivosti, odvisne od učinka alkohola. In tudi tukaj so Američani posebneži. Na drinku ne sedijo dolgo. Drinki se dogajajo stoje, po slużbi, ne pa kot naše družabno popivanje globoko v noč. Drink v Ameriki se opravi na hitro, kot vse ostalo. Edini, ki pijejo znanstveno, kot znamo to mi, so ljudje, ki jih danes vidiš v osamljenih barih po New Yorku. Sedijo na barskih stolih in pijejo, dokler se ne odmajejo domov. V New Yorku, v neposredni bližini mojega stanovanja je bar, kjer sem poslušal njihove zgodbe. Glasbenik, bivši vojaški najemnik, pisatelj, restavrator starega pohištva, vsi se prepoznavajo za “funkcionalne alkoholike”, kar pomeni, da se poleg poklicem predajajo tudi pijači. Toda vrnimo se h kavi. V zadnjih letih se položaj izboljšuje. Danes v urbanih središčih Amerike ni več nemogoče popiti v redu espresso. Seveda to še ni kava “come dio comanda”, toda po urbani Ameriki se množijo pražarne kave z lastnimi lokali. V teh butikih je zdaj mogoče izbirati med espresso macchiato, ristretto, cappuccino … ki jih pripravijo na sofistiranih espresso aparatih, uvoženih iz Evrope. Osebje v teh novih lokalih se giblje s posvečenimi kretnjami, vsak gib, celoten postopek priprave magičnega napitka je zrežiran do popolnosti.

A le do trenutka, ko črna zlata tekočina začne brizgati v papirnati kozarec?! Espresso macchiato v papirnatem kozarcu? Nenadoma se zdi, da je ves napor odveč.

 

Andrej Mrevlje

Deli novico:
Oznake: