Vnesite za iskanje

Kaj prinaša prvi polčas županskih mandatov štirih istrskih občin? Župani imajo izgovor: pandemijo. Vendar so tudi v kriznih časih med njimi razlike.

 

Še najboljšo oceno si sredi mandata zaslužijo v ankaranski občini. K temu je pripomogla majhnost (večja obvladljivost) občine, zelo dobra finančna preskrbljenost in operativna enotnost nosilcev oblasti. V Ankaranu so pred dobrim mesecem prvi v tej regiji sprejeli občinski prostorski načrt. Občina sploh ni zadolžena. Za nameček ji je uspelo od države za luške parcele iztržiti 8,3 milijona evrov. Občinski proračun je sanjski, saj znaša 20 milijonov evrov, kar za občino s 3278 prebivalci pomeni daleč prvo mesto po proračunskih sredstvih na prebivalca v državi. Ankaransko blagostanje gre deloma na račun tesnejšega proračuna koprske občine. Toda v Ankaranu je videti, da vodstvo (Gregor Strmčnik) in volivci dobro vedo, kaj hočejo, in kako morajo delati, da to približno uresničijo.

 

Sorazmerno uspešna občina je tudi izolska občina, navkljub temu, da je Danilo Markočič že v prvem mesecu županovanja moral začeti urejati plačilo visoke sodno odmerjene odškodnine podjetju R-Mercuri (skoraj dva milijona evrov), ki sta precej posušila investicijske možnosti občine v prvih dveh letih. Toda občina Izola se doslej ni dodatno zadolžila, denar za poplačilo dolga so pridobili s prodajo drugega premoženja. Občinski prostorski načrt je pripravljen za sprejem v januarju. Že sprejeti proračun za 2021 (in 2022) znaša skoraj 30 milijonov evrov. Med večjimi uspehi je prav gotovo pridobitev gradbenega dovoljenja za dokončanje urejanja ribiškega pristanišča, za kar so prav te dni prejeli tudi odločbo kmetijskega ministrstva, da bodo deležni nekaj čez dva milijona evrov evropskih sredstev (kar Piranu ni uspelo). Slaba izolska popotnica, ki se vleče že vsaj 12 let, so velika zemljišča, last državne DUTB in Kostićeve Gorenjske banke in Hete, ki bi radi gradili apartmaje za trg, česar pa Izolani nočejo, saj je Izola že zdaj nevarno veliko vikendaško mesto.

 

Koprska občina ni ujela razvojnega ritma, ki ga je (z nadpovprečnim zadolževanjem) zastavil Boris Popovič. Lep dosežek je zgrajena podzemna garažna hiša pod Muzejskim trgom, gradnja novega kopališča pred Žusterno, napovedana prenova skladišča soli Libertas, gradnja infrastrukture zunaj mesta. Koper ostaja precej zadolžen, OPN pa bo sprejet šele konec leta 2021. Strateško pomembnemu slovenskemu mestu še ni uspelo prepričati države, da mu mora pomagati odločneje skrbeti za državne ceste skozi mesto, še vedno ni jasno, kako bo z vodnim virom za Istro. Precej zapletov je imel (ima) Aleš Bržan s kadri, z nekaterimi sodelavci, podžupani in ključnimi kadri, zato se veliko pričakuje od novoimenovanega podžupana Janeza Starmana. Veliko (preveč) dela ima s prejšnjim županom. Ne le z nakopanimi dolgovi in z vrsto zemljiških afer, ampak tudi s tem, da se Boris Popovič vse agresivneje želi vrnit na županski stol. Popovič s produkcijo zarotniških dejanj, predvsem z referendumom o parku, kjer ga je sam pošteno polomil, demokratično krade čas, denar in sile Bržanu.

 

Tako v Kopru kot v Piranu sla po oblasti dodatno hromi normalno delo. V Piranu je prišlo do zelo nenačelne koalicije samo zaradi trenutnih skupnih interesov dveh (tudi v volilni kampanji) skrajnih in po svoji ideološki profiliranosti nasprotujočih si političnih polov. Edini skupni cilj take koalicije je preprečevanje županovega dela. Kljub temu je Đeniu Zadkoviću uspelo odpreti nov zdravstveni dom. Zato je občino zadolžil za dodatnih 4,15 milijona evrov. Uspelo mu je dograditi cesto v Fieso, zaščitil je velik del klifa in piransko župnišče pred porušitvijo, kar ni uspelo najmanj štirimi županom pred njim. Druge večje naloge (proračun, OPN, plaže, garažne hiše, Jernejev kanal, turistična infrastruktura, …) ostajajo v takem razmerju sil neznanka.

 

Četudi Piran ni postal prestolnica kulture, je s pobudo o EPK vplival na veliko večje povezovanje županov in spoznanje, da Istra nujno potrebuje veliko več vlaganj tako v kulturno infrastrukturo, še bolj pa v kadre, zaradi česar so skušali sprejeti skupno kulturno strategijo. Istra je v dobršni meri izgubila položaj, ki ga je uživala v preteklosti. Zdajšnje destruktivne politične razmere pa razvoju občine niso v korist.

 

Boris Šuligoj

Deli novico:
Oznake: