Večini Slovencev in Istranov se nikakor ne zdi normalno, da si razvita in urejena družba dovoli tako neurejene razmere v krajinskem parku, kot jih imamo v Jernejevem kanalu.
Nihče (javno) ne podpira uzurpacije najdragocenejšega javnega dobra. Pa vendar si jo privošči nenavadno veliko ljudi. Družba (z državnimi in občinskimi službami vred) je presenetljivo tolerantna tako do nereda kot do prisvajanja prostora in dobrin. Tolerantna že 40 let.
V vsaj 20 let trajajočih poskusih urejanja razmer v Jernejevem kanalu, so se zmeraj našli posamezniki in skupine, ki so pred urejanjem razmer v kanalu zahtevali ureditev nečesa drugega (česarkoli že). Na poti urejanja je bilo vedno toliko različnih predpogojev in ovir, da so vsi junaki, ki so se podali nanjo, prej ali slej omagali.
Tako je pred dvema letoma država ponudila občini dva milijona evrov, da bi končno uredili nekaj ribiških privezov ob izlivu istega kanala. Namesto hitrega dogovora so zanetili nezrelo vojno interesov, občinska uprava je obtičala v močvirju nemoči, država je denar preusmerila k bolj iznajdljivim in manj kompliciranim sosedom, Pirančanom je ostal status quo.
Pred dvema tednoma je prišlo v občinskem svetu do nenavadnega preobrata. Večina svetnikov je morda razumela, da je že zdavnaj napočil čas za drugačno miselnost in pristop, za politično enotnost in konstruktivnost. Na prvi pogled, in v siceršnjih piranskih političnih razmerah, se to zdi velik korak in morda napredek. Toda po vseh dosedanjih slabih izkušnjah in nazadnjaški politični praksi, v kateri prevladuje nasprotovanje in oviranje za vsako ceno, namesto dogovora za vsako ceno, je zadržanost pred pretiranim pričakovanjem več kot na mestu. Še posebej zaradi številnih odprtih vprašanj, ki jih bo treba rešiti še pred začetkom del. Največji dosežek je morda spoznanje, da se da. Celo v Piranu. Ljudje se lahko pogovorijo, upoštevajo različne pripombe, nekje popustijo, drugje dokažejo svoj prav. Da je torej ob dobri volji vedno mogoče, ponekod nujno, najti pot. Kot to velja za vsako napredno družbo. Prav Jernejev kanal je primer, v katerem bi morala imeti skupna rešitev prednost pred vztrajanjem s principi.
Medtem, ko je na južno stran polotoka Seča posijal žarek upanja, pa se na severno stran istega polotoka že leta zgrinjajo črni oblaki. A so vsi piranski ‘okoljebrižniki’ čudežno tiho. Res nenavadno. Marina je vse manj marina, saj je v njej čez palec četrtino manj plovil in namesto njih raste plavajoče apartmajsko naselje. Kje pa so tukaj civilne iniciative, če že županov takšno »urejanje« prostora nič ne briga?
Boris Šuligoj
