Vnesite za iskanje

Ko daš otroku plišasto igračo, ki jo lahko ob hudih trenutkih stisne k sebi, se lahko z njo igra in gre lahko z njo na sprehod, veš, da si naredil prav in si v sebi zmagal.

 

Obstajajo dobri ljudje, obstajajo zelo dobri ljudje in obstaja Denis Opatič. Človek, ki nam je lahko vsem v velik navdih. Človek, ki s svojo prijaznostjo, dobrodelnostjo, nesebičnostjo in radostjo polni srca naših otrok. In ko so njihova srca polna, so polna tudi naša.

Solze sreče so mi polzele po licu ob najinem pogovoru in pisanju tega članka. Žal, vseh zgodb s srečnim koncem, ki mi jih je Denis povedal, ne bom uspela napisati, ker bi potrebovala ves časopis, bom pa predstavila glavno, Denisovo zgodbo, ki je povod za vse ostale.

»Vse, kar počnem, počnem za otroke. Za njihovo veselje, za njihovo radost in otroški nasmeh. Vse se je začelo leta 2007, ko je v Železnikih prišlo do poplav in smo z gasilci iz Prostovoljnega gasilskega društva Hrvatini priskočili na pomoč. Leto kasneje so nas povabili na prireditev, da se nam zahvalijo za pomoč. Preden smo se odpravili na pot, sem dal pobudo, da bi vsem 25 otrokom poleti omogočili počitnice na naši obali. In uspelo je! Ob koncu prireditve, ko so nam poklonili priznanje, sem vsem prisotnim staršem povedal, da bi radi otroke gostili v našem gasilskem društvu in jim pričarali nepozabne počitnice.«

In tako se je začela Denisova zgodba, v kateri igrajo glavno vlogo otroci.

»Otroke smo peljali v Postojnsko jamo, v Kobilarno Lipica, v San Simon na tobogan, vsi so nam pomagali. Podjetja so prispevala vstopnice za razne oglede, restavracije, hrano, MOK nam je podarila nekaj šolskega programa. Vsi so nam na stežaj odprli vrata in mi smo lahko otrokom, ki so v poplavi izgubili vse, pričarali nepozabne spomine, sploh pa jim dali vedeti, da je življenje lepo.«

Otroci so posebna bitja, nikoli ne lažejo, vedno povedo vse po resnici.

»Po dobrih štirih mesecih so me starši, na pobudo svojih otrok, ponovno povabili k sebi v Železnike.   Želeli so izvedeti, kdo sem, kdo je ta oseba, o kateri otroci nenehno govorijo. Ponovno sem jih obiskal, ponovno začutil njihovo toplino, hvaležnost, ljubezen in takrat mi je bilo jasno, kaj je moje življenjsko poslanstvo.«

V CŠOD Fiesa (Center šolskih in obšolskih dejavnostih) so celo načrtovali, da bi Denis postal vodja centra, vendar bi za to moral imeti primerno izobrazbo.

»Pa sem se vpisal na Ljudsko univerzo, kjer je na žalost nekje na polovici mojega šolanja program propadel. Nisem se vdal, iskali smo naprej in našli prostovoljce v Kranju, ki so nam povedali, na kakšen način bi lahko delal v vrtcih. In zdaj teče že moje osmo leto. Zagotovo imam narejenih čez 4000 ur. Ni mi važno, v katero skupino me dajo, ali gre za otroke v jaslicah, za srednjo generacijo ali predšolske. Vse imam rad, z vsemi se razumem, nič mi ni težko. Večji kot so izzivi, boljše mi je.«

Denis Opatič vozi vlak za Slovenske železnice, je prostovoljni gasilec v Prostovoljnem gasilskem društvu Hrvatini, pomaga v dveh vrtcih (Dekani in Rižana),  igra nogomet in bariton, rad sodeluje na pustnih povorkah, se obleče v kardinala, preseneti abrahamovce, masira, se ukvarja z ročnimi deli, decembra se obleče v Božička in dedka Mraza, je krasen mož in oče dveh otrok.

Ja, to vse je Denis Opatič. To in še veliko več!

Pred dobrimi tremi leti so Denisa poklicali iz Bolnišnice Izola in ga prosili za pomoč. Želeli so si, da bi prišel pozdravit otroke na oddelku pediatrije.

»Seveda sem bil takoj za! Sem jih pa tudi takoj vprašal, kaj jim bodo kupili. Odgovorili so mi, da bodo za darilo otroci prejeli knjigo. Zame je knjiga lepo darilo, vendar ni primerna za otroka v bolnici. Bolni otroci potrebujejo nekaj drugega in točno sem vedel, kaj bi to lahko bilo. Doma smo imeli ogromno plišastih igrač. Oprali smo  jih, zavili in jih podarili. Ko daš otroku plišasto igračo, ki jo lahko stisne k sebi, se lahko z njo igra, gre lahko z njo na sprehod, ko mu je najhujše se lahko tudi zjoče vanjo, veš, da je to pravo darilo in da si zmagal.«

Pa smo prišli do solznih oči. Na tej točki mi Denis pove ogromno zgodb o tem, kako so osrečili otroke socialno ogroženih družin, kako je nato srečal te iste otroke in jih videl, kako v rokah ponosno in srečno držijo plišaste igrače. Kako so srečni, ker jim je te igrače podaril dedek Mraz.

Denis je neizmerno hvaležen za vse dobre duše, ki mu pomagajo. V prvi vrsti za njegovo družino in za vse vas, ki ste mu že in mu še boste priskočili na pomoč. Na tej točki bi rada tudi sama spomnila podjetja, da pomagajo Denisu s sponzorskimi darili. Skupaj zmoremo več, skupaj zmoremo vse!

»Veš, tukaj ne gre za mojo promocijo, tukaj gre za otroke. Večjih ciljev trenutno nimam. Vse, kar si želim, je le to, da se počasi ta trenutni kaos konča in da bomo lahko vsi uživali v tem, kar počnemo.«

Denis, hvala, ker si!

 

Klara Beltram

Deli novico:
Oznake: