Vnesite za iskanje

Dr. Marjetka Ritchie: »Združene države Amerike so zame lep hotel, Slovenija pa je dom.«

Dr. Marjetka Ritchie

 

Med Piranom in Palm Springsom.

 

Čeprav je rojena v Ljubljani in je večino življenja preživela v Kanadi in Združenih državah Amerike, je doktorica Marjetka Ritchie počasi postala Pirančanka. Piran je zanjo najlepše mesto na svetu, tu preživlja tople mesece in jesen, ko pa začne zima kazati zobe, se odpravi v svoj drugi dom v Palm Springs v Kaliforniji. Njeno življenje je bilo vselej prežeto z delom, študijem, velikimi kariernimi uspehi. Vedno pa s pomočjo ljudem, človeku. Je doktorica klinične psihologije in tudi specialistka klinične psihologije, pred tem je pridobila diplomo višje medicinske sestre in dva magisterija – iz zdravstvenih ved in klinične psihologije.  Študirala in delala  je v Kanadi in v Združenih državah, svojo zasebno psihološko prakso ima tudi v Kopru, njene psihološke nasvete smo dolgo brali v prilogi časnika Delo, v Oni.

Po opravljeni gimnazijski maturi jo je iz Ljubljane vleklo v svet : »Oče je umrl, mama pa me je vzgojila v zelo samostojno osebo. Delo staršev je, da ti dajo korenine in krila. Imela sem občutek, da so v Sloveniji možnosti za napredovanje omejene in sem odšla v Kanado. Niti ne vem več dobro zakaj prav tja. Takoj sem začela študirati in tudi ostala, saj je bilo izzivov veliko in lahko sem profesionalno rastla in odrasla. Vpisala sem se na višjo šolo za medicinske sestre, saj mi je omogočala  študij in obenem plačano delo, s prakso pa sem se tudi ogromno naučila. Čeprav sem imela na začetku nekaj težav z jezikom, me to ni oviralo pri študiju, vedno sem vedela, kaj želim in vedno sem se podala za svojimi cilji. Morda bi morala počakati, da se bolje naučim angleščine in šele potem začeti s študijem, a želela sem se sočasno učiti jezika in se izobraževati za medicinsko sestro. In tako sem se nekega dne opravila k direktorici šole in ji rekla: »Ne jemljite mi možnosti za uspeh.«

 

Ta stavek, ki ga je Marjetka izrekla kot sveža študentka prvega letnika višje šole, pove o njej veliko. To je namreč rdeča nit njenega življenja – želja po študiju, napredovanju, karieri, ki ji je podredila tudi osebno življenje. Šolanje je zaključila z odliko in bila kot jugoslovanska študentka Marjeta Modrijan razglašena za najboljšo študentko njene generacije, zato je tudi dobila štipendijo za šolanje na Univerzi v Vancouvru, kjer je z odliko diplomirala iz zdravstvenih ved. Živela je v študentskem kampusu, imela je sobo in hrano, za zaslužek je kot svetovalka pomagala študentom in vsak konec tedna delala v bolnišnici, da si je nabirala zdravstveno prakso. Same odlične ocene so ji prinesle novo štipendijo in tako je z odliko opravila še magisterij iz zdravstvenih ved ter se za nekaj let zaposlila kot direktorica zdravstvene nege v manjši bolnišnici v bližini Vancouvra. Od tam pa jo je pot vodila strmo navzgor, bila je sprejeta v Vancouver General Hospital, kjer je bila vrsto let direktorica področja zdravstvene nege. To je največja bolnišnica v Kanadi, edina z oddelkom za opekline, velika je kot mesto in tu je Marjetka nekaj let pisala svojo karierno zgodbo. Po poroki sta z možem Kanadčanom še nekaj časa ostala v Kanadi in se nato zaradi njegove službe preselila v Združene države, v državo Washington, kjer je vpisala svoj drugi magisterij iz klinične psihologije in postala profesorica mentalnega zdravja, doktorat iz klinične psihologije pa je opravila na Univerzi v Santa Barbari v Kaliforniji in kasneje učila tudi na On line univerzi.  Zelo rada je poučevala in to ljubezen do poučevanja so ji študentje vračali: »Slišala sem jih, razumela, vsak študent je bil zame pomemben, dala sem jim dovolj gradiva, ki je izzivalo njihovo radovednost, znala sem jih pritegniti.«

Njen študij in delo sta bila vedno povezana z ljudmi: »Še kot otrok sem šla peš mimo bolnice in si rekla, da bom tu nekoč delala. Imam občutek in sočutje, da človeku lahko olajšam bolečino. Če pomagaš enemu človeku, nisi živel zaman.«

Dr. Marjetka Ritchie je bila zaposlena na zelo odgovornih delovnih mestih in neposredno nadrejena veliko ljudem: »Bolj kot si uspešen, bolj si motiviran in seveda bolj napreduješ. Kar vložiš v svoj napredek je pomembno, vedno pridejo nagrade, vedno pride zadoščenje. To je podobno, kot če plezaš po hribih – višje kot greš, boljši je razgled.« Pa si je kljub uspehom znala vzeti čas zase, za Marjeto ? »Ne, nisem znala in tega je bilo res premalo. Na žalost me je delo tako potegnilo, tudi ko sem pisala, da nisem znala prenehati:  Samo še to napišem, pa končam, sem si rekla … in pisala naprej. Nisem se znala ustaviti.«

 

Pogosto stroka zna pomagati drugim, kaj pa strokovnjaki sami sebi?  Dr. Marjetka Ritchie se nasmeje:  »Tu pa malo šepam. Teorija je eno, praksa pa nekaj drugega. Veliko let sem potrebovala, da sem spoznala pomembno lekcijo – življenje mora biti uravnoteženo, v nobeno smer ne smeš pretiravati. Da sem se tega naučila, sem veliko brala, največje bogastvo pa so zame prijatelji. Sčasoma sem spoznala, da sebe in njih prikrajšam, če ne znam uravnotežiti dela in prostega časa. Ljudje potrebujemo socialno mrežo, vanjo moramo vložiti čas in energijo. Morda sem bila prej sebična, a sem res uživala v karieri, uspeh me je spodbujal, čeprav to ni bil najbolj zdrav način življenja. Prijateljstva sklepam hitro in rada, zdaj že znam živeti ta trenutek tukaj in zdaj. Če boš znal poskrbeti, da ti je lepo danes, potem ti bo lepo tudi jutri.«

Pogovarjava se o tem, kako je kovid svet postavil na glavo, kako se v različnih državah s pandemijo različno soočajo. Pri nas primerja z izkušnjami v Kanadi in ZDA, kjer je po njenem mnenju zdravstvo veliko bolje organizirano. Ni prav vse plačljivo, strokovna pomoč je dosegljiva, čeprav je v ZDA zdravstveno zavarovanje organizirano drugače kot v Sloveniji. Izkušnja pandemije pa bo ljudi zagotovo spremenila: »Vsaka izkušnja te nekaj nauči, je pa seveda odvisno, če smo ljudje to pripravljeni sprejeti. Moraš biti odprt. In vse to dogajanje bo veliko bolj vplivalo na mlade ljudi kot na starejše, ki so že izoblikovane osebnosti

V Slovenijo je pogosteje začela prihajati leta 2007. Sprva je bila tu mesec ali dva na leto, potem so se njena obdobja bivanja v Sloveniji sčasoma podaljševala, saj je močno navezana na svoj dom na Šentjanah in na čudovit vrt okrog hiše, ki ga neguje z veliko ljubeznijo. Zakaj je izbrala Piran?

»Piran je zame najlepše mesto na svetu. Tu je šarmantno, vsak sprehod je lep, kaj hitro srečaš znance in namesto pet minut za kratko pot nenadoma potrebuješ dve uri; to mi je zelo simpatično, saj take povezanosti v ZDA in Kanadi ni. Tudi če bi tam v njihovih  velikih mestih hodil vsak dan ven ob isti uri, bi vedno znova srečal druge, ne istih ljudi. Ta skupnost ljudi tu mi je ljuba, ker ti da toplino. Rada se vračam tudi v Kalifornijo, saj so tam moji prijatelji. Ni kri tista, ki naredi družino, to je ljubezen. V ZDA sem doma v Kaliforniji, v Palm Springsu, ki je zame najlepše mesto v Združenih državah. Tam je sproščeno, nikomur se ne mudi, dogaja se veliko festivalov, prireditev, tam igram golf, tenis, to je kraj za užitek. To zdaj končno znam, a sem se morala naučiti uživati. Saj sem vse življenje delala od jutra do večera in brez kakršnegakoli bančnega posojila ustvarila veliko. V  ponos mi je, da sem znala za vse poskrbeti sama.«

 

Ker je ob upokojitvi v Ameriki želela nadaljevati z zasebno psihološko prakso tudi pri nas, je morala kljub izobrazbi opraviti licenco tudi v Sloveniji in spet je veliko študirala. Zelo rada dela z ljudmi, že zelo mlada je spoznala vpliv čustev in misli na naše psihofizično zdravje. Dokler so čustva v ravnovesju, se telo odziva z zdravjem. Opaža, da je veliko ljudi v stiski, da njeno pomoč pogosto iščejo zaradi anksioznosti: »In vendar je strah imaginaren;  če bi šli naravnost in strahu ne bi zbežali, bi videli, da je le zrak. Nagonsko je strah upravičen, saj nas varuje pred nevarnostjo, če pa se mu prepustiš, sprejemaš napačne odločitve.« Vodilo njenega dela je, da duševno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni: »Pred leti so ljudem s psihičnimi težavami rekli, da so nori, kar je grdo, je stigma. Nisi bolan, imaš le neke vzorce. Pri tridesetih ti majčka, ki si jo nosil pri starosti petih let, ni več prav. Enako je z navadami. Težko otroštvo ni razlog, da si nasilen in jezen na druge, delati moraš na sebi, delati spremembe, z enakim načinom ravnanja do  spremembe ne pride. Že Einstein je povedal, da ne moreš dobiti dobrih rezultatov, če delaš enako.«

 

Rada je v Piranu, rada je v Sloveniji, čuti jo kot najlepšo državo na svetu, čuti jo kot dom in tu bi rada ostala, čeprav jo občasno moti pomanjkanje reda in urejenosti: »Združene države Amerike so zame lep hotel, Slovenija pa je dom.«

 

Nataša Benčič

Radio Koper

Deli novico:
Oznake: