Vnesite za iskanje

Čeprav ga mnogi poznate kot Kikija, le njegovi najbližji vedo, od kod ta nadimek. Denis je za razliko od mnogih otrok namesto kitare ali klavirja že v osnovni šoli poprijel za pozavno in je nikoli izpustil. Je glasbenik z veliko začetnico, ki je ustvarjal povsod po Evropi in čez lužo, a se je vrnil na Obalo in živi v Piranu.

 

Z Obale, še posebej iz Pirana, prihaja veliko vrhunskih glasbenikov. Predvsem vas je veliko podobno starih. Ste drug drugega navduševali za dobro glasbo, je bil za to kriv kakšen učitelj v glasbeni šoli ali morda starejša generacija glasbenikov domačinov?

V zadnjih letih je v Piranu nastala neka ‘vrzel’ zelo dobrih, talentiranih, vsestranskih glasbenikov. Kot si nekako namignila, si mene tudi dala v ta ‘klub’, za kar se ti zahvaljujem. Jaz sem najstarejši od teh ‘piranskih’ glasbenikov, ki smo začeli neplanirano spreminjati obraz Obalne glasbene scene. Kot vsi vemo, je Obala vedno veljala nekako kot metropola rock glasbe in tršega metala, če lahko tako temu rečemo.

Nikakor ne gre, da ne bi drug drugega glasbeno ‘rajcali’, brez tega ne bi bilo take vneme med nami, saj po kar nekaj letih še vedno aktivno sodelujemo med seboj bodisi na odru, snemanju in vsesplošnem druženju.

Je pa navdih vsekakor v rosnih letih prihajal z vseh glasbenih vetrov vsega sveta. Nekateri smo imeli srečo, da smo imeli tudi učitelje, ki so nas znali motivirati.

 

Že od malih nog igraš isti instrument. Ali si morda začel v glasbeni šoli s klavirjem ali kitaro npr.?

Začel sem z baritonom, v četrtem razredu glasbene šole pa so mi v roke podali še pozavno … to so slučajno takrat potrebovali v pihalnem orkestru in tako je to “ratalo”. Še danes je nemalo kje takšna navada…

 

Od kod nadimek Kiki? Še preden sem slišala prvi koncert vašega tria, sem mimogrede od glasbenikov poslušala zgodbe o njihovem vzorniku Kikiju.

Nadimek Kiki je priviligirana zgodba, ki ni za vsakega (smeh).

Sem pa zelo počaščen, da sem nekaterim glasbenikom vzor, kot si rekla. Tega nisem vedel, me pa zelo veseli, če sem koga navdihnil, da se poda v glasbene vode.

 

Se lahko preživljaš samo z glasbo? Verjetno ni vse samo nastopanje in snemanje  lastnih avtorskih komadov?

Z glasbo se da preživljati, seveda ni lahko. Ampak komu pa je lahko danes na kateremkoli področju? Na našem je zelo pomembno, da si narediš močno ‘hrbtenico’, da te neštete zavrnitve koncertov ne potrejo. Odvisno je od tega, s kakšnim namenom se lotiš glasbenega ‘posla’, kakšni so tvoji cilji in kaj želiš od tega sveta.

 

Uživaš v svojem poklicu? Kateri del biti glasbenik ti je najbolj pri srcu?

Glasba ni moj poklic, je moje poslanstvo. Neizmerno uživam in trpim v njem. Mislim, da je oboje potrebno za umetnika, da se zna hraniti z vsemi čustvi, ki jih doživlja v svojem ustvarjalnem svetu. To nas hrani in žene naprej.

Najbolj pri srcu mi je del, ki mi daje priložnost, da se vsak dan naučim ogromno novega, ker je nešteto še neznanega in je čar še večji, ko raziskuješ neraziskano v glasbi – od različnih novih instrumentov, zvokov, pristopov harmonije, zgodovine razvoja glasbe, namena…

Živiš trenutno na Obali? Te vleče v tujino ali  stran od morja? Je živeti v New Yorku za glasbenika sanjsko življenje?

Trenutno živim v Piranu. Veliko časa sem živel v tujini in še vedno me vleče tja, rad odkrivam nove kulture. Živeti v New Yorku za glasbenika nikakor ni sanjsko; večje, kot je mesto, težje je uživati v njem kot profesionalen glasbenik. Kar pa ne pomeni, da ne priporočam, da se glasbenik za neko obdobje odpravi na raziskovanje tudi tja. New York je metropola priložnosti, ampak če nisi res močnega značaja, tam nimaš kaj iskati.

 

Od kod se poznate z ostalima članoma Tria? Maria v Hotelu Piran pred tremi leti, kar si opisal kot vajino Poletje v školjki?

Tako je, z Mariom sva se spoznala preko Tea Collorija, ko sta imela skupaj koncert v Piranu in s prvo odigrano noto sem se zaljubil v njegov zvok in pristop k igranju kitare. Za tem se je res zgodilo Poletje v školjki (smeh).

Petra pa sem spoznal preko Davida Morgana, ko je imel na Obali koncert z njegovim triom, kjer je Peter igral in sem kot gost z njimi odigral nekaj skladb.

 

Kako usklajujete nastope, vaje in delo tria z ostalimi projekti?

Najtežje je uskladiti vaje, zaradi same logistike glede na to, da sem jaz v Piranu, onadva pa v Ljubljani. Poleg tega smo vsi zasedeni še vsak s svojimi projekti. Peter je ustanovitelj zelo sveže, zagnane skupine WCKD NATION, medtem ko Mario vodi barko skupine AKA NEOMI. Zaradi tega se počutim toliko bolj močan in varen, ko pomislim, da ju imam  v svojem  triu. Koncertov ni težko uskladit, težje jih je dobiti. No, vsaj takšne, ki ti dolgoročno nekaj dobrega prinesejo, s katerimi si lahko gradiš “ime”.

 

Kako si našel svoj  glasbeni slog? Je jazz najljubši žanr? Se nenehno spreminja?

Nikoli nisem iskal svojega stila, nenehno sem v raziskovanju svojega “sounda” s pozavno. Kar se tiče moje glasbe, je iskreno pisana, brez nekih šablonskih planov, koliko naj bo dolga pesem, za koga bo, za kakšno ciljno skupino.. to me nikoli ni zanimalo. Če mene premakne, je cilj dosežen, če pa se z mojo glasbo dotaknem vsaj ene duše, je to vse, kar si lahko kot avtor glasbe želim. In v tem je največja čast, ker če se tvoje delo koga dotakne, to pomeni, da se ti je ta oseba čustveno odprla in za moje pojme, ni večjega znaka zaupanja kot to.

Jazz nikakor ni moja najljubša zvrst, v vseh žanrih se najde nekaj za dušo. Pri glasbenikih, ki se lotijo podrobnejšega ter intenzivnega učenja glasbe, se velikokrat zgodi, da s procesom izgubijo  primarno ljubezen do glasbe, pri kateri so samo čakali, da jih pesem prevzame, premakne. Začnejo analizirati skladbe, kdo, kaj, kako igra in to se mi zdi škoda.

 

Sodeloval si z vrhunskimi glasbeniki  različnih žanrov in delov sveta. Imajo Primorci kaj skupnega kot glasbeniki, česar pri drugih ni najti?

Ne zdi se mi, da imamo Primorci kaj posebnega, skupnega kot glasbeniki, česar drugje po svetu ne bi bilo. Povsod se najdejo skupne točke.

Si s kom še želiš sodelovati, pa ti do danes še ni uspelo?

Je še kar nekaj glasbenikov, s katerimi bi rad nekoč sodeloval … Verjamem, da se bo to tudi zgodilo. Vse se da!

 

Na Obali je v poletnih mesecih kar nekaj zunanjih prizorišč za koncerte, zdi se, da v zimskih mesecih glasba v živo poponoma izgine. Si želiš več prostorov za koncerte? Kam se lahko odide na pijačo ob dobri glasbi?

Vsekakor si želim, da bi na Obali imeli več koncertnih prizorišč, ampak ne lokalov, kjer imajo tudi koncerte. Govorim o dvoranah, namenjenih koncertom in drugim kulturnim dogodkom.

Rad imam koncerte, na katere ljudje pridejo poslušat glasbo, ne da vmes govorijo, in ker je glasba malo bolj glasna, tudi oni glasneje govorijo. V tem se povsem izgubi čar koncertov.

 

Te lahko kmalu kje slišimo v živo?

Trenutno sem v končni fazi snemanja mojega drugega albuma NUANCE, za katerega upam, da bo izšel letos novembra. Pripravlja pa se tudi decembrska turneja, a tokrat na Češkem.

 

Nina Ločniškar

Deli novico:
Oznake: