Vnesite za iskanje

Imava skupno prijateljico, zato se srečujeva na praznovanju njenega rojstnega dne. Ko sem jo srečala prvič, v gostilni Čad v Ljubljani, je bila že velika televizijska zvezda. Ne samo na ekranu ali v tekstih, tudi v vsakdanjem življenju je polna humorja. In ne tistega na prvo žogo. Tistega, ki se ga zaveš malo kasneje.

 

Kar predstavljam si jo, ko pravi, da je šola ni marala, pa tudi ona nje ne. Delala je kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu, bila je negovalka prizadetih otrok, igrala je v filmih, nastopala v televizijskih serijah. In pisala, pisala, . . . Napisala je več kot 60 literarnih del za otroke in odrasle in je že vrsto let med najbolj branimi in izposojenimi avtorji v knjižnicah. Ko prebiraš, kaj vse je napisala, od knjig, do scenarijev, dram, kolumn ter pišeš tudi sam, ti je kar malo nerodno, ker si v primerjavi z njo skorajda lenoba.

“Otroke je navdušila z zbirkama Anica (Anica in grozovitež, Anica in materinski dan, Anica in zajček, Anica in Jakob, Anica in športni dan, … ) ter Čudežna bolha Megi (Čudežna bolha Megi in bernardinec Karli, Čudežna bolha Megi in zajček Branko, Čudežna bolha Megi in želvici Taška in Toni, …) in Škratovile, mladino pa med drugim s knjigami iz zbirke Blazno resno (Blazno resno o seksu, Blazno resno popolni, Blazno resno zadeti, Blazno resno slavni, Blazno resno o šoli). Po izboru več kot deset tisoč šolarjev sta leta 1999, 2002 in 2003 v akciji Moja najljubša knjiga prvi mesti zasedli njeni mladinski pripovedi Lažniva Suzi in Anica. Med deli, ki jih je napisala za odrasle, so romani Panika, Peskovnik boga otroka in Odred. Pisala je tudi za revije Antena (ljubezenske zgodbe), Pil (podlistek Blazno resno) ter za Ono, Jano in Objektiv (kolumne). Svoje najboljše kolumne je zbrala v knjigi Pasti življenja (2005),” pišejo na spletni strani Mladinske knjige. Leta 2016 je prejela Ježkovo nagrado.

 

Pogovarjali sva se po mailu. No, vsake toliko tudi po mobitelu. Ja, in SMS sporočila sva si pošiljali.

 

S Primorskim gledališčem v Kopru si začela nov projekt. Za kakšen projekt gre?

Primeren temu času. Tak, kot so zdaj vsi. Preko spleta. Vendar bo možna interakcija gledalcev preko telefona. Na odru bom imela gosta, lahko že povem, da bo v prvi oddaji to Mef. Malo se bomo hecali. Malo talk showa, malo bom šlogala iz steklene krogle, tudi gledalcem, ki bodo klicali in imeli vprašanja zame in za gosta. Kako se bo zadeva skozi čas razvijala, pa si ne upam napovedati. Naslov projekta je “Pozor! Prihodnost z Deso Muck!” in je producentsko delo Gledališča Koper, ki že ima tovrstne izkušnje z otroškimi projekti.

 

Kakšno je gledališče brez gledalcev?

Ne vem. Najbrž podobno kot na vajah.

 

Smo v času, ko živimo samo s knjigami, poslušamo radio in gledamo televizijo. Kako bi razložila zakaj potrebujemo kulturo tudi v času krize, pandemije? Meni je še najbližja Nietzschejeva razlaga, da bi brez kulture/umetnosti znoreli zaradi resničnosti.

Po umetnosti zdaj še bolj posegajo ljudje, ki so bili že prej nagnjeni k temu, sicer pa dvomim, da bodo ostali umetniško spregledali. Pač poslušajo še več pogrošne glasbe, gledajo več akcijskih filmov in mehiških nadaljevank. Zelo je razvita pivska kultura po vikendih in zidanicah, kot imam priložnost opazovati tudi v bližnji okolici. Ljudje si na razne načine dajejo duška, da se jim ne zmeša. Tudi na zelo škodljive načine, umetnost jim ne pade kaj dosti na pamet.

 

Ti si med redkimi kulturniki, ki jih nisem slišala, da bi se pritoževala nad kulturno politiko, nad odnosom, nad honorarji. Lahko da sem kakšne stvari tudi prezrla. Ali se res nisi pritoževala? In če se nisi, kako to?

Prav si opazila. Tiho sem kot miš in samo opazujem, kako so nekateri pod tem ministrstvom popadali v jame, ki so si jih sami izkopali. Sicer pa se ne spomnim, da bi imeli kadarkoli kakšno prav učinkovito in nepristransko ministrstvo za kulturo. Z vsakim je zadovoljen tisti segment umetnikov, ki od le tega dobiva denar. Eni so bili več ali manj pod vsemi vladami pri koritu, zdaj pač niso, in jih je kap. Toda tako ali tako se bo slej ko prej spet vse obrnilo v njihov prid. Zame pa je drugače kot za večino umetnikov, sploh pa pisateljev, ker od nobenega ministrstva nisem nikoli prejela niti evra, saj sem vsakega pač sama zaslužila s svojim delom in zagotovo ga tudi od tega ministrstva ne bom. Torej sem od kulturne politike čisto neodvisna, čeprav mi dve tretjini zaslužka, ki bi ga morala prejeti s knjižničnim nadomestilom, odvzame Društvo pisateljev in to z razlogi, ki še do danes niso argumentirani. Vendar ni res, da se strinjam z vsem, kar počne Simoniti. Nevzdržno se mi zdi, da so filmarji tako dolgo ostali brez honorarjev. Prav ogabno je, da nekateri samostojni umetniki stradajo, sploh si ne upam pomisliti na glasbenike, igralce, … Pa tudi sicer sem tiho, glede vsega, kar se dogaja v politiki. Veš, napisala sem na desetine kolumen pod vsemi vladami, pred leti tudi pod to, in opozarjala, na razne traparije, ki jih počne, tudi na kulturnem področju in sem tega sita. Tako ali tako nikomur ne zaupam več.

 

 

Zdaj pa najbrž imaš kakšne zamere?

Kot sem rekla. Noben umetnik v tem času ne bi smel stradat in se tresti pred jutrišnjim dnem. Sama se spomnim tesnobnih časov, ko sem bila na istem, pa ni bilo korone. Jeba.

 

Si pisateljica, scenaristka, igralka, skratka multipraktik. Najbrž delaš kakšne stvari raje kot druge. Katere in zakaj?

Na splošno ne delam preveč rada. Najprej sem težko delala zaradi pomanjkanja samozavesti, malo pa tudi zaradi lenobe. Zdaj pa težko delam, ker sem že rahlo izčrpana. Ampak mi je zdaj vseeno lažje, ker se ne obremenjujem več toliko kot na začetku. Pred nekaj leti bi kot iz topa odvrnila, da raje igram. Takrat sem v tem še uživala, se zabavala, se učila. Zdaj pa je to zame že kar štrapac. Ne rečem, da mi tu in tam malo ne paše, zelo malo. Zdaj veliko raje sedim za računalnikom in med dvema pasijansama napišem kak stavek. Nisem več pod pritiskom ogromnih količin teksta, ki sem jih proizvajala, ko je šlo za preživetje.

 

Številke o prodaji in izposoji tvojih knjig (v knjižnicah) za otroke so fascinantne. Se pravi, da otroci berejo?

Eni radi berejo. Sploh prva triada, ko je to zanje še nekaj novega. Sicer pa morajo. To je obvezen del šolskega programa.

 

Kako pa prepričati tiste, ki ne, da naj berejo?

Težko. Nimajo te potrebe v možganskem sistemu. Ni se razvila. Imajo pa zato razvite druge. In ker jih branje utruja in dolgočasi, ni z njimi nič narobe. Enim pač ne gre matematika, pa če jih ubiješ. Taki se rodimo. Mislim, da jih je za začetek treba prepričati v to, da branje ni zoprnija.

Je to naloga staršev, šole ali koga drugega?

Neberočemu otroku najbolj pomagaš, če ga ne siliš brati oz. mu prepustiš izbiro v smislu, brati moraš, ampak lahko si sam izbereš kaj. Če si bo šestošolec izbral knjigo za drugi razred z malo besedami, si jo pa naj. Slej ko prej bo prišel do knjige, ki ga bo zanimala. Šole delajo veliko napako, ko silijo otroke brati neprivlačno ali pretežko literaturo.

 

Statistike o tem, koliko Slovenci beremo, so porazne. Več kot polovica jih ne prebere niti ene knjige na leto. Kakšna je tvoja razlaga za to?

Zakaj govorimo o tem pojavu z izrazom “porazen”. Saj ne gre za število prometnih nesreč. Ali za število žrtev epidemije v Sloveniji. Sploh, ker bi se marsikomu dalo prihraniti smrt ali vsaj mučenje na ventilatorjih, če bi bila njihova okolica bolj odgovorna. Ali, če bi NIJZ ohranil sledenje stikov in karantenskih odločb. Dokazali so, da bi tako ohranili tisoč življenj. To je porazno. To, da ljudje vedno manj beremo je pač rezultat časa, v katerem živimo. Samo zelo dobro organizirana akcija na državnem nivoju bi to lahko popravila.

 

Pomeni, da so nehali brati tudi tisti, ki so brali kot otroci, če ne drugega pa knjige za bralno značko?

Ja. Meni dostikrat kdo poklapano in osramočeno prizna, da skoraj nič več ne bere. Ni časa, ni denarja, knjige so drage. Razumem jih. Čas, v katerem živimo, ponuja ogromno sprostitvenih in cenejših, lažje dostopnih vsebin na različnih medijih. Za ljudi, ki danes živijo prehitro in prezahtevno, postaja knjiga prenaporna. Sploh dobra knjiga, ki sili k razmišljanju ali samoizpraševanju.

 

Kako si svoje otroke navadila na kulturo? Je bil to zgled? Če ti ne bi, tudi one ne bi?

Ni se mi bilo treba naprezati. Ko so bile majcene sem jim ogromno brala, tudi zato, ker sem sama uživala pri tem. Doma je bilo seveda vedno veliko knjig, predvsem otroških, ampak tudi pri njih se je potrdilo to, da nam je veselje do branja, do besed, prirojeno. Ena je brala ogromno in to počne še zdaj, ostali dve pa ne. Razen, če ju kaj zelo zanima.

 

Kaj pravzaprav bereš? Katere filme gledaš?

Grem v knjižnico, brskam po policah, si naberem goro knjig, za katere se mi zdi, da bi me zanimale in potem se izkaže, da me kakšna tudi ne. Rada imam skandinavske kriminalke in romane, prav tako filme in serije. Ne vem, to okolje mi je zelo blizu, čeprav nisem bila še nikoli tam. Ko sem bila mlada, sem prebrala ogromno ljubezenskih romanov, zdaj jih tudi videti ne smem. Trenutno berem zadnjo knjigo iz “Neapeljskega ciklusa” Elene Ferrante in si grizem nohte, ker je res zadnja. Ameriški filmi so postali večinoma živ obup, razen nekaterih serij. Najboljši film, ki sem ga nazadnje gledala, pa je danski “Druk” ali “Nažgani” po domače.

 

So kultura, branje, gledališče in film navada?

Seveda. Celo odvisnost. Ampak taka, dobra. Pogosto pa je tudi poza.

 

Ki se je lahko tudi odvadimo zelo hitro?

Mislim da. Občasno se lahko naveličamo. Začne se nam dozdevati, da se vse skupaj ponavlja.

 

Se bo to zgodilo, ko bo pandemija mimo? Eni menijo, da tisti, ki so vedno brali, hodili v gledališče, kino, v muzeje, bodo to počeli tudi potem, oni drugi pač ne. Ker že doslej niso in jim nič ne manjka. Kaj meniš?

Strinjam se. Vsekakor nekateri zdaj berejo več, ker imajo tudi več časa. Ampak to so ljudje, ki radi berejo. Tisti, ki pa že prej niso, tudi zdaj zagotovo ne.

 

Nekako se zdi, da tole obdobje kar samo ponuja možnosti, da na novo osmislimo kulturo, umetnost? Predvsem pa ustvarjalce.

To obdobje kaže, da nam ustvarjalci dol visijo.

 

Preselila si se v Mokronog. Kako si se navadila okolja, ljudi? Pogrešaš kaj?

Nasprotno. Če se le da, ne zaidem v nobeno večje mesto. V mestih je za moje iztrošene možgane preveč informacij naenkrat. Obožujem odmaknjenost in če moram kam iti, večer prej vzamem pomirjevalo, sicer ne zaspim od živciranja. Brez heca.

 

Kako živiš v tem čudnem času?

Sploh si ne upam tega povedati na glas, ampak živim precej dobro, glede na razmere. Ne govorim v finančnem smislu, ampak v psihičnem. Pogovarjala sem se tudi z drugimi zapečkarji in smo si na tihem priznali, da nam je pandemija prinesla marsikaj pozitivnega. Predvsem to, da nam ni treba nikamor. No, zdaj bom morala tu in tam v Koper, zaradi našega projekta. Evo, imam že tesnobni napad.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake:
Prejšnji prispevek