Intervju – Fulvia Zudich

Fulvia je slikarka, ki je študirala na Akademiji v Benetkah. Pravi, da je zdaj umetnica ob vikendih in v prostem času, saj takrat slika. V službi je v Italijanski skupnosti. Organizira. Vse. Ko jo srečaš, veš, da je narejena za to. Ko govori, je polovica besed italijanskih. Ki jih potem, ko ugotovi, da jih ne razumeš, prevede. Je tak človek, s katerim se spoprijateljiš takoj in se ti zdi, da jo poznaš od zmeraj. Priimek Zudich, s ch na koncu, je za Italijane nanavaden, a “takega imamo, tudi na nagrobniku na pokopališču,” ki so ga v preteklosti različne oblasti spremenile.

 

Dogovorili sva se, da se srečava na razstavi Zore Stančič v Monfortu, v Portorožu.

 

Razstava Zore Stančič je moja prva razstava po osmih tednih.

Tudi moja, prva po dolgi izolaciji.

 

Je pa bistveno drugačna od tega, kar ti počneš. Kako gledaš na drugačnost v umetnosti?

To je res nekaj drugega. Razlikuje se od mojega načina izražanja, čeprav sem se med študijem tudi sama imela priložnost srečati z videom. Med gledanjem projekcije Zorinega dela me je navdušil ritem barvnih detajlov, ki me je vrnil nazaj v otroštvo, v igro s kalejdoskopom in me spomnil na mojo beneško sostanovalko, ki jih je zbirala. Prostor bivšega skladišča soli je zelo primeren za različne dogodke in performanse, zato podpiram dejavnost Obalnih galerij in Pomorskega muzeja, ki delujejo v teh prostorih. Pri svojem delovanju bi morali imeti večjo podporo občine in države s ciljem vrednotenja te dediščine, ki je neprecenjljiva.

 

Moj prvi spomin na ta prostor sega v čase prvih Dnevov arhitekture (ki so se kasneje preimenovali v Piranske dneve arhitekture), ki jih je spodbudil arhitekt Vojteh Ravnikar, pred več kot tridesetimi leti. O temu prostoru smo sanjali, zdel se nam je izjemen, avantgarden, ponuja neskončno možnosti sooblikovanja. A je še danes tak, kot je bil takrat. Kljub odmevnim razstavam, se vedno znova zdi, da je prostor iz neznanega razloga potisnjen nekam vstran. Zakaj?

Se strinjam. Občutek imam, da je bivše skladišče soli, kljub svoji prestižni lokaciji, izpadlo iz konteksta na poti iz Portoroža v Piran. Včeraj sem po dolgem času z družino prehodila to pot. Kar sem videla na poti iz Pirana do Portoroža, je v meni vzbudilo jezo. Vse je tako neurejeno, umazano in zapuščeno. Bernardin je eno samo gradbišče, polno smeti. Razumem obdobje korone, ampak junij je, sezona je že tukaj. Na poti nazaj smo šli mimo bivše upravne stavbe Droge, kjer je prelep park Rastelli, ki bi moral biti zgled, zelena oaza Portoroža. Niti pločnika nima ob cesti, vse je zaraščeno. Res sem bila jezna.

Rojena sem tu, stanovala sem v Seči in se vozila z avtobusom ob morju, ko Bernardina še ni bilo.

 

No, tega se spomnim tudi jaz.

Potem sem odšla v Ljubljano na šolo za oblikovanje in medtem so naredili Bernardin. Ko sem prvič prišla iz Ljubljane in se spet peljala z avtobusom v Piran in je zavil v hrib, ne ob morju, se mi je to zdela katastrofa. Ampak dobro, vse to smo preživeli in sprejeli. Če pa nekaj zgradiš, postaviš še ograjo, mora biti pred, za in ob ograji čisto. Zdaj pa je tam vse.

 

Kako si ti preživela obdobje korone?

V redu. Ves čas sem delala, kljub temu, da so bili dogodki odpovedani. V naši italijanski skupnosti delujejo različne kulturne skupine in med prvimi, ki so me opozorili na nevarnost korone, so bili člani mešanega pevskega zbora. Rekoč, da bi bilo dobro, da prenehajo z vajami. Vprašala sem, začudena, zakaj. Saj veš, virus je naokoli in naši člani so starejši, so odgovorili. Če ste se tako dogovorili, je v redu, sem rekla, ampak nisem jim verjela. Zadnjo prireditev smo imeli še 8. marca, dan odprtih vrat, koncert in razstavo. Z vodilnimi iz skupnosti med ljudmi nismo želeli delati preplaha, zato dogodka takrat nismo odpovedali. Kdor pride, pride. A že naslednji dan smo morali vse člane naših skupin obvestiti o prenehanju dejavnosti. Istočasno smo imeli doma težave z izlivom vode in najti vodovodorja v Piranu je bil velik problem. Brez tuša ne moremo, smo rekli in se preselili v hišo mojih staršev v Sečovljah. Mesec in pol smo bili tam. Hči se je šolala preko interneta in bila zelo zadovoljna z novo izkušnjo. No, prijateljice je pogrešala. Mož, mestni človek, je začel urejati vrt, si celo kupil kosilnico na spletu in kosil travnik. Celo pet sadik paradižnika je posadil. Sestra, ki tudi živi v hiši, je ugotovila, da že dolga leta okolica hiše ni bila tako urejena kot v tem času.

 

Kakšen je občutek v praznem mestu?

Grozen. Že sicer je mesto pozimi prazno. V času izolacije je bil Piran še bolj prazen kot ponavadi in imela sem občutek, da hodim po mestu, ki so ga vsi iz neznanega razloga zapustili.

Isti občutek, ki sem ga imela pred letom 2000, ko sem začela slikati serijo slik o Piranu, ki je pozimi mesto duhov. Ko sem bila povabljena na razstavo v hotel v Strunjanu, sem se zavedla, da ljudem, ki so tam na zdravljenju, ne morem kazati tako praznih slik. Vzela sem skicirko, se sprehodila po mestu in si predstavljala življenje v teh hišah, zvoke in vonjave ter glasove hiš. Iz sten so izstopile ženske, nekateri jih imenujejo piranske dame, drugi “sinjorine”, s katerimi sem želela predstaviti svoje mesto. Govorila sem si, da v teh hišah nekdo stanuje in iz njih bi se morale širiti vonjave, slišati bi morali vsaj mrmljanje. V času korone ne bi mogla naslikati takšnih slik, ker je bil Piran še bolj prazen. Atmosfera je bila drugačna, surealna in v takšnem ozračju ne bi mogla ustvariti mojih piranskih dam.

 

Prazen, prazen?

Na rivi sem parkirala in do službe srečala, včasih, samo smetarja. Potem sem bila ves čas v pisarni. Saj, kam bi pa šla? Na vsakih deset dni smo šli v trgovino, lokali so bili zaprti. Kljub praznemu mestu so se slišali zvoki gradbenih del. Žal mi je bilo delavcev, ki so morali delati za preživetje na gradbiščih brez zaščite in potrebne razdalje. Smilile so se mi gospe v trgovini, v katero so ljudje vstopali brez mask, pljuvali in kričali nanje, kot da so one krive za nastalo situacijo. A so mi odgovorile, da so zadovoljne, da pridejo delat. Ker na domačih 50 kvadratih živijo štiri osebe in je katastrofa. Odpirala so se številna vprašanja, kako lahko živijo v tako majhnem prostoru, kako je, ker nimajo sredstev, službe, nekateri so vse izgubili.

 

Si lahko predstavljaš še to, da se s partnerjem ne razumeš najbolje?

Ne.

 

Tvoj status umetnice…

…vikend umetnice… in v prostem času, ki ga ni!

 

Študirala si na Akademiji. Si se s tem, da si začela delati za italijansko skupnost odrekla temu, da si umetnica?

V naši družini ni bilo nobenega umetnika. Na Šolo za oblikovanje sem šla, ker me je k temu vzpodbudila razredničarka. Najbrž je ugotovila, da z mano na gimnaziji ne bi bilo nič. Predstavila mi je gospo, ki je izredno študirala na Šoli za oblikovanje, delala pa v Pomorskem muzeju. Gospa in okrogla soba s pogledom na piranski mandrač, morje in Savudrijo sta me začarali. Ta motiv sem naslikala za sprejemni izpit. Po študiju v Ljubljani so me povabili na osnovno šolo za nadomeščanje mojega bivšega učitelja likovne vzgoje. Potem sem nadaljevala študij na beneški Akademiji lepih umetnosti tudi zato, ker nismo imeli določenih predmetov, kot so telovadba, obramba in zaščita ter samoupravljanje, ki so bili na ljubljanski akademiji del železnega repertoarja. Ena od želj je bila arhitektura, a bi tam morala narediti izpit iz matematike.

 

Sprejemne izpite pa si delala na Akademiji?

Ja, seveda. Par dni so trajali, na koncu je bil razgovor. Na vrsti sem bila zadnja, tako je vedno, ker imam pač tak priimek. Sprejeli so me s stavkom, končno je prišel nekdo, ki govori po naše, ker prihaja iz Pirana. Mislili so v beneškem narečju. Ostali študenti so bili tujci. Vprašali so me, kdo je avtor Tartinijevega kipa na trgu in kaj piše na podstavku. Nisem vedela!

 

Zdaj veš?

Ja. Takrat me je bilo sram in takoj, ko sem se vrnila v Piran sem šla pogledat. Zdaj vem. V času mojega dela na šoli sem učencem vedno govorila kako je pomembno poznavanje domačega kraja in njegove zgodovine.

Po zaključenem drugem letniku Akademije sem delala kot modna kreatorka v bližini Modene. Zmagala sem na natečaju in ponudili so mi službo. Moj oče je temu odločno nasprotoval: »Ne, prvo boš končala šolo.«

 

Pameten oče! In kdaj si slikala?

Takrat sem bila sama. Poleti ni pouka in imela sem daljše počitnice. Vedno sem uspela najti čas in prostor za slikanje. Zdi se mi, da je bilo več časa, bila sem mlajša.

In nisi potem nikoli samo slikala?

Prvo osebno razstavo sem imela v galeriji na beneškem Lidu, ob koncu 4. letnika Akademije. Potem sem imela še številne druge razstave. Imela sem srečo, ker me je moja družina vedno podpirala. Tudi danes, ko imam svojo družino, me razumejo in mi puščajo prostor za izražanje.

Vedno sem slikala ob delu. Po razstavi na Lidu, sem pri nas sodelovala z galerijo v Izoli. Galerija Alga, same črne slike, potem v kulturnem domu z oblekami. Ko sem učila na šolah sem imela veliko prostega časa. Danes pa vidim veliko papirologije in projektov.

 

Si kdaj prodajala svoje slike?

Ja, ja sem. Ponavadi je prodaja slik povezana z neko razstavo.

 

In?

Obstajajo različne naveze na platna, ki jih ustvarim. Od nekaterih se ločim lažje, od drugih težje, od nekaterih nikoli.

Zadnja razstava v Piranu, v galeriji Pečarič, je bila Moj Piran v modrem. Nekdo iz Bruslja je hotel kupiti eno izmed mojih slik. Rekla sem, da mu jo bom poslala. To je bilo pred dvema letoma in slika je še vedno tam, kjer je bila.

 

Se težko ločiš od svojih slik?

Od določenih ja. Od tiste, o kateri govorim, še posebej. Zato imam polno hišo in skladišče svojih slik.

 

To je poseben odnos, so del tebe. So to tvoji otroci?

Ja, so moji otroci. Čeprav, odkar imam Anno, mojo hčerko, je šlo vse v drugi plan. Ustvarjala sem tudi v keramiki, figure, malo drugačne, majhne. Po Anninem rojstvu sem rekla, da je ona moja najlepša skulptura. Figure sem prodala, a mi je še vedno žal.

Kako živa je kultura na obali?

Ne preveč! Slabo ji gre. Pred leti sem spoznala umetniškega vodja Festivala Sete Sois Sete Luas, ki so mu bila všeč moja dela o solinah in Piranu. Prepričan je bil, da jih slikajo različni ljudje. Povabil me je, da razstavljam v Toskani in nato na Portugalskem. Ko sem se vrnila, je imel naš župan srečanje z novinarji in je želel, da jim predstavim mojo izkušnjo. In? Ker ne morem biti tiho, sem rekla, da raje ne bila povabljena na takšne razstave. Mesto Pontedera pri Pisi, kjer so včasih idelovali vespe, je festivalu dalo v uporabo bivše tovarniške hale, prelepe, velike in nisem mogla verjeti, da bom tam razstavljala. Prostor je bil velik in sam si si ustvaril svoj razstavni prostor. Potem so razstavo poslali še na Portugalsko. Ko greš ven iz tega našega Pirana, ali Izole, Kopra in vidiš, kaj počnejo drugje…Tudi Monfort bi bil lahko namenjen umetnikom, pa prostori nekdanjega Delamarisa v Izoli, pa Tomosovi v Kopru, . . . A tega ne znamo ovrednotiti in uporabiti. Omenila sem tudi portugalski primer. Iz tovarne riža so z evropskimi sredstvi naredili razstavne prostore. Dve galeriji, knjižnico, mestni arhiv in muzej riža, rezidenčne apartmaje za umetnike, galerijo za stalno zbirko, arhitekturni studio in avditorij z restavracijo, parkirišče. Gospod župan…

 

Kdo je bil takrat župan?

Bossman. Ime ni tako pomembno. V vseh mandatih imamo isto težavo – pomanjkanje občutljivosti. Pošljete me v svet in ko vidim, kaj se tam dogaja, mi gre na jok, ko se vrnem.

 

Kaj ti je odgovoril?

Odgovori politikov so vedno isti. Ni denarja, imamo neurejena lastniška razmerja, …

Zdi se, da ste na obali predvsem ženske, ki ste energične in premikate svetove. Katja Pegan, ti. Na mestu Katje Pegan si težko predstavljam kakšnega moškega, ki bi vsako leto znova, ob sprejetju občinskega proračuna, razlagal iste stvari. O pomenu kulture, gledališča, muzejev, razstav.

 

Veliko je tudi drugih žensk, ki zmorejo in si želijo napredka, a so preslišane in mogoče medijsko manj izpostavljene.

Eno obdobje sem bila v občinskem svetu, župan je bil gospod Fičur. V tistih štirih letih sem videla, da vsak dela samo zase in za prijatelje, ki jih ima levo, desno, spredaj, zadaj, nevemkje. In če si bil proti… Jaz sem bila proti črnim gradnjam in legalizaciji. Če ne smeš gradit, pač ne smeš. Ne moreš to gradnjo čez nekaj časa legalizirati. Če je črna, je črna. Ko je tekla razprava, so naredili odmor in me hoteli prepričat, da glasujem za odlok o legalizaciji. Ravnala sem po svoji vesti. Potem z mano ni nihče več govoril. In če danes pogledate urbanizem obale, je to katastrofa. Ko sem postala svetnica, sem postala tudi članica odbora za kulturo in šport. Kulturniki nismo nikoli prišli na vrsto, ker so se kar naprej pogovarjali o športu, o košarki. Šla sem k županu in dosegla, da so odbor razdelili na dva dela, za kulturo in šport. Iz tistega časa se zelo spomnim tudi dogajanja okoli glasbene šole. Vse projekte za potrebe glasbene šole in ljubiteljskih dejavnosti v palači Travesini smo že imeli. Po štirih letih so v naslednjem mandatu hišo prodali Gea collegu, kot da nič ni bilo. V enem mandatu se določene stvari zgodijo, v naslednjem romajo v predal in se pozabijo. Tako kot grafit na piranski punti. V preteklosti je bil prostor dodeljen mladim za izražanje z grafiti, danes se pa sprašujemo ali je prostor temu sploh namenjen.

Članov nacionalne skupnosti je več kot govorijo uradni podatki. V piranski občini nas je okoli 1.100, veliko ljudi se ni nikoli opredelilo. Ne vem zakaj. Kot da bi jih bilo strah ali sram. Mene ni bilo nikoli. Je pa res, da so me doma tako vzgajali. Živimo na območju, ki nas ne sprejema in pogosto se počutimo tujci v lastni hiši.

Tvoji starši so prišli iz Italije?

Ma ne. Mi smo od tukaj. Nihče nas ni sem pripeljal, od vedno smo tukaj, nihče tega ne razume. Govorili smo italijansko in se imeli za Italijane. Moj praded Matteo, je bil iz Kaštela in je govoril: »Zdaj je Jugoslavija, rodil sem se v Avstro-Ogrski, potem sem živel v Italiji, za tem v Jugoslaviji. Vse to brez da bi spreminjal naslov.« Umrl je leta 1979, ko sem zaključila srednjo šolo.

Matteo je delal na železnici, ki je povezala Trst s Porečom. Ko so jo zaprli, so ga poslali z družino v Pontebbo. Njegova hči, moja nona, je bila tam zelo nesrečna, saj ni marala hribov in mraza. Poročila se je in vrnila domov v Sečovlje. Tu je ostala tudi po drugi svetovni vojni, ko so ostali sorodniki zapustili vse in odšli v Italijo. Prepričana je bila, da boš vedno tujec, če zapustiš rojstni kraj.

 

Je ta skupnost enovita ali potrebuje nekoga, ki jo povezuje? Tebe? Kaj vas povezuje?

Vez, ki nas povezuje, je poleg jezika naša kultura, tradicija in zgodovina naših krajev. Težko je razložiti te stvari. Na prvem mestu je jezik, naša govorica. Najprej so v 50-ih letih prejšnjega stoletja nastajali kulturni krožki (Circoli di cultura), ker so hoteli, da bi tudi drugi poznali naš jezik in kulturo. Imamo svoje vrtce in šole.

Kaj nas drži skupaj? Vse. Včeraj sem srečala gospo, ki ima 90 let. Rojena je v Sečovljah, s 14. leti je prišla delat v Piran, spoznala je moža, ki ni več hotel živeti v Piranu in preselili so se nad Bernardin. Zelo me je bila vesela, ker je potožila, da nima s kom govorit, v okolici nihče ne govori njenega narečja.

 

Kaj je pravzaprav tvoje delo?

Prej sem učila na šoli, potem so me poklicali, da bi delala na skupnosti. Jaz v pisarni? Nisem si predstavljala kaj naj bi delala. Delaj kar hočeš, so mi rekli, lahko organiziraš prireditve, razstave, predstavljaš knjige. In sem začela. Najprej sem predstavljala knjige za otroke in potem za odrasle. Potem sem organizirala koncerte v Tartinijevi hiši. Pred 20 leti sem prišla v Piran in od takrat skrbim za kulturne prireditve. Do leta 1996 sem vsaka štiri leta menjala službo, ker sem to očitno potrebovala. Zdaj ne več.

Ampak še ni rutina?

Ne, vedno je kaj novega. Enkrat smo v gledališču Tartini organizirali koncert zborov. Mimo je prišel gospod, ki je želel slišati koncert in sem ga povabila naj pride zvečer. Prišel je s skupino, vsi so bili lepo oblečeni. Poslušali so koncert in potem je prišel k meni in me vprašal, kaj lahko stori zame. »Nič,« sem odgovorila, »imam službo in ne rabim nič, lahko pa za naš zbor.« Bil je iz Firenc, sicer športnik, a je obljubil pomoč in čez nekaj mesecev je naš zbor nastopal v Firencah, na priredit vi Maggio Fiorentino. Tako se stvari dogajajo. Srečaš nekoga na cesti, mu pomagaš in on pomaga tebi.

 

Samo medklic, zelo narobe se mi zdi, da je gledališče Tartini neizkoriščeno. Prelepa hiša, tudi notranjost, ki bi morala biti odprta vsaj ob vikendih in prepričana sem, da bi bila polna obiskovalcev.

Tudi meni. Škoda je ne pokazati tega dragulja tudi naključnim obiskovalcem Pirana. V Skupnosti Italijanov smo leta 2010 v počastitev 100. obletnice gledališča, organizirali gledališko predstavo in voden ogled, ki je naletel na pozitiven sprejem pri občinstvu. Zadevo smo potem ponudili tudi šolskim skupinam. Večkrat smo predlagali otvoritev gledališča, a nismo bili uslišani.

 

Kako bo pa letos?

Letos načrtujemo številne dogodke. Predstavitve knjig, organizacijo koncertov in drugih prireditev, v sodelovanju z drugimi ustanovami naše občine in širše. Ne moremo mimo obeležitve 250. obletnice smrti našega najslavnejšega meščana, Giuseppeja Tartinija. S koprskim kulturnim centrom Carlo Combi bomo soorganizirali razstavo Razsvetljenstvo, Tartini in Carli ter kultura 18. stoletja. Zelo smo ponosni na projekte, ki promovirajo, ohranjajo in varujejo izročilo preteklosti.

 

Bojana Leskovar