Vnesite za iskanje

Režira filme, gledališke predstave, piše knjige, kolumne. “Posledica življenja v majhnem prostoru, zagrabiš vsako priložnost. Ne morem vsako leto režirati filma. Če bi, morda ne bi bil pisatelj.” Čefurji raus! je bil njegov prvi roman o življenju otrok migrantov v Ljubljani, v Fužinah. Nemudoma so ga razglasili za jugonostalgika, “prislužil” si je tudi policijsko preiskavo. Nadaljeval je z Jugoslavija, moja dežela. Oba romana so uprizorili tudi v gledališčih. Đorđič se vrača je nadaljevanje prvega romana, roman Figa pa govori  “o identiteti, o tem, iz česa smo narejeni in kaj nas oblikuje,” so zapisali v The Book Blast Diary. Režiral je filma Čefurji raus! In Piran, Pirano, pred kratkim pa v gledališču Meje sneženja, “vloga koordinatorja mi zelo ustreza, z režijo pomagam povedati zgodbo drugim. Moja prva režiserska izkušnja v gledališču je bila zame zelo prijetna in dobra. Užival sem, odprl sem si nek nov prostor. To mi pomaga, ko se vrnem v svoj literarni svet, kjer si včasih zelo osamljen.”

 

V koprskem gledališču je bil pravkar uprizorjeno njegovo besedilo Stena v morju, ki je nadgradnja angleškega besedila. “Gre za dva monologa, soočita se dva pogleda na smrt otroka in na doživljanje te izgube.”

Pred kratkim je izšla zbirka esejev Zbiralec strahov o njegovem otroštvu, mladosti, starših, travmah, ki jih je doživljal in jih še, njegovih strahovih, nostalgiji, govori o času, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo.

Prvi esej govori o njegovem pradedu, Ukrajincu iz Galicije, ki se je kot otrok preselil v Bosno in Hercegovino in se kot avstrijski vojak boril z Italijani. Vojnović napiše: ”Predstavljam si namreč sebe, kako nekje daleč od svojega slovenskega doma, morda prav v Galiciji, v bližini pradedove rojstne vasi, v uniformi, okrašeni z rumenimi zvezdami, potrpežljivo čakam, da mi na glavo prileti ruska raketa in da herojsko padem v boju za Ursulo von der Leyen…” Esej, ki je bil napisan že pred časom, govori o nesmiselnosti vojne, umiranja…pisateljev pogled v sedanjost. Kot da bi vedel.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste slišali, da je Rusija je napadla Ukrajino?

Da je spet konec nekega sveta. Nimam neposrednih izkušenj z vojno, to me ni vrnilo v zaklonišče, v pomanjkanje hrane, elektrike, vode, ni me vrnilo v begunsko izkušnjo. Zame je bil to šok, misel, da bo nenadoma spet konec sveta, konec prihodnosti. Tak vzgib sem imel že pri epidemiji, nekdo ti zradira tvojo prihodnost. Privilegij, ki smo se ga premalo zavedali, je bila namreč prihodnost. Z jugoslovansko vojno je bilo nekoč zame predvsem konec nekega sveta, vojna je razdelila moj čas na prej in potem. In zdaj bo, se bojim, spet vse drugače, zame, za moje otroke, za vse nas. In to me žalosti, ker je meni všeč to, kar še vedno imamo. Mi smo desetletja nekaj gradili in zgradili, zdaj pa imam kar naenkrat občutek, da bo vsega tega konec.

 

Kako ste svojima šest let starima otrokoma razložili, kaj se dogaja?

Ne vem, če sem jima uspel razložiti. Poskušam odgovarjati na njuna vprašanja. Skušam ju pomiriti, ker poslušata, kaj se pogovarjamo, vidita poročila, ne znata pa si tega razložiti, sestaviti v zgodbo. Poskušam ju potolažiti z mislijo, da pri nas ne bo vojne, da ta vojna ni življenjsko nevarna za nas, da na nas ne bodo padale bombe. To poskušam dopovedati sebi in njima. Čeprav v meni tudi ta strah obstaja. Otrokoma poskušam razložiti, da moramo zdaj mi pomagati ljudem, ki bežijo, da se moramo marsičemu odreči tudi v prihodnosti. Da zato zbiramo denar, da bomo zdaj kupovali tudi stvari za druge, ne le zase. Poskušam ju učiti solidarnosti, da ne moremo razmišljati samo o svojih potrebah, ker so na svetu ljudje, ki potrebujejo pomoč veliko bolj kot mi. V tem trenutku se lahko naučimo ceniti to, kar imamo, se zavedati svoje sreče in blaginje, ker se tega običajno zavemo šele takrat, ko je to ogroženo.

 

Vojna postavlja svet in nas v nova razmerja, ob tem pa se sprašujemo, kaj bi pravzaprav Putin rad. Uravnoteženost velikih sil?  Preveč preprosto?

Ja, preveč preprosto se zdi, a se res vsi zatekajo k tej razlagi, ki je še najbolj podobna teoriji zarote, po svoji preprostosti in logičnosti. Kot bi nastala v ruskem propagandnem stroju. Seveda se vsi sprašujejo, kaj bi Putin rad, pa nihče ne ve. Meni je še najbližja razlaga ta, da se je ustrašil, ustrašil demokracije, ki jo ves čas spodkopava. On se ne boji Nata in natovih raket, najbrž ve, da Nato ne bo nikoli prvi napadel Rusije, četudi ga načelno morda res motijo natove rakete in približevanje Rusiji. A v resnici se Putin bori predvsem proti demokraciji in to zelo aktivno in vztrajno, s svojim vplivom na Balkanu, pa na Madžarskem in na Poljskem, z odkritim podpiranjem evropske in ameriške skrajne desnice. Tako kot se Evropa širi proti vzhodu, se Putin širi proti zahodu, širi svoje vrednote in spodkopava demokracijo. Sam sebi razlagam to vojno kot nadaljevanje tega boja. Določeno vlogo pri vsem skupaj so odigrali tudi lanski protesti v Belorusiji, ko se je zmajala Lukašenkova oblast, v Ukrajini je bil medtem izvoljen Zelenski, kar je bil jasen signal, da želi Ukrajina v drugo smer, proti Evropi. Putin se je najbrž ustrašil, da lahko demokracija pride tudi na ulice Moskve, zato je moral udariti. Z vojno v Ukrajini bi rad ustavil tamkajšnje demokratične procese, ob tem pa še učvrsti svojo oblast doma. To, kar se zdaj dogaja v Rusiji, utrjuje Putina na oblasti za naslednjih deset, dvajset let, a najbrž res ni računal s takim enotnim in odločnim odzivom Evrope in sveta na vojno. Rusija je zdaj zaprta, izolirana država, vrnila se je daleč nazaj v preteklost. To je zdaj povsem diktatorska, nestrpna dežela, v kateri ima vladar absolutno, ampak res absolutno oblast.

 

Iz zgodovine je jasno, da je vsake diktature enkrat konec, ker ljudje prenesejo določeno mero nasilja določen čas, potem pa ne več…diktatura se sesuje sama vase. Po poročanju poznavalcev živi Putin predvsem od časa epidemije v svojem mehurčku. Sprejme samo pet ali šest oseb.  Vsi  morajo pred obiskom v izolacijo, govori se, da mu povedo samo tisto, kar hoče slišati, da mu prikrivajo informacije…je izoliran. Torej mora nekdo namesto njega opravljati umazana dela.

Ruski pisatelji so v zadnjih desetih, dvajsetih letih o Putinu in njegovi Rusiji napisali dovolj izjemnih knjig in razmislekov, da danes težko rečemo, da nas je karkoli v zvezi s Putinom presenetilo. Sodobna ruska literatura je neizbrisen dokaz, da smo vsi vedeli, kdo je Putin in s kakšnim sistemom imamo opravka. Zelo zanimiva je analiza Borisa Akunina, ki je dejal, da je vladar Rusije lahko demokrat ali vodja, ne more pa biti oboje hkrati. Vsak poskus demokracije bi po njegovem pripeljal do razpada te skrajno raznolike države. Putin, pravi Akunin, je zato na nek način ujetnik sistema, ki ga ne moreš upravljati dvaindvajset let, ne da bi postal to, kar Vladimir Putin danes je. Še bolj se mi zdi zanimivo razmišljanje Vladimirja Sorokina, ki je v romanu Opričnikov dan opisal ta sistem v vsej svoji grozljivosti. Opisal je piramidno strukturo ruske oblasti, ki se vleče od Ivana Groznega, odtlej pa menja le preobleke. Enkrat je caristična, enkrat komunistična, zdaj je pač klerikalno konzervativna, a v resnici gre oblastnikom vselej samo za moč. To potem neizogibno vodi do tega, da se človek, ki je na oblasti nekako izolira, da ga ta moč požre. Ne glede na to, kdo je bil Putin v tistem trenutku, ko je stopil na oblast, bi ga ta slej ko prej požrla in preobrazila v človeka, kot ga vidimo danes. Sorokin pravi, da v Rusiji struktura oblasti ustvari diktatorja in ne obratno.

A še nekaj je. Nedavno je bilo celo v poročilu CIA zapisano, da je Putin užaljen človek, jaz pa sem o njegovi slovanski užaljenosti pisal že pred leti. Vselej se mi je zdel globoko užaljen človek. Zahod tega čustva, ki je samodestruktivno, po mojem ne razume najbolje. To, kar zdaj Putin počne v Ukrajini je samodestruktivno, ni hladno preračunljivo, gledamo mračen, žolčen odziv. To na Balkanu dobro poznamo in razumemo, Zahod pa ne, Zahod išče racionalne razlage. Šele zdaj so prvič priznali, da Putin deluje iracionalno, da je ogorčen zaradi razpada Sovjetske zveze zaradi krivic in ponižanj, ki jih je ob tem doživljala njegova država. To pa so kompleksi malega človeka, kot je rekel pisatelj Sergej Lebedjev, ko je pred dnevi gostoval na festivalu Fabula. Vladimir Putin je mali človek.

 

Tudi telesno!

Mali človek z veliko močjo, užaljen, hkrati pa izoliran, odrezan od resničnosti, vse to ga dela zelo nevarnega. Putinov sistem se najbrž res lahko zruši samo od znotraj, vendar se bo sistem s tem, kar se dogaja zdaj, težko zamajal. Rusijo bomo lahko samo izolirali, morda prisilili, da ustavi napad na Ukrajino ali ga vsaj omeji na vzhod države, morda bomo na neki točki zamrznili ta konflikt s pomočjo Kitajske, morda  pa bomo čakali leta in leta, da ruski sistem kolapsira, da Putin pade, šele potem se bo konflikt v Ukrajini začel razreševati.

 

A ni zanimivo, da so bili vsi veliki diktatorji majhni, Napoleon, Hitler, Kim Il Sung, pravkar sva omenila Putina.  Iz sebe, telesno majhnega narediš velikega.

Vsak igralec, ki stopi na oder, mora imeti v sebi neko nadpovprečno potrebo po nastopanju, mora imeti ego, ki potrebuje aplavz, ki potrebuje občudovanje množic. Vsakdo, ki stopi na politični oder, ki si zaželi vladati drugim, ima takšno potrebo še bolj izraženo, ima še bolj nezasiten ego, še večjo množico potrebuje, še več pozornosti, še več aplavza. Ta potreba nemalokrat izhaja prav iz kompleksov, iz nepotešenosti, gre za ljudi, ki jim ni dovolj, da jih sprejema in priznava njihova bližnja okolica, prijatelji, družina in podobno, oni potrebujejo več in potem vedno več, dokler ne postanejo nenasitni. Diktator zagotovo ne more postati vsak, ker nimamo vsi želje po tem, da bi odločali o usodi celih narodov, kaj šele sveta. Te želje tudi nimajo nujno ljudje, ki razmišljajo o dobrobiti družbe, o boljši prihodnosti, to niso nujno človekoljubi, vizionarji.

Pod njim mora biti še tisoče tistih, ki izpolnjujejo vsak ukaz, ne glede na to, kakšen je. Ob tem se vedno znova spomnim Hannah Arendt, ki je ob procesu proti nacističnemu zločincu Eichmanu poskušala razumeti tako ravnanje.

Banalnost zla se skriva tudi v človekovi nemoči, da bi se zlu uprl, da bi v družbi, ki drva v napačno smer, izstopal, se z njo soočil. Še v Sloveniji se ljudje bojijo oziroma se nočejo soočati, pa smo daleč od Rusije, kjer upor zoper oblast vodi v zapor in je življenjsko nevarno. Ljudje pač raje počakajo, da se zadeve obrnejo, mislijo, da bo vse hudo minilo samo od sebe. Nemočni so in iz te nemoči se jim porajajo razlogi za to, da ne naredijo ničesar. Opravičujejo lastno pasivnost. Pomislite samo na nekatere poslance SMC-ja, ki so v zadnjih dveh letih, potem ko se niso hoteli ali znali zoperstaviti vladi in njenim politikam, postali bolj zagrizeni podporniki vlade od večine poslancev SDS.

 

 

Vanja Pegan je v prešnji številki Obale plus dejal, da živimo v moškem svetu, v katerem si fantje merijo lulčke, od tega so odvisne tudi velike odločitve, ki spreminjajo svet. Ne glede na posledice. Ženske pri svojih odločitvah razmišljajo o posledicah.

Skozi zgodovino so imele ženske v družbi v glavnem takšno vlogo, da so se njihove odločitve dotikale predvsem njihovih družin, njihovih otrok in njih samih. Moški so veliko pogosteje sprejemali odločitve, katerih posledic sami niso čutili. Gremo nad Ukrajino, da jo uničimo, ne glede na vse, to je tipična moška odločitev, bi rekel. Putin v svojem dvorcu ne vidi posledic svoje odločitve. Moški so se navadili odločati o stvareh, ki se jih ne tičejo, zato si vedno znova lahko dovolijo nepremišljenost. Ko se je nekaj moških pri nas odločilo, da bo izbrisalo 25 tisoč ljudi, ni nihče od njih razmišljal o posledicah te odločitve. Vsaka ženska, ki se odloča o tem, kaj bo otrokom skuhala za večerjo, mora bolj premisliti o svoji odločitvi in njenih posledicah. Moškim je bolj pomembno, da so njihove odločitve opazne, da se na zunaj vidi, da so oni tisti, ki odločajo, zato so tudi slogani politikov takšni, kot so. Mi delamo, mi vodimo, mi odločamo. Važno je, da se ve, kdo je glavni, posledice nikogar ne zanimajo.

 

Zanima jih spektakel.

Ja in da se vidi, da imajo nekaj med nogami, da niso ženske, ki preveč razmišljajo in so zato videti neodločne. Če ne razmišljaš o posledicah, so odločitve preprostejše.

 

Vojna v Ukrajini je tudi v Sloveniji spremenila odnose do nekaterih problemov, na primer do beguncev. Politika, ki je na meje nastavila rezilne žice in pustila, da so se begunci v rekah utapljali, je zdaj postala velikodušna in zagotovila, da v Sloveniji lahko sprejmemo 200 tisoč beguncev.  Ali lahko upamo, da bo to tudi politika do beguncev iz Afganistana, Sirije…?

Ta oblast in njej podobne oblasti po Evropi bodo jutri spet brez težav spremenile svojo politiko, saj neprestano skačejo sem in tja. Včeraj so bili v Putinovih uniformah, z njim so vsaj posredno sodelovali pri rušenju demokratične Evrope. Naša najboljša zunanjepolitična prijatelja sta bila zadnji dve leti zvesta Putinova sledilca in podpornika Orban in Vučić, ki sta kopirala njegov model vladanja in tudi njegove neliberalne vrednote. Naš predsednik vlade je sicer imel toliko zrnc pameti v glavi, da je ob začetku vojne v Ukrajini dojel, da mora hitro in pompozno prestopiti na pravo stran zgodovine, da mora postati partizan.

Tudi to sprejemanje ukrajinskih beguncev tako služi le temu, da se naša vlade pokaže kot velika nasprotnica Putina. Že jutri pa bo spet prišla na plano bojazen pred drugačnimi, pred vzhodnjaki, pred temnopoltimi, tudi Ukrajina bo spet neznansko daleč, Madžarska se bo raztegnila na tisoče kilometrov. Zdaj pa je važno samo volivcem pokazati, da si proti Putinu.

To velja za vso Evropo, ki je vse doslej dobro sodelovala s Putinom in se zdaj tega sramuje. Evropska skrajna desnica je bila deležna njegove finančne podpore, zato je, denimo, Salvini, ki je Putinu še nedavno javno izkazoval naklonjenost, takoj odhitel na poljsko-ukrajinsko mejo pozdravljat begunce. Jasno je, da tu ni neke velike ljubezni do Ukrajincev, še manj do beguncev, gre za čisti populizem. Naša oblast pa je bila še tako butasta, da je priznala, da so ti begunci pravi, ker so beli in ker so kristjani. Da se ne bi njeni volivci ustrašili, da bomo zdaj sprejeli kar vse begunce po vrsti, ker jih seveda ne bomo. Volk dlako menja, čudi ne, pravijo na Balkanu.

 

Zakaj se tako bojimo drugačnih ljudi?

Imamo visok življenjski standard in se zavedamo, da lahko veliko izgubimo. Zavedamo se, kako veliko več od drugih imamo in zato se bojimo, da bi nam kdo to vzel. Oni, ki prihajajo, so revni in lačni, zato so drugačni. Evropski svet je idiličen v primerjavi z mnogimi drugimi svetovi, je svet svobode, človekovih pravic, bogastva in udobja. S tem smo zelo zadovoljni in tukaj nastopi strah, ker se zavedamo, koliko ljudi na svetu tega nima. Zahod, katerega del smo danes, ima na vesti grozljive grehe, ki niso kar izginili. Ob tem napadu na Ukrajino, bi nas moralo skrbeti to, da je Putin odprl Pandorino skrinjo starih zamer. Pred kratkim sem zaključil z branjem fascinantne trilogije Amitava Ghosha o opijskih vojnah, v katerih je Zahod  Kitajsko sramotno ponižal, ki je dosegel prednost z industrijsko revolucijo in se zatem znesel nad zaostalo Kitajsko, jo dobesedno oropal. Ta občutek ponižanja zaznamuje Kitajsko še danes in močno vpliva na njen odnos do Zahoda. Četudi so danes velesila, se še vedno čutijo ponižane in zavestno pripravljajo povračilni udarec, njihova tiha podpora Putinu je morda del tega udarca. In Kitajci v tem zdaleč niso edini, boleča izkušnja kolonializma je marsikje po svetu še vedno zelo živa, da ne govorimo o vseh sodobnih ameriških vojnah, ki smo se jim Evropejci redno pridruževali. Mislim, da se ljudje v Evropi zavedamo, da imajo ljudje, ki prihajajo k nam iz Azije, Bližnjega vzhoda ali Afrike veliko razlogov za to, da nas ne marajo in celo za to, da se nam maščujejo. In tega se podzavestno bojimo.

 

Sankcije, ki jih je sprejela Evropa in svet, najprej ekonomske, so se razširile tudi na sankcije na področje kulture in umetnosti, celo športa. Ruski umetniki ne morejo več nastopati v Evropi, ne morejo na festivale, na bienale, prepovedujejo se seminarji o Dostojevskem na primer, ne izvajajo več glasbe, ki jo je napisal Čajkovski. Nekaj, kar se mi do nedavnega sploh ni zdelo mogoče.

To je po eni strani le novo poglavje razmaha radikalne politične korektnosti, po drugi pa občutka, da moramo zdaj vsi pokazati, da smo na pravi strani zgodovine. Vsi bi radi nekaj prispevali v boju za mir, v boju za demokracijo. In če si munchenska filharmonija, odpustiš Gergijeva, če pa si vodja knjižnice, umakneš Dostojevskega s polic. Vsi bi radi nekaj storili, ob tem pa je ogromno nepremišljenosti. Nasprotovanje vsemu ruskemu nas namreč postavlja na Putinovo stran. On je namreč tisti, ki deli svet na naše in vaše, on zatira svobodo govora, on odreka Ukrajincem pravico do obstoja. Če smo res v vojni s takšnim videnjem sveta, bi morali ruskim umetnikom reči ‘Vi ste naši, ne Putinovi!’ Drugo, kar pri tem pogrešam, je razumevanje tega, da so žrtve Putina in te vojne tudi Rusi. Veliko Rusov je nasprotnikov Putinovega sistema in takrat, ko protestirajo, izgubljajo službe, končajo na sodišču in v zaporu. Še več Rusov je žrtev Putinove propagande in niti ne vedo, kaj se v resnici dogaja, verjamejo pač tistemu, kar jim Putin v svojih medijih prodaja. Tako kot so številni Srbi nekoč verjeli propagandi Slobodana Miloševića in so verjeli, da se je ves svet zarotil proti njim in da Milošević na Hrvaškem in v Bosni zgolj brani Srbe in Jugoslavijo. Zdajšnje antirusko vzdušje bo iz ljudi, ki bežijo iz Rusije pred Putinom in ekonomsko krizo, naredilo sovražnike. Rusi se danes v Evropi upravičeno počutijo ogrožene, ne upajo si potovati, ne upajo si govoriti rusko, zato moramo razumeti, da Putin ni Rusija in da v Ukrajini ni vojne med Rusi in Ukrajinci.

Kako se sploh odzvati? Kaj storiti?

Svet se je v zadnjih letih zelo spremenil, naši demokratični sistemi pa se tem spremembam prepočasi prilagajajo. Prepozno smo doumeli, kako zelo se je spremenil medijski prostor, najprej z internetom, potem pa s socialnimi omrežji. V takem prostoru se lahko zgodi Trump ali pa Brexit, populisti zavladajo na Poljskem, Madžarskem in pri nas. Demokracija seveda nikoli ni bila popolna, saj je bilo pred pojavom interneta ogromno ljudi izključenih iz medijskega prostora, iz ustvarjanja javnega mnenja, s tem pa tudi iz odločanja. Leta nazaj sem, ko je Trump prišel na oblast, pisal o tem, da so dobile glas nevidne, neuke množice, ki jih dolga leta nismo pripuščali k besedi. Medijski prostor, naj je bil še tako svoboden in raznolik, je imel svoje urednike in svoje uredniške politike, ki so krojile svet. Tega je zdaj nepreklicno konec in v novem svetu so v javnem prostoru prevladali populisti, tako in drugače organizirane skupine na socialnih omrežjih, proizvajalci lažnih novic, propagandisti vseh vrst. Medijskih varovalk demokracije – ki v resnici ni bila nikoli povsem demokratična, ampak nam je bila vseeno všeč – ni več, zdaj smo dobili drugačno demokracijo, nepredvidljivejšo, manj odporno na odklone. Zdaj smo v procesu, ko to demokracijo ozaveščamo, ko ugotavljamo, kaj se nam sploh dogaja in se hkrati poskušamo na to odzvati. V Singapurju je oblast že pred leti ugotovila, da je problem lažnih novic resen in so se odločili, da bodo lažne novice strogo sankcionirali. To seveda pomeni cenzuro, saj o tem, kaj je lažna novica in kaj ne, odloča država in v tej smeri, se bojim, gre tudi Evropa, ker se tudi nam zdi, da je cenzura manjše zlo od brexitov in Trumpov, od nove vojne v Bosni, od zmage Marine Le Pen na volitvah, prepovedi splava na Poljskem … Zavedanje o tem, kako močan vpliv na naša življenja je imela ruska propaganda, bodo te procese še pospešili. Takšnega interneta in javnega prostora, kot smo ga imeli zadnjih deset ali dvajset let, kmalu ne bo več, demokracija  bo stopila  nekaj  korakov nazaj, v mnogo bolj nadzorovano in regulirano obliko, kakšne bodo pa posledice, bomo ugotavljali čez pet ali deset let. Zdaj jih je težko napovedati.

 

Moč besede, ki je napisana ali izgovorjena, bi morala biti zamejena z odgovornostjo govorca.  Za vsako besedo, ki jo izrečeš ali napišeš, si odgovoren tudi na spletnih omrežjih. Kar je problematično, so tovarne lažnih novic  in troli, ki kot avtomati, objavljajo, kar jim je zapovedano. Ker so anonimni, niso odgovorni za zapisano.  Na to se lahko odzovemo z zakonodajo, kot ste že omenili ali pa s preverjanjem napisanega. Težko delo in premalo nas je.

Mislim, da imamo težave s količino besed. Vsi. Kakovost posameznih besed in njihovo podprtost z dejstvi, smo lahko preverjali, dokler ni bilo besed toliko, kot jih je zdaj. Medtem ko se mi odzivamo na nek žaljiv, zavajajoč ali lažniv tvit predsednika vlade, je on napisal že deset novih. Vmes so žalili, zavajali in lagali še njegovi ministri, generalni sekretarji in poslanci. Potem ugotoviš, da nisi reagiral na desetine škandaloznih zapisov in vprašaš se, zakaj bi sploh reagiral na neko določeno izjavo ali zapis, če je istočasno objavljenih še nešteto drugih, še hujših stvari, še bolj ksenofobnih, rasističnih ali mizoginih. To je tako, kot bi v eni trgovini naenkrat kradlo dvajset mulcev in bi blagajničarka enega prijela, ostalih devetnajst pa bi se ji izmuznilo. Tudi tega reveža bi seveda morala izpustiti in imeli bi kaos. Kot ga imamo zdaj v našem medijskem prostoru, saj lahko vsak izjavi ali napiše, karkoli hoče, vedno bo nekdo napisal še večjo neumnost ali nesramnost od njega. Ker je za vsakim Janšo Hojs in za vsakim Hojsom Predalič in za vsakim Predaličem Mahnič. In tako naprej in tako naprej. Na koncu razumnemu človeku ne preostane drugega, kot da se odklopi. Ker ne moreš kar naprej protestirati, pisati popravkov, zahtevati demantije in opravičila. Če ima nekdo tovarno laži, potrebuješ tudi ti svojo tovarno, s katero boš te laži razkrival. Zato bomo kot v Singapurju kmalu imeli zelo strog zakon, ki nam bo zapovedal, da moramo zelo paziti na to, kaj govorimo in to se nam bo zdelo logično in sprejemljivo. Direktor policije nam je v primeru Pavla Gantarja v bistvu le pokazal, kako bo tak sistem deloval v prihodnosti, to je bila neka vrsta simulacije, demo verzija. Na dom boš dobil položnico. Enostavno. Če boš na spletu pisal oblasti nevšečne stvari, če boš kritiziral državo, izvoljene predstavnike. Na ta način bo kmalu demokratična Evropa začela urejati javni prostor.

 

Tudi vi ste bili tarča pogroma, žalitev, obrekovanj na spletu. Takrat, ko je vaš roman Figa postal obvezno maturantsko čtivo. Zmerjali so vas z leve in desne. Kako ste doživljali to pljuvanje?

Mene napadajo te iste temne sile na enak način že dolgo. Ni se začelo s Figo, s Čefurji raus! se je. Spreminjajo se le mediji, v katerih se pojavljajo napadi. Začelo se je z Reporterjem in Demokracijo, potem pa se je vse preselilo na splet, pojavila se je Nova24TV, twitter. Danes so napadi še bolj primitivni in plehki. Včasih se je novinar, ki je dobil nalogo blatenja, potrudil vse to zapakirati v novinarski članek, danes tega ni več. Predvsem pa vidiš, da nekdo pritisne na gumb, naroči, da je treba nekoga popljuvati. Danes mene, jutri Svetlano Slapšak, pojutrišnjem Borisa A. Novaka. Vsak dan je treba nekoga vreči zverem, ki so lačne te vrste obračunavanj. Pljuvanje po političnih in kulturnih nasprotnikih je pač del medijske vsebine, to je redna rubrika. In mene to res več ne gane. Najlažje pa na svojem primeru ugotavljaš, kako ta medijski aparat deluje. Zlahka ugotoviš, da ti napadi niso spontani, da so ljudje poklicno ogorčeni nad teboj in tvojim delom. Napad na Petra Stankoviča, češ da je narodnozabavno glasbo označil za fašistično, ni nobeno naključje, raznorazni Požarji in Vasleti so plačani za to, da zavajajo, izkrivljajo in potvarjajo.

 

Se na to navadiš?

Se. Sploh ko vidiš, da so to svetovi, ki so po svoje zaprti sami zase, zato se mi to ne zdi tako grozno. Je seveda nevarno, a se ta sistem zaradi svoje cenenosti in neinteligentnosti ves čas samoomejuje. Osredotočen je na dvajset odstotkov podpornikov največje vladne stranke, le njih nagovarja in le njim prodaja svoje resnice. Gre v bistvu za mehurček, v katerem obstaja Goran Vojnović, ki nima prav nobene zveze z mano, ampak je čisti konstrukt.

 

Iz besedil vas doživim kot izjemno občutljivo osebo, odzivate se na drobne stvari, kot je zimska šal in kapa za Kocbekov kip v Tivoliju. V tem dejanju vidite ,  “…da ni nič bolj človeškega od norosti, s katero zmoremo začutiti bolečino izza mrtvih na papirju ali izza ledeno mrzlega brona v parku.” Je človeku težko živeti s tako občutljivostjo?

Ljudje, ki so mi blizu, pravijo, da se dostikrat kar izklopim, da odtavam. Odkar vem zase, se dogajajo grozne stvari, že od otroštva sem moral ves čas nekaj odmisliti. Po drugi strani pa sem s svojim življenjem zelo zadovoljen, srečen sem, lepo se imam. In morda tudi Ukrajinci tako močno čutim zato, ker se mi zdi, da so živeli meni podobno življenje. In ker vem, koliko lahko vsak trenutek izgubiš. Moj oče je bil star toliko kot jaz sedaj, ko se mu je z vojno v Bosni zrušil ves njegov svet. Veliko razmišljam o ljudeh mojih let v Ukrajini, o ljudeh, s katerimi sem imel stike, vem, koliko bodo izgubili. A če se spomnim vojne v Bosni, vem, da gre življenje naprej, da moraš živeti naprej in da bomo vsi živeli naprej, ne glede na to, kaj se bo zgodilo  z Ukrajino …

Tudi jaz pač živim naprej, ne glede na vse, z literaturo pa potem dregnem nazaj v tisto, kar me boli. Ustavim se in kopljem po teh bolečinah, zavedajoč se, da če jih bom pustil nedotaknjene, se jih bo v nekem trenutku preveč nabralo.

 

Knjiga je na nek način zdravilo?

Bolj potešitev neke potrebe po izpovedovanju. Ne vem, zakaj čutim to potrebo. Neke čudne potrebe so v vseh nas, ki javno razkrivamo svoje intimne stvari, ki o njih pišemo. Morda potrebujem nekega nevidnega sogovornika, ne zadošča mi, da se o vseh teh stvareh pogovarjam sam s seboj. Oziroma jih ne znam iz sebe spraviti drugače, kot da napišem knjigo. Tako kot imam potrebo biti bralec, imam potrebo biti tudi na tej strani  komunikacije. Ta komunikacija je zame zelo dragocena, ne glede na to, na kateri strani sem.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake:
Naslednji prispevek