Vnesite za iskanje

Včasih smo jo videli samo kot šefinjo državnega Protokola, ki je spremljala državnike tja, kjer jim je bilo mesto. Zdaj, ko ni več v tej službi, prebiramo številne intervjuje z njo ali pa skupaj z Borisom, beremo jo kot razumno kolumnistko. Večkrat reagira na bevskanja na Twitterju.

Nekaj dni nazaj si se odzvala na bevsk (uporabljala bom besedo za tvit, ki jo je predlagal Mladen Dolar, ker se mi zdi pravšnja za to, kar veliko ljudi sporoča s tviti) sekretarja v kabinetu predsednika vlade Žana Mahniča, ki je zelo grdo in grobo žalil novinarko nacionalne televizije (zaradi spodobnosti ga ne bom ponavljala). Zapisala si: ”Oprostite, tole je res čez vse robove. In nekateri komentarji spodaj tudi. Ste predstavnik države in s takimi zapisi sramotite Slovenijo in sebe. In, prosim, ne kažite zdaj s prsti na druge. Začnite pri sebi, če morete. Hvala.” To ni prvo bevskanje te vrste in tudi ne prvi bevsk te vrste istega avtorja. Zakaj si se odzvala ravno na ta tvit in zdaj?

Nisem se odzvala prvič. Že nekajkrat sem se, a ni nikoli sledil tak cunami obkladanj kot tokrat. Pred kakšnim letom sem se odzvala na neprimerno obnašanje Levice v državnem zboru, a odgovor na moj čivk takrat ni bil: “aha, to je pa tista, ki navija za desnico in to je edini razlog, da nas je okrcala”. Moje mnenje so sprejeli, nihče me ni psoval in name lepil žaljivih nalepk. Mislim, da so se takrat tudi v Levici zavedali, da so šli čez rob. No, spremenilo se seveda ni nič. Pred kratkim sem se odzvala tudi na čivk ministra Tonina, kjer je spojil nejasnosti razpisa za finančna sredstva društvom na Kraljevem ministrstvu s primernim odnosom do kristjanov. To je bila politična manipulacija, na katero sem se morala odzvati. Če so nepravilnosti bile, naj se to razjasni, ne pa govoriti, da naj se ljudje sprijaznijo, da so kristjani del družbe, lepo prosim. Seveda so del družbe, kdo pa to zanika? »Česen v jabolčnem štrudlju, « sem takrat zapisala. V bistvu sem branila kristjane, a tega marsikdo ni razumel ali želel razumeti. Tudi tukaj ni bilo kakšne pretirane reakcije, vse je ostalo pri bolj ali manj primernih čivk odzivih. Tole zdaj pa . . . Bila sem komunajzarka, smrdljiva luvuharca, dvorna služkinja, … Ravnokar sva z možem prišla v Koper in čakalo me je »ljubezensko« pismo anonimne (kakopak) gospe iz Kobarida, da naj me bo sram (deset klicajev) in da sodim v Oddajo na NovoTV Kdo nam laže (haha), kjer bi me morali razkriti. Moj čivk so objavili v Dnevniku in v Slovenskih novicah, zlezel je tudi na Facebook. Namesto, da bi bila moja korektno in prav nič žaljivo podana pripomba sprejeta kot razmislek o svojem početju in pisanju, so privrženci politike, ki je trenutno na oblasti, z vsemi topovi napadli mene. Moja reakcija na Mahničev čivk je bila spontana, zgodila se je okrog enajstih zvečer, pred spanjem. Medtem, ko sem čakala, da si Boris umije zobe, sem pogledala na Twitter in srečala njegovo objavo. Nikakor ne visim kot dežurna na družabnih omrežjih in čakam, kaj bo kdo napisal. Je moje življenje v živo prelepo in preveč zanimivo, da bi kaj takega počela. Kadar pa ob obisku družbenih omrežij srečam kaj, kar me zelo negativno vznemiri, odreagiram. In to na čivke vseh barv.

 

Če natančneje beremo bevskanja, potem opazimo, da so najhujša tista, ki se tičejo žensk. Spomnimo se, kaj so spomladi in pred kratkim pisali o Ani Roš. Brane Dobnikar, nekdanji šef nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni je zapisal, da je lenuharska prasica in mrha. Dr. Blaž Mrevlje, specialist interne medicine je po nastopu Spomenke Hribar na nacionalki, bevsknil: “Zadnje čase po teh intervjujih potem kmalu umrejo. “ O Tanji Fajon so z naslova Udba Porušimo Metelkovo zapisali, da jo je treba likvidirat.

Pred ženskami se ti avtorji počutijo močnejši. Mislijo, da ženske z lahkoto ponižujejo, ker so itak kot češ nemočne. Ženske tudi (veliko bolj kot moške) res ogabno žalijo in ponižujejo tudi na zelo osebni ravni. Ne bom štela, kdo je hujši. Tudi nekateri tisti, ki so branili mene, so bili nesramni in agresivni do mojih kritikov, kar mi ni bilo prav nič všeč. Spraviti se na ženske se moškim zdi bolj enostavno in lažje. Ko pa dobijo od žensk besedno klofuto nazaj, so pa presenečeni. Nekoč mi je ušel nek drug spontan čivk na nemogoče besede in do žensk žaljiva in poniževalna razmišljanja Romana Vodeba, pa sem mu spontano napisala, da resno potrebuje pomoč, ker je šel predaleč. Ne spomnim se več natančno, kaj vse mi je odgovoril, a mi je tudi grozil, češ, da ne vem, na koga sem se spravila. Napisal mi je, da jaz sicer ne spadam v kategorijo moškinj, kot je on imenoval ženske na položajih, ker da se itak ukvarjam samo z dekoracijo. Kmalu sem zaključila, nekaterim pač ni pomoči, in se z njimi več ne ukvarjam. Mi pa ni žal, da sem odreagirala, ne takrat in ne zdaj. To, da je dotični človek zopet postal direktor bolnišnice, se mi zdi kot iz filma, iz kake grozljivke. Kako je človek s takimi mnenji sploh lahko zdravnik?

 

Zelo dolgo si že javna oseba, spremljaš kaj se dogaja v javnem prostoru, spremljaš javno komunikacijo. Ali bi lahko rekla, kdaj se je tak način komunikacije, kot ga imamo danes, vse je dovoljeno, nič ni prepovedano, začel? Kje temelji?

Začelo se je s komentarji na internetu pod članki in razbuhtelo s Twitterjem. Na Facebooku se zdi, da je agresije manj, ali pa se bolj izgubi med objavami mačk, rožic in sončnih zahodov. Od rojstva družbenih omrežij se je tak nedopusten način komunikacije potenciral do nerazumnih razsežnosti. V parlamentu – ja, saj so se obmetavali z marsičem, ampak tako grozno kot je danes na omrežjih ni bilo, oziroma se je to zgodilo mnogo redkeje. Skrit za ekranom se človek počuti varno, misli, da mu je vse dovoljeno, nihče mu nič ne more, napiše kar želi, stresa svoje frustracije vsevprek, zdravi svoje komplekse, nič se mu ne bo zgodilo. Mislim, da imajo ljudje, ki komunicirajo na tak zavržen način, velike težave sami s sabo. Da ne govorim o tistih, ki se pojavljajo kot anonimneži ali pod tujim imenom ali ustvarjajo astroturfing. To se mi zdi res grozljivo in za družbo tudi zelo nevarno.

Se pa spomniš sklica tistega parlamenta, na katerem je poslanec zahteval pregled mednožja poslank?

Ja, se, seveda. Kot rečeno – neprimerna in žaljiva komunikacija je že dolgo nazaj zlezla tudi v parlament, a se to ni dogajalo vsak dan, kot se danes na omrežjih.

 

Tradicionalni mediji radio, televizija in časopisi so legitimizirali družabne medije kot kredibilen vir informacij, kot citate, kot pomemben del javnega prostora. Takrat se je zgodila eksplozija družbenih omrežij. Objavljal si kar si hotel, tradicionalni mediji pa so to prevzemali brez distance in razmisleka. Ali zdaj sploh lahko ločimo javni prostor od družbenih omrežij?

Mislim, da ne več. Oboje se je zlilo v eno. Na Twitterju objavljajo politiki pomembna sporočila. Pravkar sem tam prebrala kdo je predlagan za novega ministra za zdravje (intervju je potekal 12. februarja zvečer, op.a.). Tekmujejo, kdo bo prvi objavil kaj pomembnega, služb za odnose z javnostmi sploh ne potrebujejo več, oziroma so usmerjene v polja omrežij ali jih najemajo za že omenjeni astroturfing. Mene toliko ne moti, da je postal Twitter eden izmed komunikacijskih kanalov uradnih oseb, saj veš, v življenju so edina stalnica spremembe. Me pa na omrežjih moti izkrivljenost realnosti, ravno zaradi umetno ustvarjenih lažnih profilov, ki služijo propagandi in ščuvanju ljudi. Veliko je lažnih novic, golih laži, manipulacij in izkrivljanja. Vsakdo bi moral zelo paziti, kaj objavlja in sporoča in na kakšen način. Če si javna oseba in predstavnik države pa še n-krat bolj. Ko sem bila šefinja Protokola, se nisem oglašala. Ničesar nisem komentirala, ker to ne bi bilo primerno funkciji, ki sem jo opravljala. Na Facebooku sem tu pa tam objavila kakšno službeno fotografijo, vedno s pozitivno konotacijo. Odkar sem zamenjala poklic pa se tu pa tam, kadar me kaj vznemiri, oglasim. In ne – ne vedno pohvalno.

 

Kot šefinja Protokola si zagotovo poskušala uvesti tudi pravila komunikacije. Kdo te je poslušal? Kako uspešna si bila v teh poskusih?

Kakor kdo in kakor kdaj. Z leti vedno bolj. Kilometrina na neki funkciji pomeni tudi, da ti težko kdo argumentirano ugovarja. Ko protokolarne situacije niso bile jasne, sem vedno poskušala najti nek kompromis, vedno v dobro države in njenega ugleda. Spomnim se nekega dogodka, vanj sta bila vpletena dva visoka predstavnika (o tem in še marsičem bom pisala v moji novi knjigi), ko sem predlagala kompromisno rešitev, ki bi bila primerna za oba, predvsem pa primerna za državo. In kaj se je zgodilo? Z obeh strani sem dobila odgovor in hudo kritiko, da sem tak predlog podala zato, ker delam in navijam za nasprotno stran. Mojega predloga nikakor nista hotela sprejeti, vsak je vlekel na svojo stran, vmešala se je še ambasada, bilo je grozno in pred tujci me je bilo sram.

 

In kako si odreagirala?

Nek politik mi je nekoč dobro svetoval. Rekel mi je: ko se dva prepirata in si ti vmes, med njima, se moraš skloniti, da puščice ne letijo vate, ampak v njiju. Skratka, da nisi ti prevodnik njunih sporov. Takrat sem uporabila ta nasvet (ker drugače ni šlo) in jima rekla, da če ne bosta sprejela mojega kompromisa, naj se pač dogovorijo med sabo, dogodek smo morali izpeljati, gostje so bili pred vrati. In so se dogovorili. A zelo pozno. Žal mi je, da so mi šele dan pred dogodkom sporočili (z obeh strani), da sprejemajo moj kompromisni predlog. A medtem je preteklo tri tedne kreganja in sramotenja pred tujci.

S predsednikom Pahorjem, on je tudi pri protokolu malo poseben, sva imela večkrat različna mnenja. A njegova vrata so bila vedno odprta, vedno me je poslušal, potem pa včasih vztrajal pri svojem, včasih pa upošteval moje mnenje. To se mi je zdelo korektno. Odprto sem se lahko pogovarjala tudi s premierjem Cerarjem, premierko Bratušek in njunimi sodelavkami ter sodelavci. Tudi s predsednikom dr. Turkom sem dobro sodelovala.

Kaj pa zdajšnji predsednik vlade?

Nam, v Protokolu, je bilo všeč to, da se je odločitev glede določenega protokolarnega dogodka, ki jih je sprejel, tudi držal. Pri bilateralnih obiskih doma in v tujini in mednarodnih srečanjih je spoštoval protokolarna pravila. V Protokolu z njim pri tem nismo imeli nobenih težav. No, pri državnih proslavah pa sva imela vsak svoje različno mnenje.

 

Zmagalo je seveda njegovo mnenje?

Ja.

 

Protokol ima svoja pravila, ki se jih je treba držati. Ko pride angleška kraljica, morajo vse ženske nositi klobuke. Tako spoštujemo neko tradicijo države in tudi odnosov. V družbi pa sprejemamo načine komunikacije z navadami, s ponavljanjem, s spodobnostjo, z zavrženostjo. Zdaj se zdi, da ni več nobenih pravil.

Mej, kaj je spodobno in primerno in kaj ne, skoraj več ni. Vsak si jih prireja po svoje. V politiki je meja postala zelo odvisna od tega kdo kaj naredi ali reče. Če zavržen stavek izreče nekdo iz nasprotne strani, ga popljuvajo, če pa enak zavržen stavek izreče nekdo, ki je »naš«, pa urno vsi stopijo njemu v bran. A gre za popolnoma enake besede. To je ta slepota, ki se, tako se zdi, vedno bolj stopnjuje. Ljudje sploh ne razmišljajo več o posledicah svojih izjav, ki imajo lahko težka nadaljevanja kot iz zgodbe o zamahu metuljevih kril. Tako, kot je stanje v komunikaciji zadnje leto, ne pomnim, da bi bilo kdaj prej. Prelilo se je preko vseh meja spoštovanja, dostojnosti, normalnosti. Toliko žalitev, cinizma, blatenja, ščuvanja ljudi. Ljudje bruhajo ogabnosti in nič se ne zgodi, zato dobijo zalet in bruhajo vsak dan še malo bolj. Pomagajo pa jim njihovi navijači, ki potrdijo karkoli in za vse najdejo opravičilo, samo če je »naš«. Vse to me res moti, težko berem in poslušam vse to in sem pogosto zelo jezna. To mi je zadnjič dobronamerno očital tudi Boris. Pravi, da se preveč jezim in da to ni dobro zame.

 

Si znaš razložit, kako smo prišli tako daleč? Zakaj ljudje uživajo v takem svinjanju? Saj nas je kar nekaj takih, ki takega ravnanja ne odobravamo, ne opravičujemo, ga nočemo? Ti odreagiraš zelo vljudno, a odločno. Veliko ljudi tega ne počne, ker že vnaprej vedo, da se bo nanje zlila golida gnojnice.

Mama mi je danes rekla: “Ksenija, tudi če kaj napišeš, ne bo nič drugače, njih ne briga nič.” Gospod Mahnič mi je v odgovoru na moj čivk napisal, da »dokler ne bodo postali problem laži in zavajanja s strani novinarjev na nacionalki, ampak le odzivi nanje, se odzivi pač ne bodo spremenili.« In že naslednji dan je gospod Mahnič napadel novinarja in mu podtikal neke sorodstvene vezi, ki menda ne obstajajo. Saj si ne delam utvar, ampak malce me pa le veseli, da so se na mojo reakcijo Mahničevega čivka s pozitivnimi besedami oglasili tudi nekateri z desnega političnega pola. Rekli in napisali so, da imam prav, da se tako ne sme komunicirati, sploh predstavniki države ne. Prejela sem celo nek sms iz tujine, od zapriseženega desničarja (tujca, a povezanega s Slovenijo), ki mi je čestital, da je končno nekdo Mahniču povedal, kar mu gre in da je njegova aroganca prešla vse meje, a da mu nihče ne upa nič reči. Če bi nas bilo več, ki bi odreagirali z glasom razuma, bi se morda le kaj spremenilo. Morda. Morda.

 

Smo že predaleč?

Poglejmo, kaj se je dogajalo v Ameriki. Pri nas smo tako razklani, da je prehod od nasilnih besed do nasilnih dejanj žal le korak stran.

Ko je bilo jasno, da je Trump izgubil volitve, so si ljudje oddahnili od njegovih norosti in nepredvidljivosti. Zdi se, da nekaj časa lahko prenešaš to vrsto verbalnega nasilja, neomejeno dolgo pa ne.

Odvisno od vsakega posameznika. Nekatere vse to še dodatno spodbudi. Poglejmo si film o napadu na Kapitol, ki so ga predvajali v Senatu. Če po ogledu tega filma ljudem ni jasno, kaj je predsednik Trump storil, potem res več ne razumem tega sveta. O Trumpovem obnašanju in komuniciranju sem napisala kolumno, povzela sem samo dejstva, brez žalitev. Kakšen pogrom sem doživela! Od Slovencev in Slovenk! Kako da sem jih s tem zapisom razočarala in kakšna levuharka da sem (spet, ene in iste nalepke). Ljudje so zanikali celo gola dejstva. Ne vem, ali niso več razsodni, razumni?!

 

In nikomur se nič ne zgodi. Zdravnik Lovre je zagrozil Zgagi, » Ti ne boš šel na ventilator, boš kmalu pozitiven, pa da vidimo, kako boš cvilil«. Zdravnik, ki želi smrt nekomu drugemu, ponovno postane direktor bolnišnice. Četudi je vodstveni kader s strokovno direktorico proti. Dr. Blaž Mrevlje nemoteno nastopa v Tarči kot kredibilen sogovornik potem, ko bevskne o Spomenki Hribar. Smo(so) izgubili vso dostojnost? Primer, debate v parlamentu, kjer se pogovarjajo in odločajo o naši prihodnosti. O prihodnosti naše družbe. Bevskajo drug na drugega, predsednik vlade pošlje poslanca na psihiatrično zdravljenje (seveda je potem to zanikal). Predsednik parlamenta, ki bi moral braniti spodobnost javne besede (kar sta včasih počela Pavle Gantar in Jožef Školč), salamonsko odloči, da sta kriva oba, poslanec in predsednik. Zdaj je v razpravi odločitev o denarnih kaznih za tako razpravo?!

In kdo bo odločal o tem, kaj je primerno in kaj ne? Če se bo preslikalo sodbe z drugih komunikacijskih kanalov, potem bodo zopet »naši« čisto okej, »njihovi« pa ne. Za enake besede. V državnem zboru sedi na žalost veliko poslank in poslancev, ki imajo za povod za svoja dejanja, besede in glasovanja izključno svoje osebne interese in računice. Ne briga jih za druge in ne zanima jih več skupno dobro. Na svoje obljube volivcem so pozabili. Trgujejo le za svojo osebno korist. Pogosto jih ne zanima niti lastna stranka, oziroma le toliko, kolikor imajo lahko od nje koristi. Tam so zato, da poskrbijo zase in svoje prijatelje. Ne, nikakor ne trdim, da so vsi taki, ker niso. Ampak že en tak je en preveč. Kdo bo torej presojal kaj je v redu in kaj ne? Po drugi strani pa, suvereni, pošteni in v dobro vseh ljudi usmerjeni ljudje nočejo več v politiko, ker se je tam nabralo toliko gnoja, da ne vem, če ga bo kdaj mogoče počistiti.

Gre tudi zato, koliko javnega linčanja si sposoben prenesti. Saj, tudi ti bi lahko, po zadnji izkušnji rekla, tega se ne grem več. Kdor gre mimo, pljune name. Še preden se utegnem obrisati, pride že naslednji. Zakaj bi vse to prenašali? Umakneš se v zasebnost, v svoj mehurček in te zanima

samo še to, kaj se dogaja v tvoji neposredni bližini in to, na kar lahko vplivaš. Ampak, pravkar je bila objavljena raziskava o tem, koliko so Evropejci zadovoljni z demokratičnostjo v svoji državi in s smerjo, v katero gre država. 79 odstotkov vprašanih v Sloveniji je nezadovoljnih, smo na zadnjem mestu v Evropi. Torej bevska predvsem ostalih 21 odstotkov.

Ja, bolj glasni so od ostalih. So pa vprašani bolj zadovoljni z Evropsko unijo.

 

Ja, ta je dovolj daleč od njih. Tako kot na lestvicah priljubljenosti vodijo politiki, za katere sploh ne vemo, kaj delajo.

Haha. Evropski poslanci in poslanke in slovenski komisarji in komisarke. To je res hecno, ja. Daleč od oči, daleč od … razuma?

 

Ko so Trumpu ukinili Twitter in Facebook račun, so se našli tudi tisti, poleg zadovoljnih, da se pač privatno podjetje ne more odločati s kom bo poslovalo. In, da ima to lahko daljnosežne posledice. Tudi branjevka na trgu se lahko odloči, da ti ne bo prodala solate, če poenostavim.

Na družbena omrežja ljudje nekako ne gledamo kot na zasebna podjetja, ampak kot na nekaj našega, od vseh. A niso. To so privatna podjetja, ja, pravzaprav res enako kot branjevka. Jaz sem med tistimi, ki se jim je zdelo prav, da so Trumpu ukinili račun (in preprečili nadaljnje ščuvanje ljudi) in tudi med tistimi, ki mislijo, da je bilo to prepozno. Zdaj pa se vprašajmo, kako bi reagirali, če bi ukinili račun recimo razumnikom. Bi se še strinjali? Verjetno ne. A to je v rokah lastnikov omrežij, to je dejstvo. Zdaj je problem drugje. Mnogi so se preselili na drugo platformo, Parler, in bodo tam prepričevali prepričane in tako še

redkeje srečali in prebrali drugačno mnenje. No, že zdaj internet s svojimi logaritmi ponuja vsebine, za katere po naših brskanjih presodi, da jih imamo radi in nas tako še bolj usmerja v lasten prav, ki je lahko tudi zelo napačen. Ljudem se sploh ne ljubi več pogledati, kaj misli kdo drug.

 

S kom se sploh še lahko pogovarjamo? S kom se lahko še razumemo?

Ljudje so tako naščuvani drug na drugega, da preprosto ne vidijo več, da ima druga stran morda v čem prav. In niso pripravljeni priznati, da kakšne stvari »naših« niso v redu. Velja za obe strani. Ljudje se bojijo rečI kaj na glas. Poglej, kaj se zgodi tistim, ki kaj rečejo na glas. Uničijo jih. Ljudje si rečejo, zakaj bi škodoval sebi, družini. Tega strahu je veliko, ne samo v politiki, tudi v gospodarstvu, predvsem tam, kjer je lastnik država. Tudi zato se glas razuma ne sliši. Zaradi avtocenzure in strahu.

 

Res je Slovenija en kurnik, kjer vsi poznamo vse, vse vemo o vsem, kjer v največ petem poskusu dobimo vsako telefonsko številko. Je zato logično, da smo tako razklani? Se je vse to začelo z nastankom nove države, v kateri se je kmalu začela borba za oblast? Ravno letos, ob 30. obletnici beremo, kaj vse in kako se je dogajalo.

Nisem imela občutka, da smo se zelo hitro razdelili. Kakšnih pet let smo živeli z zanosom. Potem pa se je delitev stopnjevala. Skrbi me, da se pri nas dogaja nekaj podobnega kot v Ameriki.

 

O čem se pravzaprav sploh še strinjamo?

Strinjamo se, in na tem bi morali začeti graditi, levi in desni, recimo o tem, da moramo nabaviti novo nujno medicinsko opremo (za novo aparaturo na hematološki kliniki, ki bo rešila 30 življenj, so darovali tako »levuharji« kot »desnuharji«), da moramo poskrbeti za starejše in njihovo oskrbo, da mladi potrebujejo stanovanja z ugodnimi cenami ali najemninami, da potrebujejo dobre službe, primerne njihovi izobrazbi, da potrebujemo dobro in zdravo zdravstvo, da moramo skrbeti za okolje, sicer se bomo zadušili v lastnih smeteh. Namesto, da bi skupaj gradili vsaj na the projektih, ki bi nas morali povezati, se znova in znova pogovarjamo o partizanih in domobrancih.

 

Ja, sposobni smo čustvovati in pomagati, ko gre za poplave, revščino, potres, požar. Ko pa pridemo v ideološke okvire, je tega konec.

K sreči se takrat, ko gre za solidarnost, ljudje ne sprašujejo, kam kdo spada.

 

Sovražnost in gnev, ki se nabira v ljudeh, mora nekam eskalirat. Podobno je tudi z agresijo. Kako daleč vse to lahko še gre?

Prišli smo do te mere, da pošljejo policiste v polni bojni opremi na Metelkovo. Nato so sicer pojasnili, da je bil razlog prijava, ker so ljudje delavce Snage zamenjali za rumene jopiče. Snaga je kmalu zanikala, da bi bili njihovi zaposleni tisti dan na Metelkovi. Kaj se je torej v resnici dogajalo? Ljudi je res strah. Ne vem, do kod bomo prišli. Velja pa to tudi za agresijo nekaterih protestnikov. Z nasiljem ne bomo prišli nikamor.

 

Živiš v Ljubljani in na Obali. Opažaš kakšno razliko v tem, kako ljudje dojemajo in reagirajo na dogajanje?

Zdi se mi, da je na Obali tako, da dokler ljudem pustiš svobodo, jih ne utesnjuješ, jim pustiš živeti, bodo ostali razumni. Če pa bodo imeli občutek, da nanje kdo preveč pritiska, jih stiska, tlači, utesnjuje, se bodo uprli prvi. Ja, najprej tukaj, na Primorskem. Ne v Ljubljani. To je ta primorska uporniška zavedna kri. Nič čudnega, da imamo svojo himno Vstala Primorska. Ljubljana je resda naše glavno mesto, kulturni, politični in intelektualni center, a značaj Primorcev je bolj odprt in ognjevit. Zgodovina je pri tej temi zelo zgovorna.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake: