Vnesite za iskanje

Intervju – Matej Kužel

Izolan, ki je po spletu okoliščin pristal s klarinetom v roki, končal šolo v Celovcu in že večkrat stopil na veliki oder Cankarjevega doma ter pred polne ljubljanske Stožice.

 

Matej Kužel je “stric iz ozadja” Magnificovih koncertov, nepogrešljiv član skupine Momento Cigano ter soustanovitelj benda Gipsy Caravan. Čez dan učitelj glasbe, zvečer profesionalni glasbenik, v prostem času družinski človek. Čeprav živi in ustvarja v Ljubljani, pa bo Obala za vedno njegov dom.

 

Prihajaš iz glasbene družine?

Niti ne, a mama je igrala harmoniko malo na skrivaj, saj ni imela podpore doma. Mene so od začetka podpirali, na srečo. Sam sem sicer malo bolj astronavt po svoje – hodil sem na običajno gimnazijo in nisem imel več stika z glasbo, tudi nižje glasbene šole še nisem končal. A ko sem nehal s klarinetom, sem kupil električno kitaro in jo malo igral, tako da sem šele po srednji šoli ugotavljal, kdo sem in kaj bi delal. Ko sem ugotovil, da je bila glasba vedno del mojega življenja, sem začel spet resno vaditi. najprej klarinet, saj sem želel na akademijo s fanti iz piranskega orkestra.

Kako to, da si izbral klarinet?

Na začetku nisem želel igrati klarineta, ampak saksofon. Pa so mi v glasbeni šoli rekli, da sem premajhen. Očitno so takrat potrebovali klarinetiste in so si pač izmislili nek izgovor, da so me preusmerili. Klarinet je bil šele moja tretja izbira za saksom in flavto. Kasneje, ko sem se začel resno ukvarjati z glasbo, sem izvedel, da jazz klarineta ni več, da je šel iz mode in tako sem presedlal na saks in začel igrati sopran.

 

Je torej glasba od nekdaj tvoj poklic?

Ja. Že preden sem končal šolo, sem se ukvarjal z glasbo, s Teom Collorijem smo imeli prvi band Pusti me da spavam že zelo zgodaj. Vsakič ko smo odigrali špil, smo dobili tri nove. In to se je na Obali kar širilo, kdaj smo prišli tudi v Ljubljano. Začeli smo se učiti preko igranja jazza. Šola je v bila redu, ampak mi je šlo prepočasi. Že prej smo z bandom veliko igrali z namenom, da bomo prišli v šolo. Največ sem vadil in se učil, da sem bil sprejet v šolo, potem sem kmalu izgubil motivacijo. Ni bilo vse po mojih pričakovanjih, ampak sem vseeno naredil šolo do konca. In to mi je zdaj med korono prišlo zelo prav, saj lahko učim v glasbeni šoli.

 

Kako pa vpliva na Primorca ljubljanska siva jesen in zima?

Pozimi se mi zdi morda Obala še bolj duhamorna kot Ljubljana. Obala se ugasne, družijo se v zaprtih krogih, v Ljubljani pa še naprej živimo. Čeprav si po vseh teh letih še vedno govorim, da se bom že navadil življenja v Ljubljani, pa se še vedno nisem. In se verjetno nikoli ne bom. Vem, da je Obala v mojem srcu glavna, a na srečo sem le eno uro vožnje stran.

 

Kje največ koncertiraš? Na Obali?

Obala je poletje, vedno mi predstavlja poletje in če me kdo kliče z Obale za kaj majhnega, z veseljem pridem igrat. Ampak to so mi bolj izgovori, da pridem na Obalo, saj mi predstavlja še vedno dom, tu so moje korenine. So domači ljudje, zvečer odigram, čez dan se lahko družim s prijatelji in starši, cel kup spominov imam tu…

 

Zadnji večji koncert pa si igral v Cankarjevem domu (Momento Cigano in Big Band RTV Slovenija). Verjetno takšna priložnost ne pride vsak dan?

O ne…res ne. Če bi igral prvič, bi imel veliko treme, ogromno vaj. Zdaj sem že malo bolj navajen igrati z Big bandom in je vsega malo manj. Še vedno imam veliko spoštovanja do Big banda, ker gre vseeno za mojstre svojega poklica. Z njimi je super igrati in sem samo užival.

 

Igraš z Big Bandom RTV Slovenije in po drugi strani z Magnificom. Gre za popolnoma drugačno igranje, ali lahko preklopiš?

Z Magnificom imamo program, ki je sestavljen iz mnogih glasbenih slogov in koncerti so zelo naporni, ker skačemo po odru, kar zahteva ogromno energije. Njegovi koncerti me telesno popolnoma utrudijo, z odra pridem premočen. Z Big bandom pa je vse zelo gosposko. Igram jazz, lepo sedim, popolnoma drugačna izkušnja.

Kakšno glasbo poslušaš?

Imam poseben odnos z glasbo. Ko sem se učil za Celovec, sem največ poslušal razne saksofoniste in sanjaril ob glasbi. V nekem trenutku pa sploh nisem več poslušal glasbe, saj sem se malo izgubil in dvomil o svojem mestu v glasbenem svetu. Na srečo sem vztrajal, malo sem se začel ukvarjati s produkcijo in sem iz novega zornega kota poslušal glasbo in prišel tudi do Britney Spears, ki je pred tem nikoli nisem mogel poslušati. Zdaj pa poslušam praktično samo še enega klarinetista, ki mi ga je predstavil Magnificov trobentač, Ivan Pavlović – Hüsnü Şenlendiricija. Zaljubil sem se v turško glasbo in tri leta poslušam samo njega.

Tudi žena je muzikologinja s svojim okusom za glasbo, saj dela na Arsu in to tudi doma poslušamo. Seveda pa otroci poslušajo svoje otroške pesmice. Za Coltraina so še malo premladi, ampak hči ima blazen posluh, res, že zdaj občutek za glasbo in mislim, da bo nekaj iz nje.

 

Kakšen je tvoj povprečen delovni dan?

Odkar imam službo v glasbenih šolah, imam malo manj časa zase, ampak mi to kar odgovarja, saj moram biti bolj organiziran. Od dopoldneva do osemnajstih ponavadi učim, zvečer pa v studio. Če imam koncerte, to pomeni, da pridem zvečer domov in grem takoj na koncert.

 

Kako pa se tržiš kot glasbenik? Kako dobiš ponudbe za sodelovanja in koncerte?

Ne vem, kako se mi je to zgodilo, ampak preden sem imel službo, sem se veliko družil v npr. jazz klubu z ostalimi glasbeniki, ki imajo podoben okus za glasbo. Veliko smo se pogovarjali in spoznavali z novimi glasbeniki in se dogovarjali za skupne projekte. Odkar pa sem poročen, sem malo manj družaben, ampak se klici niso prenehali, tako da niso pozabili name. Včasih sem veliko vadil in ni bilo priložnosti za koncerte, trenutno pa imam veliko koncertov in poleg vseh obveznosti nič časa za vadbo.

Se zgodi, da moram v treh dneh naštudirati program za uro in pol. Takrat vse spustim iz rok, se zaprem v svoj svet in zvadim.

 

Kakšni pa so načrti za naprej?

Zadnje čase me zelo zanima klavir, v glasbeni šoli ga veliko igram. Zanima me kompozicija, aranžiranje in nekaj bom moral narediti v tej smeri. S prijateljem imam band Gipsy Caravan, kjer igramo balkan glasbo, mešano z jazzom in funkom. Z njimi smo imeli leta 2004 eno samo vajo in od takrat naprej samo še igramo, sproti delamo aranžmaje. Momento Cigano je gipsy swing, ki ima tudi velike koncerte izven Obale. Tako da imam zelo širok spekter slogov, ki so mi všeč, zato se vidim marsikje. V tujino si ne želim, trenutno se imam tukaj res top. Močno mi diši sodelovanje z Markom Črnčecem. Drugače je bilo letošnje poletje polno koncertov, zelo intenzivno, tako da mi kar ustreza, da bom nekaj tednov malo bolj prost. Če ne prej, pa imamo božični koncert z Magnificom – upam, da letos v živo.

 

Nina Ločniškar

Deli novico:
Oznake: