Vnesite za iskanje

Umetnostna zgodovinarka, konzervatorka, avtorica številnih strokovnih člankov in knjig, tudi dveh knjig o umetninah, slikah beneških mojstrov, ki so jih, da bi jih zaščitili pred vojnim uničenjem iz Izole, Pirana in Kopra, odnesli v Italijo. In tam so ostale do danes. Sedemnajst let je posvetila temu problemu, zdaj so na vrsti drugi, pravi.

 

Na Obalo ste prišli leta 1969. Kam ste pravzaprav prišli in kako so vas sprejeli?

Moj prihod na Obalo je bilo pravo doživetje, sem sem bila poslana. To so bili tisti časi, ko je profesor Šumi (legendarni profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1924-2006, op.a.) pošiljal svoje nekdanje študente tja, kjer jih ni bilo, zlasti na Obalo, kjer je bilo potrebno organizirati slovensko spomeniškovarstveno službo. Pred mano je na Obalo poslal Toneta Mikelna, ki je potem moral v vojsko. Šumi je iskal novo žrtev, na razpolago sva bila dva, Damjan Prelovšek (ki je bil že namenjen na Dunaj) in jaz. Po nekaj mesecih pregovaranja s profesorjema Šumijem in Stanetom Bernikom (umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik,1938-2019, op.a.) in mojega vztrajnega upiranja…

Zakaj?

Tega področja nisem poznala, o konservatorstvu nisem imela pravega pojma. Mi, umetnostni zgodovinarji, smo o spomeniškem varstvu vedeli tisto, kar nam je profesor Šumi povedal pri ogledih arhitekturnih spomenikov, res pa je, da je razvil v nas odnos do spomeniškega varstva. Nismo pa vedeli, kaj ta služba je, kako dela, v kaj se vključuje…Nazadnje sem privolila in padla v zelo zapleteno situacijo. Postala sem namestnica ravnatelja Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo. Na Prvomajskem trgu v Piranu smo imeli eno sobo, poleg mene sta bili še tehnična risarka, ki je pravkar prišla s porodniškega dopusta in tajnica. In kar je bilo še huje, to je bilo obdobje, ko je Edo Mihevc, arhitekt, gradil (in ga tudi zgradil) Portorož, a je gradnjo povezoval z gradnjo hotela Punta v Piranu. Škatlasta zasnova hotela bi po mnenju spomeniškega varstva pomenila nasilje v členjeno strukturo mesta, kot je Piran, jaz pa sem bila tista, ki je morala na koncu dati dovoljenje za zidavo. Sestal se je strokovni svet, v katerem so sedeli tudi profesor Šumi, Stane Bernik in Savin Sever (arhitekt, op.a.). Potem je bila še napeta seja sveta za urbanizem. To so bile situacije, kjer bi človek res lahko obupal. Nekako sem zdržala, vmes pa hodila na kapijo v vojašnico Ljuba Šercerja v Ljubljano k Mikelnu. »Šta ste vi njemu, koleginica?,« so me spraševali.

 

Hodili ste se posvetovati?

Seveda, saj nisem vedela, kaj naj. Prišla sem naravnost s fakultete, rekla sem si, največ dve leti bom ostala. No, od takrat je minilo že več kot petdeset let. Prvih pet let je bilo zelo težko.

 

Je bila ta služba tudi z današnje perspektive žrtvovanje?

Ne, bila je zelo dobra šola. Šola o tem, kaj je spomeniško varstvo. Šele kasneje sem pravno razumela, zakaj nismo mogli preprečiti gradnje hotela Piran. Ker je bila v mapni kopiji narisana oblika pravokotnika! In zakaj pravokotnik? Ker je bil to čas kegljišč in ta so pravokotna. Preden sem prišla, je spomeniškemu varstvu uspelo doseči to, da je bila predvidena gradnja hotela nižja in da so predvideli členjeno strešino, ki se je bolje vklapljala med pirans

ke strešine. No, tudi osebno sem doživela Mihevca…

Ta zgodba se mi zdi zanimiva ravno zaradi njega, ki je bil takrat arhitekturna avtoriteta na Obali in je očitno lahko delal, kar je hotel.

To je bilo zame najhuje. Da lahko nekdo, ki je profesor na arhitekturi, sili v tako gradnjo, kot je bil ta hotel. Zame je bil to velik udarec.

 

Ste si predstavljali, da boste velikemu arhitektu ravno vi povedali, kaj lahko zgradi?

Ne, saj mu tudi najvišje strokovne in tudi politične avtoritete niso mogle. Mihevc je takrat za vsak objekt, ki ga je gradil na Obali, imel tudi investitorja. In diplomske naloge svojih študentov. Treba je vedeti, da je cel Portorož zgrajen brez urbanističnega načrta. Naj končam zgodbo o hotelu. Stane Bernik, ki ga je profesor Šumi med prvimi poslal na Obalo, njegova diplomska naloga Koper-Izola-Piran, organizem slovenskih mest, iz leta 1968, je še danes najbolj iskana knjiga v knjižnicah, je na seji strokovnega sveta vztrajal pri utemeljitvi odklonilnega mnenja, čeprav so vsi ostali popustili.

Srednjeveško razpelo Križani – danes v Krstilnici – pred restavriranjem v 70-ih letih

Ste potem izdali odločbo z dovoljenjem?

Da, to je odločba s podpisom takratne namestnice ravnatelja zavoda.

 

Ta prostor Obale je hermetičen in zelo težko sprejme prišleke, vi pa ste prišli celo iz Prekmurja. Kar malo bogokletno.

Za moje prekmurstvo ljudje dolgo niso vedeli, ker nisem veliko govorila o tem. Šele takrat, leta 1993, ko sem doktorirala s Tartinijevo hišo v Piranu, so mi prekmurski prijatelji priredili veliko praznovanje pri Capekovem mlinu pri Veliki Polani v Prekmurju. Takrat je bilo vsem jasno, od kod sem. Zbrali so se moji številni slovenski in tuji kolegi in prijatelji. Zdaj seveda vedno nergam, ko grem v Prekmurje, ker je tam vse narobe, zlasti v moji rojstni Murski Soboti, ki ni bila nikoli spomeniškovarstveno ovrednotena.

 

Od kje y v vašem priimku?

Moj predniki so bili sudetski Nemci, ki so živeli na Madžarskem, kamor je takrat spadala tudi Murska Sobota. Zanimivo, po vojni so priimke slovenili in y se je spremenil v j. Moja sestra se je v zadnjem letniku gimnazije pisala Hojer, jaz pa sem prišla v prvi letnik z izpisom iz rojstne matične knjige s Hoyer. V tistih časih priimka ni bilo mogoče spreminjati. Sonja Ana Hoyer, kot se pišem še danes, sem uredila v Piranu.

 

Petdeset let živite tukaj, na Obali. Kaj se je spremenilo v tem času? Kako se razlikuje od takrat, ko ste prišli?

Na ta prostor sem vedno gledala s spoštovanjem. Ko sem z avtobusom prišla v Piran, vozil je še na Tartinijev trg, sem se do Prvomajskega trga, kjer sem imela službo, izgubila. Tudi pred petdesetimi leti to ni bil grd kraj. Posegi, ki bi devastirali to mesto, se niso zgodili.

Agrigento Sicilija

Če danes pogledate obalo in Piran, mesto v katerem živite, ste zadovoljni z delom, ki ste ga tukaj opravili?

Vse pove to, da po petdesetih letih življenja tukaj, ne morem iz tega mesta, ne morem stran. Že enajst let sem v pokoju, šele zdaj grem z veseljem na piazzo, pa na tržnico, vsi me poznajo, z vsemi se pogovarjam. Ko sem bila v službi, sem bila neprestano na poti med Koprom, Izolo, Piranom in Ljubljano. Potem, ko sem doktorirala, sem namreč petnajst let predavala konzervatorstvo na umetnostni zgodovini in tako vzgojila generacije umetnostnih zgodovinarjev, skoraj na vsaki enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine najdem kakšnega svojega študenta ali doktoranta, saj je bilo kar deset doktorantov.

Imela sem dve službi in kot da tukaj nisem živela, veliko časa sem presedela pred računalnikom. In vsi so me grdo gledali, ker konzervatorji niso ravno priljubljeni med ljudmi. “Tamle gre tista, ki nas davi.” Ne samo zato, ker braniš staro, “ona nam ne pusti živeti”, konzervatorstvo je naporna služba. Ljudem moraš znati razložiti, zakaj je kaj prav, česar danes ne delajo več. Samo še odločbe pišejo, ker je tako organizirana služba. In to ne bo dobro.

 

Se je že kdaj zgodilo, da bi zaradi neupoštevanja odločb kakšno hišo porušili?

Ne, ne da bi vedela. Zase vem, da sem se z ljudmi veliko pogovarjala, kar je velikokrat tudi zelo naporno. Tudi avtoriteto moraš imeti. Tako, kot jo je imel nekdanji direktor Zavoda Tone Mikeln. Bil je politično aktiven in skozi politiko je izpeljal veliko strokovno zastavljenih projektov Tartinijev trg, Tartinijevo hišo… Že profesor Šumi nam je vedno govoril, da morajo biti konzervatorji javni delavci, da morajo javno nastopati, da se jih mora slišati. Res pa je, da so se časi spremenili.

V času, ko sem še delala, administrativno pravni vidik še ni bil tako poudarjen. Imeli smo varstvene režime za mesto, pa za območje, za posamezne objekte, tudi sanacijski načrt Pirana, v katerem smo ovrednotili mestno celoto, posamezne mestne ambiente in posamezne stavbe. Na osnovi varstvenih režimov in stavbnih raziskav smo izdelali konservatorske podloge za projekt prenove. Današnji postopki so bistveno daljši.

 

Ampak vse to počne konkreten človek, s svojim sistemom vrednot in odnosom…

Tudi v tem poslu je pomembna ustvarjalnost. Ko sem bila predsednica Društva konservatorjev, smo imeli v takratnem hotelu Punta (danes je to objekt s počitniškimi stanovanji, spomeniškovarstveno ustrezno predelan) simpozij Ustvarjalnost v konzervatorstvu, soočili smo konservatorska izhodišča s projektom. Izbrali smo posamezne primere, kjer sta nastopala konservator in arhitekt. Nastopila sem s primerom Hotela Palace, arhitekt pa je bil Vojteh Ravnikar, ki je predstavil načrt prenove. Draž tega posla je točno tukaj, v stiku. In tudi veselje.

 

Nestrokovnjaki se do takih stvari obnašamo na nivoju všečnosti. Mi lahko kot strokovnjakinja poveste primer prenove, ki zdrži tudi vaše strokovne pogoje in zahteve?

Zame je to stavba Univerze v Kopru, kjer sem sodelovala od vsega začetka, od natečaja naprej. Za razliko od prenove Pretorske palače, kjer smo vse storili prav, od raziskav do konzervatorskih programov, potem pa je prišel nov župan, ki je hotel nekaj po svoje. Imenoval je komisijo in nastal je nek neohistorizem. Ko prideš v palačo, ne veš, od kdaj je. Načelo prenove je tudi ta, da takrat, ko moraš dodati kaj novega, mora to imeti pečat časa, v katerem je nastalo. Rekonstrukcijo lahko delaš, če imaš za to podatke. To so načela Beneške karte iz leta 1964. In to je ustvarjalnost v tem poslu. Ustvarjalnost ni uradništvo.

Sonja Ana Hoyer v akciji

Ustvarjalnost je tudi to, da dosežeš kompromis med dvema nasprotnima stranema, to pa pomeni tudi popuščanje na obeh straneh.

Doseganje kompromisa je veščina, za našo stroko pa pomeni, da lahko popuščamo do neke meje, naprej pa ne. V konzervatorstvu za nekatere stvari ni kompromisa, od tam naprej pa lahko nastopi ustvarjalnost posameznikov.

 

Koper ima kot primer dobre obnove univerzo, o kateri ste govorili. Kaj pa Piran?

Piran ima vzorno prenovljeno Tartinijevo hišo. Ena od redkih primerov pri nas, ki pri obnovi izpolnjuje tri najpomembnejše naloge konservatorske stroke: raziskati, obnoviti, objaviti. Obnovitvena dela so potekala vrsto let, pri obnovi so bile odkrite dekoracije s konca osemnajstega in začetka devetnajstega stoletja, za njihovo izvedbo pa smo odkrili grafične podloge Pietra Gasparija, sodobnika slavnega Piranesija. Z dvema publikacijama v slovenščini in italijanščini smo leta 1992 slavili 200-letnico Tartinijevega rojstva. Knjigo smo predstavili v Doževi palači v Benetkah, ob prisotnosti obeh županov, mojega mentorja profesorja Šumija in beneškega profesorja Manlia Brusantina. (foto)

 

Ko so prenovili Tartinijev trg v Piranu, se je o tem trgu veliko govorilo.

Ta trg je veliko dejanje. Je velik doprinos mestu, mesto živi s tem trgom. Ljudje se tukaj srečujejo, otroci se igrajo, prireditve so. Trg nikoli ni prazen.

 

Vem, da sem med redkimi in tega ne bom znala strokovno utemeljiti, ampak jaz imam problem s tem trgom od takrat, ko je nastal. Vsakokrat, ko sem na trgu, imam občutek, da nekaj ni prav. Da je preveč umeten, tudi tlak se mi ne zdi pravi.

No, nisi edina, veliko ljudi si želi stari kamen na trgu. Menim, da je ideja elipse, ki povezuje raznoliki tržni plašč in je v beli obliki kamna slavnostno položena na sivi profani kamen, odlična ideja projektanta. Mesto živi s tem trgom in po navadi je tudi to res, kar ljudem ni všeč, se velikokrat pokaže kot dobro.

 

Saj, na koncu se navadimo na vse, na grde stavbe, napačne urbanistične rešitve…Tudi v Ljubljani se bomo navadili na Šumi, ki je kot nasedla večnadstropna ladja v mestu, navadili smo se na Črno vdovo, pa na nove betonskosteklene hotele. Doslej sva govorili o konfliktu med konzervatorji in arhitekti, kaj pa konflikt med konzervatorji in investitorji? Vedno več je takih primerov, ki kažejo na to, da denar odpira vse poti.

Enkrat sem napisala tekst Vloga konzervatorja, arhitekta in investitorja ravno v času prenove univerze. V svetu je ta raven zavedanja, kaj je treba ohraniti zanamcem in kako, bistveno višja od naše. In tudi spoštovanje do stroke, kot je konzervatorstvo. Tam se ni treba boriti s kapitalom, jasno je, kaj je dovoljeno in kaj ne. No, morda je ta moj pogled malo idealiziran. V enainštiridesetletnem delu na področju konzervatorstva se nisem velikokrat srečala s tem problemom…

 

Ampak prenova hotela Piran govori ravno o tem?

Hotel Piran je primer izvrstne povezave s starim hotelom arhitekta Marjana Petkovška, nadomestno novogradnjo in secesijskim zaključkom prenovljenega starega hotela. Žal je ta imeniten ansambel arhitekta Vojteha Ravnikarja doživel z novim lastnikom nekaj neustreznih predelav.

 

Ker se spomnim, kakšen je bil hotel izpod peresa arhitekta Vojteha Ravnikarja, iz pietete do njega še nisem stopila v hotel niti na teraso.

Kaj šele jaz, ki sem sodelovala z arhitektom Ravnikarjem, vendar poleti rada posedam na njihovi terasi v pritličju, saj je podaljšek piranske plaže.

 

Zadnjih sedemnajst let se ukvarjate s primerom odnesenih umetnin, slik beneških mojstrov, ki so jih iz Izole, Pirana in Kopra, v strahu pred uničenjem v vojni, odnesli v hrambo v Italijo. In jih nikoli vrnili. Pravkar je izšla tudi knjiga Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole, Pirana leta 1940, ki ste jo izdali z veliko pomočjo Jožeta Hočevarja. In je natančno to, kar pravi naslov.

Kar je v tem primeru najpomembnejše, slike niso bile vojni plen, odpeljali so jih zato, da bi jih zaščitili pred uničenjem med vojno. Ko sem leta 2002 v časopisu prebrala, da bodo odprli zaboje teh slik in jih razstavili v Rimu kot svoje, sem šla naravnost v Rim na novinarsko konferenco, kjer so predstavljali razstavo pod naslovom Spet najdeni zakladi-mojstrovine iz Istre.. Poslušala sem same laži. Vse te slike velikih beneških mojstrov, med drugim Carpaccia, Vivarinija, Paola Veneziana, Tiepola so bile odpeljane z reverzi, torej z obvezo, da se, ko bo enkrat nevarnost minila, vrnejo. Začela sem raziskovati, kaj se je godilo in nastala je trojezična knjiga V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana. V knjigi je natančno popisano, za katere umetnine gre, od kod so, in kam so jih odnesli. Potem sem, mislim, da v Padovi, slišala, da o tem, kako so bile te slike odpeljane, obstaja tudi dnevnik. V Udinah sem v muzeju poznala takratnega direktorja Giusseppa Bergaminija, ga prosila, naj mi pokaža ta dnevnik, ki ga je napisal Carlo Someda de Marco, takrat direktor muzeja v Udinah. Ta druga knjiga je torej trojezični dnevnik v italijanščini, slovenščini in angleščini. Tukaj je vse natančno popisano, kako so bile slike umaknjene, odpeljane, kje so bile zdržane itd., po datumih, zelo zanimivo čtivo. Po kapitulaciji Italije so naši zaboji ostali v kleti v Sant Danielu, potem so jih odpeljali v Rim. Dnevnik se zaključuje s stavkom avtorja, ki pravi, da upa, da bodo v miru, te umetnine kdaj prišle tja, od koder so odšle. Dolgo sem težila, da je treba ta dnevnik prevesti in objaviti, in to smo zdaj dosegli. Italijani vztrajajo, da so slike nastale takrat, ko so bili oni tukaj, in da so njihove. Slike so imenitno restavrirane, popisi urejeni, raziskane. Sodile bi v kakšno veliko svetovno galerijo.

 

Tvegate ugotovitev, da slike ne bi bile tako dobro urejene in restavrirane, če bi ostale tu?

Ne, to težko rečem. Tudi mi imamo dobre restavratorje.

 

Kako dolgo lahko traja ta borba za vrnitev slik?

Ne vem, po sedemnajstih letih sem svoje delo končala, zdaj so na vrsti drugi. Tako in tako mi pravijo, naj raje pišem konzervatorske spomine.

 

Vaša napoved dogajanja?

Vesela sem, da sta obe knjigi izšli. Morda bosta kdaj komu prišli prav. Morda čez sto let. Tudi Narodni dom v Trstu smo dobili nazaj po sto letih. No, če bi imeli več takih diplomatov, kot je sedanji konzul Vojko Vovk v Trstu, morda tudi prej.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake:
Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek