Vnesite za iskanje

Priznam, če bi me kdo vprašal kaj o stand up komikih, mu ne bi znala povedati veliko. Sterepotipe. Če pokajo vice, so najbrž zabavni in duhoviti tudi sicer.

 

Zato se mi je že vnaprej zdelo zanimivo, da bo moj intervjuvanec Tadej Toš, ki se ga spomnim kot voditelja Viktorjev, Boba leta in iz nekaterih televizijskih oddaj. Nikoli ga nisem videla v živo, niti si nisem predstavljala, kakšen je. Ko sem ga odguglala, sem vedela še manj. Le redko daje intervjuje. Pozanimala sem se pri njegovih sodelavcih, kaj lahko pričakujem od njega. Opisali so ga kot tihega, zadržanega človeka. Tako se je opisal tudi sam in dodal, da mu največ pomeni to, da vidi ljudi okoli sebe, ki so mu pri srcu, srečne. Ima tri otroke, živi na Ptuju, kjer sva se tudi srečala. Pravi, da je to zanimivo mesto, mesto nasprotij s specifično energijo, v katerem lahko narediš marsikaj.

 

Po najinem pogovoru si znam razložiti njegovo popularnost.

O stand up komikih ne vem prav veliko…

Jaz tudi ne.

 

Poznam pa stereotipe o vas, ste tisti, ki lahko uro, dve stojite na odru, govorite vse sorte in pokate vice. Spomnim se sicer filmov o stand up komikih, kot je Lenny, ki pa so se vsi tragično končali. Nedavno sem gledala gledališki komad Konj pride v bar, narejen po knjigi izraelskega avtorja Davida Grossmana. Tudi tragičen. Torej mi povej, kdo si? Igralec, satirik, komik? Vse skupaj? Končal si akademijo in nekaj časa igral v gledališčih. In zdaj?

Nikoli se o nečem nisem dokončno odločil. Trenutno je tako, da bi tisti iz gledališča lahko rekli, on pa ni več igralec, je frilens komik. Komiki bi rekli, ne, ta ni komik, ta je igralec. Jaz sem vedno nekje vmes, ker mi ta vmesni prostor ustreza. Tako lahko posežem na obe strani, nisem se pa definiral na eno stran, ker si vmes, tam ni gneče, si sam. V srednji šoli sem hotel priti v gledališče, ker je bilo moje prvo dojemanje gladališča to, da je to svet, v katerem je vse mogoče. Resničnost, ki se bo zgradila, se gradi iz trenutka. Ne tako kot v šoli, kjer je sistem postavljen vnaprej, na ista vprašanja smo morali odgovoriti vsi na isti način, da bi dobili različne ocene. Od tega sem bežal. Zato me je gledališče pritegnilo in potegnilo na oder. Čeprav bi brez problema lahko bil tudi kaj drugega, na primer trgal karte na vratih, sprejel ljudi, ko pridejo v gledališče, jih posedel in jih potem poslal domov. Vse v tem svetu me je privlačilo.

Zakaj si potem odšel?

Čez nekaj časa sem v gledališču videl rigidno institucijo, ki ima svoja zelo zaprta pravila. Zato

sem hotel ven. Hotel sem podreti četrto steno, steno do občinstva. Gledališka predstava ne črpa energije iz trenutka srečanja z občinstvom, saj je predstava en dan pred premiero pred prazno dvorano enaka tisti pred občinstvom, četudi se energetska slika spremeni. Zanimala me je druga stran. Gledališko prazno stran sem spoznal po par letih in hotel sem stopiti pred zaveso. Ta komični improvizirani program se dogaja pred zaveso, človek stopim v isti prostor z občinstvom in iščem stik z občinstvom, program pa narekuje trenutek srečanja. To me je zanimalo. Svoboda in svet, v katerem je vse možno, na tej strani obstaja. Tukaj sem se zdaj ugnezdil in tukaj sem.

 

Torej si zdaj stand up komik?

Ne vem, če sem. Lahko bi rekel, da sem tudi stand up komik, ker tudi igram, a drugače kot prej.

Kako drugače?

V gledališču igralec dobi novo vlogo, novo ime, drugo identiteto, drugo usodo. Samega sebe posodiš vlogi ali pa se pustiš doma. V programih, ki jih delam zdaj, pa iščeš največji možni stik s samim seboj, da bi se lahko prezentiral na odru, ker drugega kot samega sebe nimaš, nimaš se za kaj prijeti kot za samega sebe. Ljudje začnejo enačiti program s tvojim osebnim imenom in priimkom. Svojo identiteto najdeš tudi na plakatu, v vizualni podobi. To si ti, ne, ti nisi tisoč drugih. Stand up komik?! Prej bi rekel, da sem svobodni komentator.

 

Vsebinsko je ustrezen izraz. Kako dolgo pa se s tem že ukvarjaš?

Kakšnih dvanajst let, pred rojstvom prve hčerke. Pri 33., 34. letih sem imel občutek, da sem odrasel, čutil sem, da lahko poskusim nekaj narediti sam. Ti trenutki, ko sem odhajal iz gledališča, so bili zelo zanimivi. 99 odstotkov ljudi je reklo, ne delaj tega…

 

Ker?

Ker imaš družino, imaš varnost, službo, imaš plačo, zagotovljeno eksistenco itd. . Tiste, ki so rekli naredi to, imam v posebnem predalu neobremenjenih ljudi.

 

Je bil to zate izziv? Si izzival usodo ali si bil prepričan, da boš uspel?

Ne, nisem bil, ker nisem vedel, kaj bom delal niti kako. Pri nas ni bilo, pred dvanajstimi leti pa sploh ne, veliko ljudi, katerih pot bi lahko analitično spremljal na ta način, da bi se kot zelenec nekaj iz tega naučil. Da bi osvojil tehnične veščine; kaj pomeni vsak večer zaporedoma organizirati predstavo, kaj sploh pomeni organizirati, kaj pomeni, če predstava danes je in jutri ni, ali pa bo, kdo je tu za koga, iz česa nastane energija, kaj pomeni napisati tekst ali ga improvizirati, kako se to dela, neka veščina mora obstajati…vse to sem moral preizkusiti na odru. Krenil sem iz gledališča. Najprej gledal kolege, ki so igrali monodrame (ob tem me kar spreleti, en sam, pa še drama, ko bi bila vsaj dva!), potem monokomedije, oboje zaprta sistema, režirano, kostumi, a le en človek. Toda mene je zanimal odprti sistem. Moj prvi korak je bil mešanica gledališča in svobodne komedije.

Prva predstava?

Imenovala se je standup Hamlet. V glavi in srcu sem največji gledališki tekst Shakespeara in stand up dal skupaj, da bi videl, kako skupaj funkcionirata. To je bil prvi korak, svobodno sem govoril o gledališču in se lahko referiral na desetletno delo v gledališču in črpal bogat

nabor tem. Gledališče in premiera, gledališče in tekst, igralka in režiser, režiser in igralec, igralec in igralka, kritik in gledališče, sprejemni izpit na akademiji, kako postati igralec…Videl sem, da je gledališče, ki ga imam rad, v katerega verjamem in je moj svet, kot pojem, kot ustvarjalni prostor toliko odprto, da dopušča novi žanr. Ljudje tega ne dopuščajo, gledališče pa. Tako sem začel, snemal predstave, poslušal, kaj sem govoril, se pogovarjal s prijatelji, komentiral, zgradil in iznašel sem sistem ustvarjalnega bivanja. Tako daleč sem, da kaj bi bilo treba in kako, ne pomislim, ko stopim na oder. Vem, da sem pripravljen. Nobene treme nimam, v gledališču jo je veliko. Vidiš ljudi, ki hodijo naokoli in tarnajo, da ne znajo teksta, da je bilo vaj premalo, da predolgo niso igrali, da niso povedali teksta na pravi način, da soigralci niso bili dobri, da publika

ni bila razpoložena, premalo ljudi je bilo…vedno se iščejo razlogi, zakaj nekaj ni. Ko te pride gledat prijatelj, mu rečeš, pa zakaj ravno danes, ni bilo najboljše…to je klasika.

 

S tabo ni tako?

Če igralec nekaj časa ni igral predstave, razmišlja, ali zna tekst ali ne in če se tri dni to sprašujem, meni osebno to vzame več energije, kot če si moram izmisliti enourni tekst. Recimo, če nekdo kihne v dvorani, igralec načeloma nikoli ne reče na zdravje. Jaz pa in nikoli ni narobe.

 

In vsi ste zadovoljni! Zdaj, ko pripoveduješ o svojih začetkih, sem se spomnila,
kako je v sedemdesetih Jonas na Radiu Študent ob nedeljah zvečer na svoj način pripovedoval vsebino Shakespearovih dram. Bile je izjemno duhovito in zabavno. Bila sem še študentka in zaradi te njegove oddaje sem takrat prišla v Ljubljano že v nedeljo zvečer. No, zdaj vas je v Sloveniji kar nekaj. V čem se stand up komiki razlikujete med sabo?

Princip je osebna zgodba, ključ za komunikacijo pa sprejetje ženske energije. Vsak od nas v tem žanru stoji sam na odru z mikrofonom v roki in govori, to nam je vsem skupno. V enem delu delamo podobno, v drugem pa na popolnoma drugačen način, iz različnih razlogov in vzrokov, z različnimi željami in cilji. Meni je najbolj všeč ravno to, da lahko vsak svojo ustvarjalno osebnost in domišljijo izrazi v najbolj polni obliki. Iz generičnega humorja, ko gledaš posnetke in si rečeš, tudi jaz bi tako, in še pet zgodbic dodaš, lahko delaš eno sezono. Kaj pa potem? Kam se naj razvijem? Kaj se mi dogaja? Vidi se, koliko let kdo zdrži na sceni, kam koga odnese, kaj čas dela s temi ljudmi. Eni bodo šli na televizijo, drugi bodo pisali knjige, tretji bodo delali PR v kakšni firmi, eni ne bodo šli nikamor ali pa bodo natakarji ali pa pijanci, eni bodo imeli otroke, drugi ne…Ustvarjalna energija je v našem poslu izražena do konca, tega v gledališču ni. Zelo hitro ti rečejo, da je to, kar počneš, že nekaj čez, ti pa nisi še niti začel. Ko delaš sam, prevzameš nase tudi odgovornost za to, kar bo. To je zelo zanimiv postopek odnosov z vsebino, z občinstvom, polni ustvarjalni svet, ki nosi zraven še željo po uspehu, ki ima svojo drugo stran, možnost neuspeha. Živost komedije, humor razumem kot iskro življenja. Humor in dobra volja, rezultat pa je smeh. Zame je torej smeh posledica, ne cilj. No, lahko se tudi motim.

Praviloma se knjige, filmi, opere, ki veljajo za klasiko, tragično končajo. Faust, Shakespearove drame, Tolstoj…Vse dobre zgodbe se morajo tragično končati. Se strinjaš?

Ne povsem. To dejstvo lahko razložimo tudi tako, da ima vsak plus tudi svoj minus, kar se zgodi na koncu, je točka miru.

Ko si bral Romea in Julijo, Hamleta, si našel mir v koncu? Niso ti konci taki, da si žalosten, nekako nezadovoljen?

Od zunaj morda to tako zgleda. Če pa se poskušam vživeti v situacije, pa …človek z vsem, kar se dogaja, tragičnim, netragičnim, pluje proti točki miru, za katero pa sledi svetloba. Najverjetneje.

 

Se je tebi osebno kdaj zgodila taka zgodba? Tragedija, na koncu katere si našel mir?

Od malega sem samega sebe spremljal, opazoval, videl od zunaj, z distance. Hotel sem vedeti, kaj je več kot veselje, več kot samo lepo in vedel sem, da bo za tem trenutkom sledilo brezno in da nato lahko grem samo navzgor. Da se bom izravnaval. Od malega vidim življenje kot neko valovanje. Ko slišim bučen močan smeh, ki traja, vem, kaj je na drugi strani.

 

Čigave zgodbe pripoveduješ? Kako jih nadgradiš? So kakšni časi boljši za to, kar delaš?

Vsi časi so dobri.

 

Se da delati norca iz korone, iz te vlade, premierja in ministrov, političnih strank?

Ko sem šel iz gledališča, sem začel iskati teme za svoje nastope. Humor, ki ljudi lahko hitro pritegne, je mačističen, rahlo vulgaren, direktno primitiven, ampak dobrodušen. Ta pritegne moškega, ki sicer ne hodi na predstave. Reče, saj enkrat bom šel in pride. Ker je vsebina enostavna in jo razume, razume pogled z moške strani, jaz sem najbolj pameten, vsi ostali pa so neumni. Dostikrat je cilj ženska, kako je z njo težko, kako je muhasta, ne zna voziti avta, ne zna prižgati računalnika, skratka humor je usmerjen v polarizacijo, jaz nekaj sem, drugi pa ne. To je prvi korak. Zdrži pol leta in takoj vidiš, da na tem področju ne moreš ostati dolgo, V Ameriki morda, ker imaš bistveno več specifične publike, ki bi hotela samo tak humor. V Sloveniji pa to ne gre, ker te gleda samo en segment ljudi. Na začetku je bila pri meni to publika med 20. in 30. letom, moški so pripeljali ženske na predstave. Popolnoma obraten princip kot sicer. Iz preproste, poenostavljene logike življenja, z veliko vulgarnostmi sem gradil svoje nastope. Po dveh letih sem ugotovil, da to ni pravo. Obrnil sem vse na glavo in se postavil na žensko stran in dodal več nežne empatične energije, več posluha za sočloveka, več odprtosti, več komunikacije, več ženske energije. To je programu dodalo novo noto. Na predstavo so začele hoditi tudi ženske. Danes v dvorani lahko vidim ljudi od 10 do 90 let.

Kaj 90-letnika prepriča, da pride na predstavo?

Že po stopnicah od doma gre težko, pa potem v dvorano nove stopnice in še enkrat nazaj. Prepriča ga energija dobre volje in humorja, o kateri sem govoril. Iskra življenja. Skozi desetletje sem iz svojih nastopov odstranil like, skozi katere sem govoril in začel zastopati svoj odrski pogled na življenje in se identificirati s tem, kar govorim. Moja predstava je kot mineštra, vse kar imaš doma, vsipaš v mineštro in kuhaš. Temperatura mora rasti, vse je lahko hladno narezano, skuhati pa moraš. In segrevaš občinstvo. Mehurčki, ki se delajo na vrhu, to so smehi, aplavzi, reakcije. Teme so lahko vse, na primer, kaj bomo naredili s turističnim bonom, kam gremo na morje, kako stojimo v vrsti v trgovini, kaj si mislimo, ko nosimo masko in tehtamo banane…Take. To, kar bi lahko razmišljal vsak od nas, plus dodatek po kovidu. Kako sem osebno doživel bitko s kavča in s televizijo.

In kako si jo?

Samo še tole prej, politika bi lahko bila tema in je nekaj časa tudi bila. Ampak v Sloveniji evfemistično in v prenesenih pomenih govoriti o resnicah, ki so univerzalne in se ne dogajajo samo pri nas, pomeni, da ljudje naučeno odreagirajo pro et contra. Nekam se morajo postaviti, mislijo. Če na splošno govorimo o sistemu, ki bi iz človeka rad naredil opico, ki bo banano kupila ob tem, da banana visi na palmi, na katero pa je druga opica nalepila ceno. Kako preprogramiraš opico, da banano kupi? In to je v prenesenem pomenu tisto, kar se z nami dogaja, o čemer pa si lahko vsak s svoje pozicije nekaj misli. Videl sem, da je imela politična satira, ki sem jo nekaj časa delal v Bobu leta na TV, vedno tudi političen odmev,

ki pa je bil dvajset ovinkov daleč od tistega, kar smo v resnici delali. Ni imelo veze s tem, kar smo govorili. Zato sem šel stran od politike. Našel sem teme, ki jih ljudje razumejo. Kaj pomeni živeti nad državo, v državi ali pod državo. Ljudje si znajo predstavljati, da so to različne pozicije. Govorim torej o temah, ki so iz medijev praktično izginile. Se pravi sreča, zadovoljstvo, ustvarjalnost, prijateljstvo, empatija, sočustvovanje, prijaznost. Lepe besede, ki jih v svetu ni, določajo pa naša življenja. In zdaj se v komediji sprašujemo, zakaj v svetu tega ni oz., če še je, kje je. In tako mine čas, pogovarjali smo se dobre volje, temu sledi smeh. Ne pričakujem ničesar, ko grem na oder, zato tudi razočaran nisem. Ne nad številom ljudi, ki pridejo in ne nad dolžino aplavza. Važno je, da ljudje, ko vidijo plakat za predstavo, rečejo, jaz bi tja šel. In tisti, ki pridejo tja, so pravi, vseeno

koliko jih je. Vedno se nekaj zgodi, ko ljudje z dobro voljo pridejo na kup.

In izkušnja kovida?

Je predvsem spoznavanje popolne praznine, česar prej nisem poznal, pogleda v brezno depresije, tesnobe, ko naenkrat ne vem, ali bom zaradi tega, kar gledam po televiziji, jutri s svojim delom lahko skrbel za otroke. In spoznanje dejstva, da mene brez ljudi ni. Če bi moral živeti brez ljudi, bi se moral redefinirati, moral bi najti drugega sebe. In ga tudi sem, v osmih meseceh doma brez ljudi.

 

In koga si našel?

Našel sem onega sebe, ki ga prej nisem poznal. Hkrati pa je bil to trening, kako bomo reagirali. Panično ali bomo čakali, kdaj bomo potegnili potezo, kaj si mislim takoj, ko slišim novico, ali lahko grem med ljudi in rečem, še tri dni si ne bom mislil nič, potem pa bom videl, kaj si moja glava sama o tem misli. Nenadoma sem imel čas, da sem razmišljal, da nisem reagiral refleksno, poskočil takoj. Lahko reagiram drugače kot moj refleks? Začel sem zaupati občutku in o tem bom tudi govoril v svojem programu. Zdelo se mi je bolj bistveno, da se ne borim proti ali za nekaj in ne trošim energije zaman. Vprašal sem se, katera žival je za ta čas referenčna, ker naravi in živalski energiji zaupam. Živali se obnašajo nagonsko, da bi preživele. Kje je torej moj nagon, ali ga sploh še imam, medtem ko gledam TV in hodim v trgovino? Kje je moj nagon, ker to obdobje je treba preživeti? Gledal sem živali in najbolj me je pritegnil medved. Mislil sem si, kako lahko tako velika žival, kot je medved, spi celo zimo? Ima kožuh, da ga ne bi zeblo. Hiter je in glede na to, kako velik je, bi si že našel kaj za jesti. Ampak ne, prespi celo zimo in pomlad pričaka z ljubeznijo. Tako sem šel v medvedovo hibernacijo in ne v depresijo, a bi lahko bil depresiven. Namesto 80 predstav nisem imel niti ene. Rekel sem si, zima je, ležimo, spimo, to ni ustvarjalni niti revolucionarni čas niti borbeni. Lepo počakajmo, da mine. Opazil sem, da je tudi moje telo izgubilo napetost, se spremenilo, z njim pa tudi duša, glava, vse. Vedel sem, da moram čakati, ko pa pride neka vrsta pomladi, kakršnakoli že bo, pa bo treba biti popolnoma prisoten in pripravljen takoj. Ne bom se mogel izgovarjati na to, da sem presenečen. Ne bom mogel reči, ne bom igral 5 predstav, ker sem navajen na 2. Te energije čez zimo nisem smel porabiti, zato sem aktivno hiberniral. Bila je vera v pomladi, ki vedno pride, ker se zemlja pač tako vrti. In tudi če ne bo prišla med ljudi, bo prišla v naravo in od nje bom črpal energijo. Kako ne bom vesel, če gledam insekte, kako veselo letajo naokoli. Ljudem sem v predstavah razlagal del te svoje izkušnje o tem, da se vse skupaj posoli, popopra, začini… Recimo, jaz rečem, da me je sistem dal v penzijo, da je to penzija in taka je moja penzija. Potem se začne iskanje smisla, hočeš osmisliti svoje življenje in obenem je to bizarna priprava na smrt. Vaditi ležanje v krsti, razmišljati o svojem pogrebu, o glasbi, o meniju na sedmini, povabljenih, vremenu, skratka o pogrebu. Prvič sem lahko v obrambo smisla življenja vključil tudi smrt, tega doslej ni bilo. Konec mi je bil tako blizu, da je lahko postal komičen. Hkrati pa se je odprl velik prostor za komunikacijo z občinstvom, za iskanje pristnega človeškega stika, veselja, zadovoljstva, sreče, ljubezni…Ta prostor se je odprl.

 

Se ti je zgodilo kdaj, da nisi našel stika z občinstvom. Ljudje so te gledali, ne pa slišali. Kako si se počutil? Kaj si naredil?

Predstave so srečanja. Če se nam uspe srečati, moram biti zadovoljen. Toliko je nesrečanj in nezadovoljstva, da mora biti sreča v srečanju. Če smo se srečali, je vse kar je naprej, lahko samo boljše.

 

Znižal si pričakovanja?

Ne. Nekje drugje so ga. Na začetku se je zgodilo, ker ljudje niso poznali izvajalca niti niso bili tam zaradi nastopa, niso bili pripravljeni name, zato nisem našel stika z njimi. Danes se mi ne zgodi več, da bi me skrbelo, da ljudi ne zanima, kaj počnem na odru. Se zgodi. Ne smeš pa na oder s figo v žepu, ker se vse odbije nazaj. Če si odprt, se vse da skomunicirati, tudi zdrs, kiks. Največ možnosti za kiks je takrat, ko nekdo nekoga nekam naroči za ljudi, ki jih ne pozna in mu je vseeno, kaj bo. Sami minusi. Ne bo šlo. Koliko predstav mesečno si imel? Pred kovidom?

Običajno med 80 in 100 v sezoni, od septembra do junija.

Naporno?

Pred kratkim sem razmišljal, ali imam pravico reči, da je naporno kljub temu, da to človeka kdaj utrudi. Ni prava beseda, da je naporno, ker vsako delo zahteva pripravo, energijo. Naporno je zate toliko, kolikor energije si vložil v delo. Ni naporno 2 uri stati pred ljudmi, težje pa je toliko časa govoriti, veliko energije porabiš zato, da se vmes ne ustavljaš, največ energije pa porabiš zato, da najdeš temo, ki bo dovolj zanimiva, da bo pritegnila pozornost občinstva. Glava, možgani torej porabijo največ, obenem nastop zahteva psihofizično energijo, disciplino, ki se je je treba držati zato, da lahko nastopaš več večerov zaporedoma.

Imaš lahko predstave tudi, če si žalosten?

To je zanimiva situacija, ki se lahko zgodi v življenju. Lahko je posledica velike utrujenosti. Lahko je fizična bolečina, ki jo oder lahko premaga, če verjameš v to. Tretja situacija je stres, duševno stanje, ki je zelo daleč od tega, kar bi trenutek srečanja na odru omogočil. V ta trenutek in srečanje, ki se zgodi, poskušam vstopiti tako, da odložim prtljago. Ko mi je umrl oče, je smrt, na katero se nisem imel časa pripraviti, močno čustveno vpliva name. V običajnem življenju odreagiraš tako, da se potegneš vase, si zadržan, leto dni ne poveš vica, žaluješ, potrebuješ čas, da se izvlečeš. Moje delo zahteva od mene ravno nasprotno. Oče mi je vedno govoril,da življenje gre naprej, naprej… Črpal sem energijo iz občinstva in šel naprej. Te boleče življenjske izkušnje v življenju klovna, zabavljača, dvornega norčka v službi njegovega veličanstva ljudstva, kot je rekel Ježek, so potrebne. Te izkušnje so življenje.

 

Če se vrnem k temam literature in filmov, nekako se strinjamo o tragedijah, imamo pa zelo različen odnos do humorja. Tudi v Sloveniji. Ti si zelo popularen na Primorskem. Kako si to razlagaš?

Moja izkušnja je, da je vsakih nekaj kilometrov situacija v Sloveniji različna. Občutno drugačna. Za Obalo bi lahko rekel, da se med občinstvom in mojim programom zlahka zgodi srečanje. Velja za odnos med Obalo, štejersko in prleško regijo, zelo dobro se srečajo. Odnos med ljudmi obstaja in to nam pomaga. Pomaga tudi, da zelo rad slišim melodijo govora z Obale in da tukaj ni predsodkov, ko slišijo Štajerca. Smisel za humor na Obali, Štajerskem in v Prlekiji je podoben, kot da bi imeli v glavi mediteranski pridih; ladjo, veter, toplino nosijo s seboj, to ni hladen humor. Na osnovi srečanja naših energij, ki smo jih spoštljivo sprejeli, se je začel skozi leta graditi odnos. Seveda pa tega odnosa ne bi bilo, če ne bi bilo posameznikov, ki organizacijsko, tehnično in logistično omogočajo, da se predstava sploh lahko zgodi.

Zelo rad grem delat na Obalo, srečat ljudi, vozit kolo, vseeno mi je, koliko ljudi pride; 5, 10, 500, 1000. Srečanje se zmeraj zgodi in je pristno. Vedno se najdejo ljudje, ki čakajo, da se srečamo ponovno.

 

Bojana Leskovar

Foto: Sandi Kelc

Deli novico:
Oznake: