Vnesite za iskanje

Od Lucije ga je preko Celovca in Ljubljane pot pripeljala nazaj na Obalo. Pravi virtuoz na kitari pravi, da je najsrečnejši glasbenik na svetu kljub temu, da je biti glasbenik poklic, ki terja od človeka vse in še več.

Z bendom Momento Cigano razveseljujejo poslušalce po celi Sloveniji, še vedno pa se najraje vrača v studio v Luciji, kjer je že pred več kot dvajsetimi leti s prijatelji cele dni vadil kitaro in ustvarjal svojo glasbo.

 

Odraščal si v Luciji, študiral v Celovcu. Kako to, da živiš spet na domačem teritoriju?

Ne morem reči, da me ni nikoli vleklo v Ljubljano oziroma v druge kraje. V tujino pa res ne. Ne maram potovati in sem zelo navezan na domači kraj. Moj domači kraj je moja družina, že od malega sem nenehno zunaj in tu se počutim kot v dnevni sobi. 15 let sem živel v Ljubljani, a se tam nisem počutil dobro. Šele ko sem se vrnil na Obalo, sem videl, da mi je manjkalo vzdušje majhnih krajev, kjer lahko hodim po mestu in pozdravljam ljudi. Prav ta interakcija z ljudmi mi že od malega veliko pomeni. Tri leta nazaj pa sem se preselil v Piran, kjer sem še danes.

 

Od kod ideja za Momento Cigano?

Sama ideja za Momento Cigano je nastala, ko sem gledal Woody Allenove filme in slišal to glasbo. Zdela se mi je odlična, zvenela je lahkotno, a sem takoj vedel, da ne bo tako lahko za igrati. Gre za zelo težko glasbo, ki zahteva ogromno tehnike in znanja, da lahko zaigramo to tako, da se zdi lahkotno, sproščeno. In popolnoma me je prevzela. To glasbo vadim že od konservatorija naprej, kjer sem imel super profesorja, ki bi me lahko še več naučil, a še nisem bil dovolj zrel.

 

Ste se vsi člani banda poznali že iz mladosti?

Že kot mulci smo v Luciji cele dneve posvetili glasbi. S klarinetistom Matejem Kuželom sva že takrat skupaj igrala in improvizirala ter uživala v glasbi, z ostalimi fanti pa smo bili sošolci v Celovcu. Pet let smo skupaj študirali jazz, a takrat še nismo skupaj igrali. Momento Cigano je bil na začetku trio z Juretom Lesarjem in Nikolo Matošićem. Kasneje smo se s fanti ponovno srečali na Magnificovem koncertu v Beogradu in takoj sem vedel, da je ta glasba prav za nas. Dobili smo se v Piranu in v treh dneh so se vsi naučili programa, ga popolnoma osvojili in pokazali, da so res genialci. Takoj sem vedel, da gre za nekaj več.

 

Se lahko že dolgo preživljaš zgolj z glasbo? Kaj misliš, da naredi glasbenike vrhunske?

Glasba je moj edini dohodek že 22 let. Samo enkrat sem malo delal za šankom.

Dostikrat pri ustvarjanju pomaga neka težava, problemi pri identiteti. To uporabiš pri načinu, kako se izražaš in se predstavljaš družbi. Opažam, da bolj kot smo ranljivi, boljši glasbeniki postanemo. Večina res dobrih glasbenikov, ki jih sam poznam, ima resne težave, vse kaj teži, trpijo, doživljajo anksioznost in depresije, a to jih dela še boljše.

Korona ni vplivala pozitivno na moje ustvarjanje, ker takšna situacija iz okolja ne vpliva direktno na kreativo. Gre bolj za generalno počutje – če si dovolj subtilen, potem si tudi zelo občutljiv, čeprav si vrhunski glasbenik. Kjerkoli na svetu si, vsi dobri glasbeniki imajo iste težave.

 

Uživaš v svojem poklicu?

Poklic glasbenika je težek – gre za zelo močne odklone v pozornosti, samoti, in to moraš preživeti, kar vidiš šele, ko gre zares. Ko ljudje plačajo vstopnice, da te vidijo v živo, ko stojijo v vrsti, da ti čestitajo po koncertu in ti ploskajo… po takšnem večeru pride nato jutro in zbudiš se čisto sam. Gre za ogromno razliko, ki se je moraš navaditi. Dva dni po koncertih sem popolnoma »razštelan«. In to so stvari, ki vplivajo na človeka in jih glasbeniki nosimo s sabo. Poleg tega je še ogromno dela z managmentom, ki ga moraš sam urejati, pomemben je tudi imidž. Povsod, kjer skrbiš za vse to, gre za konstantno delo. Velikokrat ne veš, ali boš imel nastope ali ne. Ljudje mislijo, da se samo vozim s kolesom cele dni okrog, ampak v glavi konstantno premlevam o vajah, o promociji, o koncertih, o sodelovanjih, skratka gre za zahtevno delo.

Mislim, da moraš kot glasbenik najti žanr, ki ti je všeč in potem boljši kot postajaš, bolj kot padeš notri, bolj te glasba zanima. Že od nekdaj sem bil len in sem imel to srečo, da se mi ni dalo vaditi. Ravno toliko sem zvadil komade, da je v bandih šlo vse čez in nikoli se mi ni dalo naučiti celotnega solo dela, tako sem igral malo po svoje. V preteklosti sem bil od nadrejenih velikokrat kregan, a po drugi strani je to prineslo kreativnost. In prav kreativnost je za moje pojme največ, kar imaš. Imel sem srečo, ker sem bil od nekdaj avtor, pisal sem svoje komade in ko sem začel igrati ta stil, so melodije začele same prihajati na dan. Zdaj lahko delam svoje stvari, ki jih imam res rad in sem najsrečnejši »muzičar« na svetu. Pišem svoje komade, ki so inštrumentalni, ljudje plačajo za to karte, ko nas pridejo poslušat, zelo sem jim hvaležen in vsako jutro se tega zavem.

 

Kakšno glasbo poslušaš zase ob večerih ali v avtu?

Zelo malo glasbe poslušam. Če kdaj, poslušam bolj čustveno, nežno glasbo, a sem potem prav utrujen, ker me popolnoma čustveno izčrpa. Poslušam glasbo, za katero si ne bi nihče mislil, da jo poslušam, npr. italijanski pop. Med vožnjo ali doma nimam nikoli prižganega radia, ker me preveč povleče notri. Tudi zaspati ne moram z glasbo, ker ukrade vso mojo pozornost. Gre pač za poklicno deformacijo.

 

Si želiš s kom sodelovati v Sloveniji, pa ti še ni uspelo?

Uff…veliko sem bil »freelancer« in sem res z mnogimi glasbeniki že sodeloval. Najbolj sem si želel z Vladom Kreslinom, ker je on zame najboljši glasbenik. Že od malega ga poslušam, saj so njegova besedila in melos res neverjetna. Ta panonski zvok je nekaj posebnega, ima svojstveni stil in slog. Vse je narejeno z občutkom, zato sem imel željo sodelovati. Zdaj smo posneli dve skladbi in en spot. Z Momento Cigano bandom smo ga spremljali, on poje rusko pesem, ki jo je sam prevedel.

 

Kje te lahko naši bralci slišijo v živo?

25.septembra bomo imeli v Cankarjevem domu z Big Bandom RTV koncert. Aprila smo imeli v Ljubljani med lockdownom snemanje, zdaj pa bomo imeli koncert v živo. Gre za velik dogodek, za največjo stvar, ki se mi je zgodila in hkrati tudi največja stvar, ki se lahko avtorju v Sloveniji zgodi. Imam srečo, da izvajam všečno glasbo in ob sebi fante, ki super igrajo.

 

Nina Ločniškar

Deli novico:
Oznake: