Vnesite za iskanje

Dovolj je samo ime, pa se spomnimo njegovih komedij, pa filmov po njegovih scenarijih. Spomnimo se tudi njegovih nastopov v parlamentu. Iz gledališča je odšel, ker ga je okolje utesnjevalo in si je želel pisati. Zdaj je že nekaj let upokojen in je zadovoljen v svoji delovni sobi, pred belim ekranom.

 

Med najinim pogovorom je neprestano zvonil telefon. Pravi, da veliko bere, v času corone je tretjič prebral Bratje Karamazovi in zdaj komaj čaka na predstavo Tisto noč sem jo videl, ki jo bodo uprozorili v SNG Maribor. In ko ga povprašam o tem, kaj si misli o odnosu aktualne oblasti do kulture in umetnosti, pravi, da ga ohol, vzvišen in komandirski položaj čudi. Za razliko od mnogih je prepričan, da je razmišljanje, da je umetnik lahko dober samo, če mu gre slabo, nevarno.

 

Vaše življenje je vedno življenje na drugi strani. Ne na tisti, ki je “prava”. Je to stališče ali razmislek?

V zadregi sem. Težko bi rekel, da sem a priori na drugi strani. Seveda pa razsojati o samem sebi ni najbolj zanesljivo. V resnici ne delim ljudi na leve ali desne, ne na “moje” in njihove, še najbolj jih delim na to, ali berejo knjige ali ne. V prejšnji državi smo delili, ali so bili v partiji ali ne. A vsak človek je svet zase in zelo se trudim, da bi ga razumel. Če berem Dostojevskega, se kar čudim, kako poskuša Razkolnikova kot morilca razumeti. V njem išče in najde nekaj globoko človeškega.

Ti, Bojana, bi me lahko dvakrat zelo prizadela ali pa bi te dobil na laži, pa še ne bi bil jezen nate. Poskušal bi si tvoje ravnanje razložiti, ali se vprašati, kaj je bilo, da si tako ravnala.  Če pa bi se to ponavljalo, bi prekinil odnose s tabo. S sedemnajstimi leti sem bil sprejet v partijo, ker sem bil med boljšimi dijaki na učiteljišču. Nihče me ni o tem ničesar vprašal, vendar se mi je takrat, leta 1957, zdelo to nekaj odličnega. Verjel sem v ideje socializma in komunizma, o katerih so nas učili.

 

Kar vsakega pa tudi niso sprejeli!?

Ne, niso. Takrat sem še verjel, da bomo nekoč vsi enaki, da bodo trenutni nesporazumi preseženi… Kasneje se pač soočiš s stvarnosjto. Danes, ko prebiram različne stvari o preteklosti, so mi predvojni komunisti nekako simpatični. Marx je začel svoj Manifest s stavkom o strahu, ki hodi po Evropi, strah komunizma. Takrat so že vsakega, ki ni bil dovolj katoliški ali pa se je upiral, označili za komunista. Svet so delili na pridne in komuniste. Komunisti, da ga hočejo spremeniti z revolucijo. Veliko mladih ljudi je verjelo. Vendar so jih zelo pregnajali in zapirali v  Glavnjači, Bileči, Mitrovici… Če pogledam zgodbo Prežihovega Voranca, deset let ni smel domov, ker bi ga poslali v Glavnjačo. Predvojni komunisti se mi zdijo malo podobni prvim kristjanom, ki so jih vsi preganjali. Mi pa danes presojamo komuniste samo po tistih, ki so bili po vojni na oblasti. In oblast je vedno oblast. Za današnjo smo bili pred tridesetimi leti vsi na ulicah, danes pa večini vzbuja srd in proteste. Varujem se a priornih sodb. Čez en teden (pogovor je tekel 20/9) bom ob Mednarodnem dnevu miru govoril na Cerju. Ker ne bom govoril samo o Tigru, sem ponovno prebiral zgodovino Primorcev, za katere mislim, da so v prejšnjem stoletju najbolj trpeli. Skozi zgodovino se tudi razbere, da jih niti Beograd niti Ljubljana nista dobro razumela. Kakor tudi danes ne. Ko pa odprem geslo na Googlu NOB na Primorskem, je prva razlaga partizani niso bili brezmadežni in da so pobili več Primorcev kot sovražnikov in več kot fašisti. Trditev ni podkrepljena z nobenimi dokazi. Ali to pomeni, da se moramo italijanskim fašistom opravičiti, ker je doslej veljalo, da so oni uprizarjali genocid nad slovenskim narodom?  “Zgodovinar” z desnice je ugotovil, da so primorske Slovence v glavnem pobijali partizani. Vse si izmislimo, da sami sebe napadamo in ponižujemo.

Pisatelji, pa ne bom mitiziral svojega pisateljevanja, imamo to lastnost, da ne govorimo kar povprek o ljudeh in dejstvih, zanimajo nas ljudje z imeni in priimki in njihova usoda. Od tod se učimo. Ne moreš povprek pisati o partizanih, ne da bi bil pripravljen razumeti okoliščine in iskati tudi resnico in človečnost. Aishil je pred skoraj dva in pol tisoč leti napisal tregedijo Perzijci, kjer sočustvuje s tragičnimi perzijskimi materami, torej sovražnikovimi, ki po dolgih letih čakanja na poražene vojake med vračajočimi iščejo sinove. Zmagovalni Grk sočustvuje z materjo sovražnika! Ali: Antigona ima dva mrtva brata, dve trupli, ki ju je treba pokopati, pokoplje tudi Polineika, za katerega pravijo, da je bil izdajalec. Izreče legendarni stavek, ki bi nam prišel zelo prav: Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu in pokoplje tudi tistega, ki mu drugi pravijo izdajelec.

Tako kot mi, se nihče v Evropi ne ukvarja s svojo zgodovino.

Drži. Pesnik Igor Gruden je napisal pesem Silvestrovo 43, v kateri pogleda skozi rešetke okna zapora na Rabu in vidi mladega italijanskega vojaka na straži ter sočustvuje z njim. V tistem fašističnem času, v zaporu, ki bi ga danes nekateri radi prikazali kot počitnice, ima pesnik srce še za nekoga. Kaj je z nami, je zame veliko vprašanje.

Namesto oddaje Kdo nam laže? bi se jaz raje vprašal, kdo nas hujska, kdo nas razdvaja, zakaj nekdo reče slovenskim protestnikom in celo novinarjem RTV fašistična levica. Mi bomo zdaj svetu razlagali, da imamo fašiste?! Minister uporablja besednjak, ki ne bi smel biti njegov. Nisem torej na drugi strani, če rečem, da tako pač ne gre. Kdaj  bomo nehali žreti drug drugega? Cankar ni zastonj leta 1918 rekel, da nam je potrebno očiščenje in pomlajenje. Zdaj, ko imamo svojo državo, bi morali iskati očiščenje od preteklih zamer in pomiritev med seboj.

 

Štirinajst let ste bili poslanec v državnem zboru. V prvem sklicu je bilo v DZ dvanajst kulturnikov, danes imamo dva. Politiko ste gledali od blizu, najbrž imate razlago za vse to, kar se dogaja?

Razložil vam bom razliko med zasebnikom pisateljem Partljičem in poslancem Partljičem, tudi članom stranke. To sta dve osebi. Prvič sem bil, še po stari ustavi v večstrankarsko skupščino izvoljen leta 1990 na listi LDS Liberalna stranka, ko jo je vodil J. Školjč, a nisem bil njen član.  Od blizu sem spoznal politiko, tudi sebe. Sam pa sem vedno trdil, da nisem politik, ampak sem v službi DZ kot poslanec. Dve leti smo na primer delali ustavo in če takrat ne bi bil zraven, je ne bi poznal. Mi je pa jasno, da se ima vsak Slovenec za mojstra v politiki. Pridem na primer v dom starejših občanov, starejša gospa me vpraša, ali sem njen sin. Na vprašanje, kako ji gre v domu, odgovori, da ji ni dolgčas, ker vsak večer gleda televizijo in ima našo politiko v malem prstu. Takih mojstrov in poznavalcev je preveč in sem zato hvaležen, da sem vse skupaj videl od blizu. Zadovoljen sem s sabo iz tistega obdobja, ker nisem naredil kakega nečastnega dejanja, vsaj mislim tako, edino predolgo sem bil. Lahko, da sem se velikokrat zmotil. Sem pa velikokrat sklenil kompromis s samim seboj. Tudi takega, v katerega nisem stoodstotno verjel. Po Bajukovi vladi je na volitvah 2000 LDS pod Drnovškom dobila daleč največ glasov Demokratska stranka, v kateri so bili na primer Bavčar, Bučar, Biziljeva, Peršak, Rupel, Omerza, Simčičeva, pa je bila del opozicije. Kmalu so ugotovili, da ne bodo imeli vpliva, niti funkcij, če bodo opozicija.  Tako smo imeli januarja 2001 združitveni kongres z DS, zelenimi in socialisti. Ko so bili še opozicija, so takoj napadli nove ministre, ki so bili izvoljeni namesto njih in sem govoril slabo o njih. Ko pa so pristopili k nam, sem si rekel, pa saj so čisto simpatični. Bavčar je že veliko naredil tudi dobrega, Rupel je moj pisateljski kolega in so bili simpatični in naenkrat naši. To, da sem jih sprejel, pa se mi ni zdelo nemoralno. V takih primerih etični in moralni razlogi nimajo prve besede, imajo jo pa politični in strankarski. Ni me pekla vest. Zasebnik Partljič ne bi tako ravnal. Skratka gre za dva vzporedna svetova, in to se mi zdi osnovno spoznanje. K sreči, mi vsega tega ni treba več početi. Če bi kot Partljič tako hinavsko spreminjal stališča, bi me bilo sram. Politika pa je baje pragmatična.

 

V sobotnem Delu je portret Nike Kovač, ki je bila tudi ena od sogovornic Obale plus na pogovoru ob zaključku Primorskega poletnega festivala. Ki pravi, (navajam po spominu), da vstop v institucije spremeni človeka, tudi tiste v DZ. Ko nekdo postane poslanec, je težko dosegljiv, vsi poslanci imajo iste pisarne, jedo v isti menzi in imajo iste probleme, zelo hitro izgubijo stik z okolico in se preveč ukvarjajo s tem, da stolčke obdržijo.

Drži! Četudi sem hotel že prej sam zapustiti “stolček”, ko Drnovšek ni bil več naš predsednik.

 

Poleg vsega je izobrazbeni nivo parlamenta v povprečju nižji, kot je bil včasih. Nič nimam proti ljudem, ki nimajo izobrazbe, imam pa probleme z ljudmi, ki so brez dostojanstva.  Ker se jim to tudi pozna v načinu razmišljanja, v komunikaciji, v nivoju razprave…

Drži, da je kulturni nivo veliko nižji, kot je bil, za izobrazbenega ne vem. Malo zagovarjam poslance. Nihče od njih ni bil imenovan, vsi so bili izvoljeni. In ko so izvoljeni, je mogoče že čez pet dni to nenadoma devetdeset največjih butlnov, največjih pokvarjencev, devetdeset tistih, ki delajo samo za denar. Kar je pripeljalo do tega, da častni ljudje nočejo več v politiko. Kar je zelo narobe, poslanski položaj bi moral biti časten in ljudje tudi. Zagotavljam, da je med poslanci bistveno manj korupcije kot kjerkoli drugje. Meni ni nihče nikoli ponujal podkupnine… Okoli me prinesejo nekateri obrtniki, tisti, ki mi proda avto in se za polovico zlaže pri preoženih kilometrih, mnogi me prosijo, da bi jim kako zagotovil prednost v vrstah v bolnici, za službe, štipendije… Pa niso poslanci. Cela družba ni boljša, vsi pa kažejo samo na devetdeset poslancev in vladne ljudi…S tem, ko kažemo na ljudi v DZ in v vladi kot na največje bedake, kažemo tudi nase. Taki so, kot vsi mi. So samo posledica kriterijev, ki so popustili, med njimi so tudi veliki bedaki. Ljudje radi volijo tiste, ki na konvencijah grozijo, bom šel v Ljubljano, jim bom pokazal, vse jih bom “zjebal”. Taki so ljudem všeč. In takih nekulturnih poslancev je več, kot jih je bilo in ko poslušam njihove izključujoče debate, žalitve, se mi zdi, da je slabše, kot je bilo takrat, ko sem bil jaz v parlamentu. Da o nekaterih ministrih niti ne govorim. Ne bom jih imenoval, ampak dva, trije so prava sramota.

Ko ste stopili v partijo ste imeli predstavo o tem, kako se bo svet razvijal in kam…

O tem so nas učili. In na učiteljišču sem si želel svet brez izkoriščanja.

 

Ko je nastala nova država, ste tudi imeli predstavo…

Ko sem iz učiteljišča prišel učit na vas, sem se mukoma sprijaznil s tem. Ko sem začel pisati, kar sem videl po resnici, sem imel takoj težave. Družba je govorila eno, dogajalo pa se je drugo.

 

Zdaj imate enainosemdeset let, zamenjali ste tri sisteme, vojna je bila…Kakšna je vaša napoved? Kaj se bo s tem svetom še dogajalo? Kam gremo?

Prvič doslej je moj pogled pesimističen. Preden sem začel pisati neko novo prozo, sem prebral za kakih tri tisoč strani knjig o nacizmu, dve Hitlerjevi monografiji, Mussolinijevo že prej, Goebelsevi biografiji in pisma, predvsem zato, da bi razumel. Osupljen sem se zalotil, da od nacističnih voditeljev prebiram enake ali podobne stavke, kot jih slišim v svetu danes. In tudi pri nas. In podobne poteze politike, od napadov na medije, diskvalifikacije, prilagajanje zgodovine, iskane sovražnika… Pred tridesetimi leti nismo poznali formulacije sovražni govor, danes pa je okoli nas vsak dan. Neverjetno je, kaj vse so ljudje pripravljeni verjeti in kako zlahka podcenjujejo druge. Vzdušje v tridesetih letih prejšnjega stoletja je podobno današnjemu. Čeprav upam, da se motim. Povedal bom nekaj, pa ne zato, da bi se hvalil, ampak zato, ker še danes mislim, da sem imel prav. Bil sem zadnji v parlamentu, ki je za pultom protestiral zoper dogovor o izbrisanih. Tolikokrat sem bil tam, da so mi že moji iz poslanske skupine to očitali, rekoč, daj mir, saj vidiš, da se ne splača. V okviru bralne značke in kulturnih povezav sem bil na številnih sestankih pri naših zdomcih v Nemčiji, kjer so bili zbrani učitelji, župniki, predsedniki društev, funkcionarji teh naših zvez, leta 1990 med sabo skrajno razklani. Organizirala je ta srečanja naša oblast, jaz pa sem bil tam kot kulturnik, ker sem med učitelji propagiral bralno značko. Na enem od teh srečanj je nekdo od organizatorjev vprašal, kdo ni sprejel nemškega državljanstva. Kakšnih dvajset ljudi je dvignilo roke in predstavnik države je rekel: »Najlepša hvala v imenu republike Slovenije, hvala vam za ta patriotizem.«

Potem pa smo mi od ljudi z juga zahtevali, da vzamejo naše državljanstvo ali pa grejo. Ker je bila ta ista oseba, predstavnik države zdaj v državnem zboru, sem stopil za pult in ga spomnil, da je pohvalil tiste, ki niso hoteli vzeti nemškega državljanstva, zdaj pa pravi, da bomo izgnali tiste, ki ne bodo vzeli našega. A nimajo istih pravic? Do zadnjega sem govoril, da bo to nesreča, administrativni genocid. Zdaj pa jamramo, ker ni nikogar, ki bi obiral grozdje, hmelj, jabolk itd. Se imamo za državljane Evrope, študiramo, delamo, živimo po vsej Evropi brez pogojev o državljanstvu. In vse te ljudi spet vabimo nazaj, ker ne želimo delati za nizke plače. Rajši v Avstriji in Italiji.  Kako nezrelo in nehumano smo se obnašali! In beremo, kako nehumano ravnamo z njimi. Tovšakova jim je baje pobrala celo denar, ki so ga pošiljali domov…

Toda, kar bi poudaril, nočem biti sodnik za nazaj in pisatelji nismo sodniki prejšnjim časom, ne prejšnjim ljudem. Kaj šele v časih vojne, o čemer zdaj vsi dajejo sodbe. Ne vem, kaj bi naredil, če bi moji mami držali pištolo na sence in mi grozili, da me bodo ubili, če ne povem, kje so partizani. Ne vem.

 

Enkrat ste rekli, da je najslabša lastnost Štajercev ta, da čez Trojane gledajo v Ljubljano in ji zavidajo. Anja Zag Golob je v sobotni prilogi Večera napisala pismo županu Arsenoviču, naj bo ponosen na svoje mesto in naj iz Maribora ne dela druge Ljubljane, ker drži v rokah biser in se naj obenem zaveda dejstva, da je umetnost za humanost družbe nujna.

Sem tudi jaz prebral.

Ampak zakaj je treba gledati v Ljubljano?

Zato ker Slovenec vedno gleda, kaj ima sosed. Moj oče je leta 1940 iz hlapca (sam se je imenoval delavec) na kmetiji napredoval v kretničarja na železnici. To sem popisal v romanu Pesnica. Zdelo se nam je, da smo naredili velik socialni skok, oče je bil v državni službi, od koder ga ne morejo odpustiti, dobil je dve uniformi, mama ga je likala, kot da je oficir. Naša družina se nikoli ni imela tako dobro kot takrat. Potem pa se spomnim, po vojni, ko je oče dobil povišico. Vsi smo bili veseli, očetu pa je veselje grenilo dejstvo, da je njegov šef dobil višjo kot on. To se mi zdi zelo slovenska lastnost. Pa še eno čudno lastnost imamo, ki sem jo preganjal, kjer sem le mogel, da je več vreden tisti, ki se mu godijo čim večje krivice in je čim večji revež. In potem tekmujemo, kdo je večji revež. Kot poslanec sem bil v odboru za kulturo in šolstvo, ob napovedih štrajka so tekmovali med sabo, kdo je večji revež, učitelji ali medicinske sestre, invalidi vojne ali civilni invalidi itd.  In župani so tekmovali, katera občina je revnejša… Je pa A. Trstenjak napisal, da so Primorci malo bolj ponosni, da smo Štajerci vedno gledali nekdanje nemške gospodarje od spodaj navzgor, Primorci pa Italijane od zgoraj navzdol.

 

Kakšni se zdijo pa vam?

Taki. Meni so nekateri Štajerci že očitali, da pretiravam z zaslugami, ki jih pripisujem Primorcem. K nam, na Štajersko, so po prvi vojni prinesli občutek za nacionalni ponos, visoko kulturo (med tistimi, ki so pribežali k nam je bilo veliko učiteljev, železničarjev, igralcev, poštarjev in administratorjev). Prišlo je kakšnih štiri tisoč glasnih in temperamentnih ljudi. Spremenili so prehrano, gojili druge kulture, paradižnih (cela Pesnica se je čudila rdečim jabolkam, ki rastejo tako nizko, da ni treba plezati na drevo, ko so videli pri Mrmolji prvi paradižnik), melancane, šparglje, namesto koruze, pese, krompirja in fižola, kar smo v glavnem gojili mi na vrtovih. Niso hoteli bučnega olja (ta šmir, s katerim so fašisti že zastrupili Bratoža), v nebo so kovali oljčno in so si organizirali prevoz oljčnega olja in sardel. Takrat so bili vlaki še točni in sardele so zjutraj plavale v morju, popoldan pa so bile ocvrte v Mariboru. Domačini so jih jedli namesto pasje radosti in golaža. Kuhali so vampe na tržaški način. To je sicer malo anekdotično, a tako je bilo. Mene je slovenščino učila Lučka Grmek iz Trsta. Majhna, drobna, v delovnem plašču, spodaj pa vedno bele bluze, za katere se je zdelo, da so danes zlikane. In najbrž so tudi bile. Bil sem najboljši v slovenščini, tudi na učiteljišču in vsega me je ona naučila. Spomnim se, da je moral nekdo delati popravni izpit v zadnjem razredu nižje gimnazije. Rekla mu je, da se mora naučiti, kaj se piše z veliko začetnico. Fant se je razjokal, češ, saj bo avtomehanik in tega ne bo nikoli potreboval. Učiteljica je prebledela, prijela za mizo in mu rekla, naj jo enkrat za zmeraj poslušamo: “V Trstu imam mamo in sestro, oče in jaz sva 1936 leta pobegnila v Slovenijo, ker je moj oče rekel, da bo govoril slovensko in ne italijansko.” Bežala je z njim, ker je bila na učiteljišču in ji je bilo jasno, da ne bo dobila službe. Ko so prišli Nemci, njen oče ni hotel izobesiti zastave za Hitlerjev rojstni dan. Odpeljali so ga v Dachau in tam je umrl. “Kaj vse sem pretrpela,” je dejala,” pa tudi veliko ljudi je umrlo zaradi slovenščine, ne morete reči, da vam ni mar za slovenščino.” Še danes jo vidim pred sabo. Morda sem tudi zaradi tega patetičen, toda Primorci so name naredili izjemen vtis. V mariborski Drami je bilo leta 1923 nekaj čez dvajset igralcev, petnajst jih je bilo Tržačanov. Organizirali so dva pevska zbora,  kulturna društva; Maister je imel Tržaški bataljon. Primorci so prinesli nacionalni ponos in visoko kulturo, v to sem trdno prepričan, četudi se mi bo kdo posmehoval zaradi tega.

 

Slišim, da zadnje čase veliko in uspešno gostujete na Primorskem?

Ja, tudi veliko dobrih prijateljev imam tam. Med drugimi je to Gorazd Humer, predsednik društva Tiger, ki je napisal fenomenalno knjigo o nekdanjem piranskem mostu, še prej o najvačjem kamnitem na svetu v enem loku solkanskem. Goriški zdravnik in dobrotnik Miha Demšar pa je moj najboljši prijatelj.

 

Za vaše pisanje velja, da je satirično in humorno, sarkastično, izhodišče pa etična, delovna, cankarjanska prizadetost ob povojnem dogajanju, zaznamuje ga predvsem kritično in človeško prizadeto pisanje o času in razmerah. Je na ta način pisanja vplivalo tudi to, da ste živeli v revni družini, čeprav je bila revščina v tistih časih, ko ste bili vi mladi, nekaj drugega kot je danes?

To kar ste navedli velja za moje pisanje tam do leta 1970, 1972.  Mi niti nismo bili najbolj revni v Pesnici, kjer smo živeli, ker je bila cela Pesnica revna. Bili so časi, ko ni bilo kruha, jedli smo neki koruzni tomerl. Vsi trije otroci smo hodili v šolo, čeprav je mama delala pri kmetih, oče pa je bil kretničar. Pri nas sva brala mama in jaz, mama je imela šest razredov osnovne šole. Župnik in učitelj sta prišla na kmetijo, kjer je delala kot pastirica in rekla, naj jo pošljejo naprej v šolo, a je niso, ker so pač potrebovali nekoga, ki bo delal. Oče šole ni maral. Mama je brala vse, kar sem bral jaz, kar me je zelo presenetilo. Pri osemdesetih je na pamet deklamirala dve ure slovenske pesmi, Krst pri Savici, Jenka. Bil sem ji podoben. Tudi jaz sem bral vse od začetka, najprej celega Jurčiča in tako dalje. Potem pa sem srečal Cankarja. Ta vzorec, ki sem ga prej očital Slovencem, mi je tako pri srcu! Ubogi revni otrok, ki ga nihče ne razume in sanjari, kaj bi rad bil, ki ima zlato mater, ki se mu godijo krivice. Cel sem se našel v Cankarju. Cankarja sem celega prebral najmanj desetkrat. Še zdaj se lahko važim pred teboj, da znam na pamet vsaj za eno uro njegovih tekstov. Ko sem začel pisati prve pesmi, sem si mislil, da bom zelo slaven pesnik, če bom samo ena desetina Cankarja. Napisal sem prvo igro Ribe na plitvini in so rekli kritiki, da je cankarjanska. Ko sem napisal prvo knjigo Ne glej za pticami in so jo igrali v Drami, so pisali, da gre za socialne Cankarjeve črtice. Res sem bil nor na Cankarja. S Cankarjem sem poskušal osvajati dekleta, ne prav uspešno, gledale so me, kot da sem padel na glavo. Še danes mislim, pa nisem edini, da Slovenci do zdaj niso imeli boljšega dramatika. Oboje, Za narodov blagor in Hlapci, me je peljalo v gledališče. Vlogo Jermana sem znal na pamet, hotel sem se ponuditi Drami, da lahko zamenjam Severja, če bo kdaj zbolel.

 

In kdaj se je zgodil preobrat?

Šele pri tridesetih se mi je zgodil popoln preobrat, ampak ne anticankarjanski. Prvič, ugotovil sem, da se mi v družbi, ker sem veseljak, vsi režijo, da me imajo za šaljivca. Drugič, da so po Cankarjevih poteh hodili skoraj vsi slovenski pisatelji. Zaradi žalostnih zgodb o krivicah, saj se vsi Slovenci sami sebi smilimo, sem si mislil, me ne bodo opazili, če bom napisal komedijo in se bodo vsi režali. Prišlo je do preobrata. Nisem se odločil špekulativno, prišlo je samo od sebe. Še danes mislim, da je Cankar naš najboljši dramatik, da ima nekaj najboljših strani slovenske proze, predvsem pa je bil naš najboljši politik. Leta 1909 je v predavanju Slovenci in Jugoslovani rekel, pustimo to Avstrijo v lastnem dreku, ustanovimo vendar republiko Jugoslavijo in dodal, da pa to ne more biti jezikovno vprašanje. In to je dejal pred prvo svetovno vojno. Danes je njegovo svetobolje in popolna identifikacija s Hlapcem Jernejem, ko imamo svojo državo in bi bili radi v Evropi, najbrž preseženo. Narod, ki se na tak način smili samemu sebi, ne more biti moderen evropski narod.

In potem sem napisal Ščuke pa ni. Videl sem, da mi komedija leži, uprizorjenih imam trideset komedij. Ene boljše, ene slabše. Takrat sem domišljavo rekel, da sem najboljši slovenski komediograf, a sem dodal, ker sem edini. Tako sem nekaj časa pisal komedije. Potem mi je ta kobila crknila. Čeprav sem bil tudi učitelj in poslanec, me je časovno in miselno najbolj okupiralo in izčrpavalo gledališče. Ko so me povabili v gledališče, so se mi uresničile sanje. Kot dramaturg ali umetniški vodja sem bil odgovoren za vse, kar se je v gledališču dogajalo. In ko sem po dvajsetih letih odšel iz gledališča, sem si neskončno oddahnil. Iz dveh razlogov. Ko sem postal umetniški vodja Mestnega gledališča in nato Drame, je bila moja prva skrb, ali bodo vsi veliki igralci Štefka Drolc, Majda Potokar, Ivanka Mežan, Milena Zupančič, Polde BIbič, Danilo Beneditič, Juruj Souček, Ivo Ban, Rac, Valič, zadovoljni ali bodo za njih dovolj pravih vlog, obenem pa sem želel mlajšim, ki so že trkali na vrata, zagotoviti razvoj. Čeprav sem to delal rad, cele noči od skrbi nisem spal. V Mestnem gledališču smo imeli še samoupravljanje in najbolj so mi nagajali slabi igralci, ki so imeli tudi največ časa. O repertoarju nisem odločal sam, potrdil ga je svet in strokovni svet gledališča. Če se samoupravljalci niso videli v njem, so glasovali proti. Vedno sem se lahko izgovarjal, oni so mi to črtali, a sem trpel ko pesjan. Naenkrat se mi je zazdelo, da sem samo servis za druge. Iz strahu, da v gledališču ne bi bilo kaj narobe, in ker se mi je zdelo, da ne bom nikoli več nič napisal, sem se odloči za slovo, saj tudi debelih romanov nisem več bral. Samo drame. Ko sem enkrat za prvi maj lovil ribe v ribniku tu v bližini, sem potem, ko sem prišel domov, rekel ženi, Milka, dal bom odpoved v Drami. Ona si je to želela, jaz sem živel v Ljubljani, ona pa v Mariboru, ker je bila tukaj tudi v službi.  Odšel sem iz gledališča.

Potem sem, ko sem bil v državnem zboru, napisal tri komedije Štajerc v Ljubljani, Gospa poslančeva, Politika, bolezen moja, ki jih je kritika označila za komedije tranzicije. Igrali so jih v Mestnem gledališču in so bile zelo uspešne. Ko sem bil v parlamentu, sem se najbolj zjezil, ko je po celodnevni razpravi prišel kdo od poslancev k meni in mi rekel, Partljič, samo to, kar se je danes tukaj dogajalo, napiši, pa boš imel najboljšo komedijo. Popolna zmota! Če bi to res napisal, bi me z dvorane nagnali po petnajstih minutah, nihče se ne bi smejal. Komedija mora biti napisana z distance. To sta dva popolnoma različna svetova.

 

Hieng je dejal gledališče ni samo visoka umetnost, je tudi plebejska reč.

In dodal, da je z gledališčem šlo navzdol, ko so jih vodili pametni dramaturgi. V gledališču se morajo ljudje tudi smejati.

 

V Sloveniji imamo petnajst gledališč in še več skupin, ki igrajo. Nimamo pa gledališča, kjer bi igrali samo komedije, tako kot recimo Comedie francaise v Parizu, pa v Zagrebu, Beogradu. Pomeni tudi, da s tem razvijajo žanr. Ko ste delali v gledališču, ste kdaj razmišljali o tem, da bi ustanovili tako gledališče?

Ne, nisem. Je pa to moja bolečina. Razvita gledališka okolja imajo taka gledališča. Ljudje mislijo, da je stand up komedija nadomestek za to. Ni. Večkrat me kdo pokliče in mi reče: “Napiši komedijo za največ dva igralca in da bodo scena in kostumi šli v avto. Da nimamo stroškov in zaslužimo!” Tako ne bo nikoli novega Revizorja, ne Tartuffa, ne Za narodov blagor. Mi imamo degeneracijo, zlasti komedije, ki je nihče ne goji. Zelo malo imamo velike komedije. Potem sem začel pisati prozo in v tej sobi (pogovarjala sva se v njunem stanovanju v Mariboru, na desnem bregu Drave) se dobro počutim, moram pa biti sam. Moja največja bolečina je, da mi ljudje ne pustijo, da bi v miru pisal. Vsaj trideset rokopisov imam na kupu, ki so mi jih poslali različni ljudje, naj jih preberem in povem svoje mnenje ali napišem spremne besede.

 

Kako si razlagate to, da Slovenci toliko pišejo?

Raje pišejo, tako jim ni treba brati. Jaz se dolgo pripravljam na pisanje. Vsak 1. januar si že trideset let v rokovnik, ki ga zdaj kupujem sam, včasih sem ga pa kot učitelj ali “funkcionar” dobival, zapišem “lani naredil” in potem zapišem načrte za letos. V starih koledarjih vidim, da sem dvajset let pisal načrt za roman v Slovenskih goricah. Pa ni šlo. Vse sem že vedel, osebe, kako bodo oblečene, imena, poklice, zaplete, kdo bo kradel, vse sem že imel pripravljeno…pa ni šlo. Potem sem se odločil napisati v tem romanu tudi zgodbo o mami in sem v treh vikendih napisal tristo strani. Zdaj imam potuho pri Beletrini, pri Čandru, ki mi reče Tone, dali smo te v program, zdaj pa piši. Pa ne vem kaj. Potem me je pa sram, kaj sem rekel ja: “Budalo, a sem pohlepen na slavo in denar, nečimrnost ali kaj?” Potem pa se odpre. Sem se spomnil, da naše družine in življenja v Pesnici nisem popisal, da pa sem jo nosil kot bolečo rano že desetletja in grem pisat. Pošljem, Čander je kot kak moj ata, čeravno je mlajši od moje hčerke, pohvali me, vzpodbuja. In tako sem napisal roman o Pesnici, ki sem ga celo življenje nosil s seboj. Zdaj se čutim olajšanega. Toda, Bojana, če mi verjameš ali pa tudi ne, niti malo ne mitiziram svojega dela, niti se ne počutim umetnik ali kako “poklican”. Poklicanega se počutim tako kot moja žena Milka, ki je učila geografijo. Tudi ni moje delo več vredno od njenega. Če bi me kdo vprašal, kaj delam, bi pač rekel, pišem knjige. Nikoli ne bi rekel, da sem umetnik ali ustvarjalec. Nobenih tovrstnih blodenj nimam. Ko pa sedim v tej sobi in imam pred sabo bel ekran, se počutim kot bog bogov. Jaz sem si izmislil te osebe, nihče drug, jaz jim dajem življenje, usodo in s tem se ni za igrat. Napisal sem Vdovstvo Karoline Žašler, ta je v resnici imela dva otroka, umrla je v bolnici v Mariboru. V noveli in filmu sem vse to izpustil in spremenil. Če pa prideš na Sladki vrh, ljudje pripovedujejo vsebino filma, ne resnico, ki jo poznajo. In še marsikje vidim, da je resnica zgodbe tista prava. Ko sem hodil na Beli križ na počitnice, sem šel neko jutro z ribiči Droge na lov sardel. Zjutraj stojim na pomolu s štrimi litri Ribiča, pili so samo to in pride kapitan, četudi ribiške ladje Droga dva, je imel na rami čvarke. Povem mu, kdo sem in od kod in da so mi naročili, da se javim pri njem. In mi odgovori, jaz sem pa Polda z Radgonskega vrha, sem slišal, da nekaj pišete, o meni bi morali napisati roman. Rojen sem bil na pokopališču, župnik je prerezal štrik, mama je padla na rob groba, umrla, mene pa so rešili. To zgodbo sem prenesel v roman. In zdaj me pa sošolka kliče s pokopališča, kje je pokopana tista Micika, glavna oseba iz romana Marija Snežna. Ji rečem, pa kaj ti verjameš vsemu, kar je napisano v knjigah. “Kaj, zlagal si se, mi pa smo najeli in plačali avtobus, da pridemo sem!” Te resnične anekdote mi na nek način povedo, da se ni za igrat v literaturi. Odgovoren si za tisto, kar si napisal. Lahko so posledice. Trudim se pri pisanju, pripravljen sem popravljati in ko dam, kar sem napisal, prebrat Milki, ji rečem: “ Samo po resnici mi povej, če pa ne boš pohvalila, se pa pazi!” Zdaj imam čas za prozo in zdaj se počutim, da sem neke vrste pisatelj. Star sem enainosemdeset let in upam, da mi bodo prijatelji tudi povedali, če bom začel pisati slabo.

 

Vsebina vaših komedij je vsakdanje življenje in v tem se ljudje prepoznajo.

O mojih komedijah so pisali, da so simpatične, ker nikogar ne obsojam, niti negativne osebe ne. Ne postavljam se v položaj, da sem več kot nekdo drug. Če bi se, bi moral nehat pisati.

 

Je mogoče o času, v katerem zdaj živimo (pandemija, covid), napisati komedijo?

Ja, a mora obstajati časovna distanca. Prej bi rad napisal  komedijo iz parlamenta, ker še nisem vsega pozabil. A se v glavi še ni vse zbistrilo, da bi videl objektivno. Moja velika želja je, pa ne vem, če se mi vedno posreči, hoditi po meji, ki je za ene žalostna, istočasno pa je za druge lahko tudi smešna.

 

Bojana Leskovar

Deli novico:
Oznake: