Kako otroci in mladostniki doživljajo ukrepe med epidemijo?

Deli novico s tvojimi prijatelji

Ne prekinjajte pogovora  z rešitvami!

 

Po skorajda letu dni prilagajanj na ukrepe, ki jih je država uvedla za obvladovanje epidemije, je med otroki in mladostniki opaziti stiske, ki jim sami niso kos. »Razmere od nas zahtevajo več kreativnosti, potrpežljivosti in prilagajanja pri zadovoljevanju svojih potreb. Posamezniki in družine, ki so bili že pred epidemijo manj sposobni učinkovito upravljati svoja življenja, bodo najbrž sedaj utrpeli težje posledice in obratno,« pojasnjuje klinični psiholog dr. Aleksander Zadel, s katerim smo se pogovarjali o tem, kako otroci in mladostniki doživljajo okoliščine, v katerih smo se znašli zaradi epidemije.

 width=

Kako naj starši mladino ozavestijo pred neželenimi vplivi, ki jih epidemija s svojim potekom in uvedenimi ukrepi povzroča ter kako se pogovoriti z otrokom, pri katerem že opažamo spremembe v vedenju?

Izjemno pomembno se je pogovarjati. Ne toliko o tem kaj mora kdo narediti, temveč o tem, kako se kdo počuti. Sprejeti je potrebno otrokove dvome, stiske, dileme, vprašanja, jezo, razočaranja, … Ni prav, da otroku takoj začnemo razlagati kaj mora narediti, da bo boljše. Bodite mu v oporo. Ne mu soliti pameti. Povejte, da tudi vam ni vseeno, da ne more ven, da ne more na treninge, vaje in podobno. Dopustite mu čas, da se izpove. Ne ga prekinjati z rešitvami, razlagami kaj se dogaja in kaj naj naredi. Dajte mu čas, da izrazi vse kar ga teži. Bodite ob njem in mu nudite oporo za njegovo čustvovanje. Starše otrokova stiska običajno spravi v še večjo stisko, zato želijo pomagati. To »pomoč« otroci pogosto razumejo kot »soljenje pameti« in ne kot oporo.

 

Veliko je dela z računalnikom. Stiki so se preselili na splet, na razna socialna omrežja. Ali lahko pričakujemo, da se bodo pri mladih še hitreje razvijale odvisnosti od elektronskih naprav?

Nujno je potrebno ločiti kdaj je računalnik orodje za iskanje informacij, za delo, za vzpostavljanje stikov in podobno in kdaj je orodje za igro. Računalnik kot orodje za igro je problematičen, kot orodje za delo je čudovita iznajdba. Če delate nekaj ur za računalnikom, to ne bo povzročilo nobene odvisnosti, ker se možgani na delo drugače odzivajo kot na igro. Če nekaj ur igrate igrice, pa bodo nastopile težave. Če nam bo otrok lagal in rekel, da dela za šolo in se pri tem igral, ne bo v redu. Bodite prisotni. Poglejte v otrokovo sobo. Mlajši otroci naj delajo naloge v skupnih prostorih. Na ta način boste zmanjšali tveganje za napačno uporabo računalnika in ostale tehnologije.

 width=Še težje bo ali pa je že prepoznavati stiske in motnje v duševnem zdravju malčkov in predšolskih otrok. Na kaj bodo morali biti starši in vzgojitelji še posebej pozorni?

Kot specialist klinične psihologije sem študiral tudi pedopsihiatrijo. Na srečo vem, da se bo večina otrok iz tega obdobja izvila brez neželenih, trajnih posledic. Žal mi je za tiste, ki tega obdobja ne bodo preživeli brez težav. Starši, bodite pozorni na vse spremembe vedenja in čustvovanja. Veliko teh sprememb je razvojnih in prej ali slej izzvenijo. Otrokom bo lažje, če boste zaznali spremembe in jim ob tem stali ob strani. Če se ustrašite in sprememb ne razumete, poiščite pomoč. Veliko je telefonskih linij na katerih dobite kompetentne sogovornike, ki vam lahko pomagajo ali vas primerno usmerijo. Na spletu dobite podatke o številnih svetovalcih in terapevtih. Naj vam ne bo težko poiskati pomoči, ko ste v dvomih ali vas je strah, da je z otroki kaj narobe.

 

Nenazadnje sta bila šola ali vrtec za mnoge otroke tudi edini prostor, kjer so bili slišani in razumljeni, kjer so lahko varno in sproščeno preživljali svoj čas.

Žal družina za nekatere ni varno zatočišče. Srce me boli ob tem. Jezen sem, ker kot država sistemsko ne pomagamo učinkovito vsem otrokom, za katere vemo, da izhajajo iz družin, ki so deprivilegirane in ne zmorejo nuditi otrokom varnega in zdravega okolja. Sedaj nisem kritiziral institucij, ki po svoji dolžnosti skrbijo kolikor morejo za socialno in zdravstveno blagostanje družin. Žal se prenekatera izmuzne situ, ki ga te institucije uporabljajo za presojo kdo je potreben pomoči. Tu se pokaže moč družbe, ki z raznimi prostovoljnimi organizacijami blaži stiske vseh, ki ne najdejo poti do institucionalnih rešitev. Žal je slednjih preveč, kar kaže na pasivnost in neučinkovitost države na tem področju.

 

Ali imamo dovolj usposobljenega kadra, ki bo zmogel najprej prepoznati in nato reševati stiske, ki se bodo pojavile pri otrocih in mladostnikih? Ali menite, da smo državljani dovolj ozaveščeni o pomembnosti duševnega zdravja?

Verjamem, da ima vsak posameznik možnost dostopa do osebe, ki jo bo kompetentno pregledala, ji svetovala ali jo usmerila k primerni pomoči. Ali se to zgodi v najkrajšem možnem času? Žal ne. Potreb po psihološki pomoči je veliko, žal vse več, sistem javnega zdravstva je nepripravljen za količino stisk, ki bi jih ljudje radi reševali. Zasebni sektor je žal za marsikaterega pomoči potrebnega nedostopen, ker je predrag. Tukaj ima naša država še veliko rezerve in možnosti, da postane boljša.

 

Veseli me, da vse več ljudi psiholoških stisk ne skriva in se pogumo obrne po pomoč. Seveda so med nami še vedno ljudje, ki jih skrbi, da bodo s priznanjem stisk morda izgledali nesposobni za življenje in se zato ne obrnejo po pomoč. So pa zelo redki tisti, ki jih je strah, da bi s priznanjem težav dobili stigmo, da so »nori«. Duševno zdravje je za modernega posameznika pomembno. Morda ne vedno s primernega zornega kota. Ni namreč duševno zdrav le tisti, ki je zadovoljen in srečen. Nekateri namreč duševno zdravje enačijo s tem, da bi bili stalno srečni in brez težav, kar je nemogoče. Duševno zdravje pomeni, da ostajamo funkcionalni tudi takrat, ko ni vse po našem, ko doživimo izgube, frustracije ali ko smo v stiski. Duševno zdrav človek doživlja celo paleto čustev. Pomembno je, da ga stiska, težave in izgube ne paralizirajo. Kot rad rečem: »Rit je treba dvigniti, ne ker je lahko, temveč, ker je potrebno.«

 

Maja Orel Jakič