Vnesite za iskanje

Karmen Bučar – Z modrega morja v Izoli na sivo morje Nizozemske

Morda je manj običajno, da se človek za menjavo  življenjskega okolja in delo v tujini odloči v bolj zrelih letih, ko je kakšna okrogla obletnica že za nami, pa vendar selitev v tujino ni le domena mladih. Karmen Bučar je z družino iz Izole sredi izbruha corone odneslo na Nizozemsko, kjer je dobila priložnost za delo v Evropski agenciji za zdravila. Tako je zamenjala delovno področje in s področja komunikacij po dolgih letih prešla na delo administrativne asistentke, na Google zemljevidu pa Izolo označila kot Dom 1, Alkmaar, kjer zdaj živi, pa kot Dom 2. Izolo nosi v srcu, a tudi tam je morje. Bolj sivo je, bolj nemirno, ne vidiš morskega dna, a je vseeno očarljivo.

 

Izola ni edini dom

Poznam jo že dolgo, ni rojena Izolanka, a tu živi že več kot 30 let. Otroštvo in najstniška leta je preživela v Kopru, Izolo je izbrala za dom. Rada ima majhnost Izole, klepet z znanci na ulici, morje, ki jo pozimi bolj polni z energijo kot poleti. Kljub selitvi se z družino pogosto vračajo domov in Karmen je kar hitro udomačila filozofijo svoje sosede iz Izole, ki je vrsto let živela in delala po Evropi in ji je svetovala tako: »Kraj, kjer živiš mora postati del tebe in ti del njega, sicer se lahko zgodi, da trošimo življenje zato, da hrepenimo po tistem, kar smo pustili za seboj, namesto da uživamo v tem, kar imamo.« In to njihova družina zna. Odločitev za selitev je bila skupna: »Z možem in hčerko Petro, srednješolko, smo se o tem veliko pogovarjali in se skupaj odločili za ta korak. Brez tega ne bi šlo. Prijatelji so nam rekli, da smo pogumni, a to je v današnjem svetu običajno, da se ljudje selijo, potujejo. Žal so  v to vse prevečkrat primorani, kar se spet dogaja v teh dneh, zato si pravzaprav štejem za privilegij, da imam zdaj dva doma in da v tujino nisem odšla zaradi ekonomskih, političnih razlogov ali vojne. A ko sem dobila priložnost za delo v Evropski agenciji za zdravila, sem si rekla, da je vredno poskusiti, čeprav sem s komuniciranja presedlala v administracijo in zdaj opravljam delo administrativne asistentke.«

 

Delo v evropskih institucijah

Priložnost  za delo ni prišla sama od sebe. Karmen je svojo delovno pot v Sloveniji začela pri tedniku Mandrač v Izoli, kasneje pa dolgo delovala na področju komuniciranja, kjer se je  specializirala za letna poročila velikih slovenskih družb:

 »Bila sem med prvimi, ki smo v Sloveniji uvajali mednarodne standarde poročanja o trajnostnem razvoju. Potiho sem si vedno želela delati za institucije Evropske unije. Še sama ne vem zakaj me je od nekdaj privlačilo mednarodno okolje, pa tudi ideja evropskega povezovanja mi je bila vselej blizu. Tako sem zasledila nekaj razpisov, se prijavila, opravila  teste, a na kakšno konkretno službo nisem računala, saj je konkurenca velika, ampak kot pravijo, ne smeš si preveč želeti, ker se to lahko zares zgodi. Tako sem najprej  dobila zaposlitev v Evropskem parlamentu, v pisarni v Ljubljani, tu ostala šest let in se  vsakodnevno vozila iz Izole v Ljubljano in nazaj, a bilo je tako pestro in zanimivo,  da mi ni bilo težko. Sploh, ker sem sodelovala pri organizaciji številnih konferenc in dogodkov z mnogimi kompetentnimi sogovorniki, s katerimi smo krepili poznavanje EU in ker sem upravljala družbena omrežja Evropskega parlamenta v Sloveniji, kar je bil prav poseben izziv. V  evropskih institucijah in agencijah je zaposlenih okrog 500 Slovenk in Slovencev na vseh položajih, od nas, asistentov do direktorjev, priložnosti  pa je še veliko za raznolike strokovne profile. Je pa za ta delovna mesta potrebno skozi kar zahtevne izbirne postopke. Sama sem na primer po pisnem izpitu morala skozi  tri ustne intervjuje. Posebno vrednost tega dela vidim v tem, da pravzaprav ne delamo za neko tujo državo, ampak za Slovenijo oziroma za vso Evropo. Še vedno se namreč premalo zavedamo, da so vse to dejansko tudi naše institucije in agencije, saj je naša država polnopravna članica EU in to že skoraj dve desetletji.«

Karmen mi pripoveduje o različnih možnostih tudi za diplomante, za katere je razpisanih veliko pripravništev, ki odpirajo lepe priložnosti za nadaljevanje kariere. Ni vse, kar je povezano z EU, le  v Bruslju ali Luksemburgu, saj so institucije in agencije EU v vseh državah članicah, od Portugalske do Estonije in pokrivajo vsa področja od družbenih ved do  naravoslovja in tehnologije: »Tako da je res veliko možnosti za različne poklicne profile. Poleg tega pa z življenjem v tujini lahko iz prve roke ugotoviš, da v Sloveniji na splošno dobro živimo in bi morali biti bolj zadovoljni sami s seboj,« Karmen pove z velikim nasmehom.

Barve Nizozemske

Odhod na Nizozemsko je prinesel tudi menjavo šole za hčerko, ki zdaj obiskuje predzadnji letnik Evropske šole in je tu dobila še eno potrditev, da slovenske šole dajejo zelo solidno znanje in široko razgledanost, a se v slovenske šole ne bi več vrnila, saj je šola, ki jo zdaj obiskuje mnogo bolj spodbudna –  delo ne temelji toliko na kopičenju informacij,  pač pa kako znanje uporabiti in predstaviti: » Ena hčerkinih učiteljic mi je rekla, da mora res pohvaliti njene dosedanje učitelje v naši OŠ Vojke Šmuc in na Gimnaziji Koper, saj je njeno znanje na visoki ravni in to je zagotovo tudi zasluga dosedanjega šolanja. Po drugi strani pa mi je dalo misliti hčerkino opažanje, ko mi je rekla: »Veš, v tej šoli imaš občutek, da so učitelji izbrali ta poklic, ker radi delajo z mladimi in imajo radi svoje delo. Doma pa se imela včasih občutek, kot da jih je nekdo prisilil, da delajo v šoli, da učijo.«

 

Na Nizozemskem je kar  veliko Slovenk in Slovencev, veliko je študentov, mnogi delajo in so si tudi tukaj ustvarili družine. »Nizozemska je znana kot narodnostno pestra država, s številnimi priseljenci,  kljub kulturni pisanosti pa ostaja podoba krajine zelo tipična, vsaj tukaj v severni Holandiji. S tradicionalno arhitekturo, mlini na veter, polderji, kanali, sipinami in vsem, kar sodi poleg. To me je malce presenetilo, saj smo v Sloveniji vajeni, da podobo krajine velikokrat krojijo individualni okusi in kulturno ozadje prebivalcev, prav poseben vtis pa je name naredil odnos do stavbne dediščine in arhitekture. Tu ne vidiš raznih nadzidav, dozidav,  preurejanj hiš in stanovanj. Ne poznam sicer njihove zakonodaje, ampak še tako stroga zakonodaja ne more tega uravnavati, če to ni v zavesti ljudi.  Po drugi strani pa lahko občuduješ drzno sodobno arhitekturo in vse skupaj se nekako dopolnjuje.«

Kaj je Karmen še navdušilo na Nizozemskem, kjer bodo ostali še vsaj tri leta? »To, da praktično nikjer ne vidiš ljudi živeti in ulicah ali prosjačiti. Le nekaj ulic stran od našega  doma je zavetišče za brezdomce in blizu  se zaključuje gradnja nadstandardnih, dragih vrstnih hiš, ki so menda že vse prodane. Kupcev dejstvo, da bodo živeli nasproti kraja, kjer se zbirajo ljudje, ki jim življenje ni bilo najbolj naklonjeno, očitno prav nič ne moti. Več te miselne zrelosti, odprtosti in strpnosti bi si želela tudi v slovenski družbi in nasploh.«

 

Nataša Benčič

Radio Koper

Deli novico:
Oznake: