Prvič sem ga videla pri Funi. Bil je lep in topel dan in sedeli smo na trgu pred gostilnico. »Ste vi od Pegana?« me vpraša takoj, ko naju predstavijo. »Od kapelnika?« »Ja, jaz sem ta.« »Jaz sem z Vrhpolja in z vašim očetom sva ustanavljala godbo. Kupovala sva inštrumente in note in včasih sva jih plačala tudi z vinom.« Gospod je zelo živahen, bister in pronicljiv.
Pravi kamerad za mojega »norega« očeta, ki je ustanovil nešteto godb, kar je sicer s političnim dekretom mala malca, na vasi, kjer res živi skupnost, pa je takšna odločitev resna in obvezujoča za vsakega člana te skupnosti. In zato me danes, nekaj desetletij po tem, ne čudi, da se je vsem znani Vrhpoljčan lotil kupovanja največjih orgel za svojo cerkev, ki je tudi največja stolnica v državi in je to naredil za svojo skupnost, da se je tega lotil tako samoumevno in s takšno lahkostjo, kot bi kupoval tubo. Novo ali second hand, sploh ni pomembno in da smo bili vsi, ko je bilo vsega konec, povabljeni na koncert v cerkev in vse, kar nam je ostalo, je le vzdih občudovanja – ooo, kako lepo! Meni pa je bilo v prepolni cerkvi med koncertom malo nagajivo pri duši, saj vem, kako je to šlo z mojim očetom: najprej blokflavtice, potem pozavne in trobente (petletna sem sedela na trobenti na zadnjem sedežu in se smejčkala cariniku) in če si dovolj dober strateg in strastni optimist, zmoreš tudi orgle. Ampak! Kot ve Primož Krečič zelo dobro – ničesar velikega ne naredi človek sam.
Jutranji sprehodi ob morju so že večletna stalnica domačinov, med prvim zaprtjem spomladi 2020 nas je hodilo zelo malo. Ljudje so bili zaprti doma. Pa se srečava neko »sprehajalno« jutro pred Žusterno. »Kako pa vi ohranjate stik z verniki, tistimi, ki ne poznajo družbenih omrežij?« me zanima, saj mi uprizarjamo Cankarjeve drame po Zoomu. »Pišem jim kartice.«
To je name naredilo tak vtis, da še danes, ko vidim ali začutim prazni tek populizmov, do vulgarnosti izrabljena sprenevedanja, z obžalovanjem gledam na svet, ki ga napajata sovraštvo in ljubosumje. Ker ne znajo pisati kartic. Ker niti ne vedo, zakaj bi jih in še manj, da ima naslovnik svoje ime in svoj obraz. In vsak potrebuje objem. Svoj objem.
Katja Pegan
