Vnesite za iskanje

Nikamor več ne grem. Zjutraj do Žusterne, v nedeljo zjutraj do Moleta, mogoče kdaj, ampak res redko, peš do Izole, do brata in njegovih punc, čez dan večkrat do gledališča in nazaj, tržnica ni omembe vredna, skratka – nikamor več ne grem.

 

Ne glede na obarvanost regij, že ves čas vozim na posege ali preglede v Ljubljano svojo mamo. Največkrat na očesno kliniko. Tistih nekaj ur, kar traja ta obred, je treba natančno organizirati, saj je sedenje v avtu na parkirišču sila neprijetno. Izbire ni velike; nikjer ne moreš popiti kave, vse je zaprto, na obiske se v teh oranžnih, rdečih in črnih časih ne hodi, sploh ne pozimi v Ljubljani. Potem grem včasih do Voranca in Marise, ampak ker oba delata od doma in kdaj prav težko lovita roke za oddajo, res ne prihajam pogosto. Prejšnjo sončno sredo pa sem si strašno zaželela spremembe. Odložila sem mamo, peljala avto v garažno hišo v središče mesta in se smelo odpravila v Narodno galerijo. Ta odločenost, da tega dne ne pustim več koroni, ampak ga vzamem v svoje roke, je v meni spet naredila prostor za novo, vznemirljivo, prostor zame. Čeprav Narodno galerijo poznam, sem mimo Opere hodila vznemirjeno, kot da grem prvič, tako nekako, kot sem šla proti Van Goghovemu muzeju v Amsterdamu.

 

Na začetku sicer nisem točno vedela, kaj si želim videti ta dan, po Fortunatu Bergantu, novi in prijetni razstavi o tem baročnem slikarju, pa sem se odpravila naravnost k impresionistom. V tisti veliki sobi se je name zlila vsa čudovita svetloba, ujeta v zamahih čopiča, tako živa in prepričljiva, tako lačna življenja, strasti in slasti, da me je navdala z radostjo pričakovanja. V tej belini, s katero lovijo bleščečo svetlobo dopoldnevov, se je rojevalo upanje. V ženskih aktih, ki so nedvomno veliki žanr slikarstva, se je ujela ljubezen, spokojnost in moč. Kot da bi se svetloba sproti rojevala, da bi očem odstrla tančico življenja. In teles.

 

Zunaj je dopoldansko sonce grelo upokojence z maskami in mamice z vozički. Ampak sonce ne nariše svetlobe v marcu. To znata samo umetnost in ljubezen.

 

Katja Pegan

Deli novico:
Oznake: