Kljub nekaterim dobrim kadrom in njihovim prizadevanjem za razvoj države in še posebej za razvoj slovenske Istre, je sprejetje odločitev, ukrepov in načrtov na državni in regionalni ravni odvisno od številnih, nemalokrat težko predvidljivih okoliščin. Kako je z gospodarstvom, infrastrukturo, zdravjem, s šolstvom, kulturo in drugimi temelji naše biti?
Koliko je slovenska Istra sploh odvisna od svojih kadrov? Od različnih tehničnih specialistov, znanstvenikov, profesorjev, gospodarstvenikov, kulturnikov, mislecev in predvsem politikov? Vprašanje si postavljamo v trenutku, ko je na več ravneh mogoče zaznati, da se regija, ki je bila ob osamosvojitvi v samem vrhu med razvitejšimi v državi, zadnja leta uvršča vse nižje na lestvici razvitosti v državi. Je to odvisno od kadrovskih potencialov, svojih (premalo sposobnih?) političnih voditeljev, državnih politikov, ali seštevka različnih dejavnikov?
O tem, koliko je politika zaslužna (odgovorna) za tak položaj in kaj so v zadnjih 20 letih naredili za to Istro politiki, predvsem tisti, ki so sedeli (sedijo) v vladi in nekaterih drugih državnih službah, smo povprašali ministre, državne sekretarje in direktorja NIJZ.
Vsakemu od sogovornikov smo postavili pet istih izhodiščnih vprašanj:
- V kolikšni meri je usoda nekega vladnega resorja sploh odvisna od posameznega ministra?
- Koliko ste lahko kot minister (sekretar, direktor) naredili za razvoj in napredek (slovenske) Istre?
- Kateri dosežek je po vaši oceni najbolj opazen oziroma je najbolj zaznamoval vaš mandat?
- Česa niste uspeli narediti in vam je zato žal?
- Zakaj istrske občine vse bolj nazadujejo po razvitosti v primerjavi z večino drugih slovenskih občin?
Istra prikrajšana zaradi centralistične ignorance
Marko Pavliha je bil član vlade Antona Ropa od konca aprila 2004 do začetka decembra 2004, kasneje tudi poslanec LDS in podpredsednik državnega zbora, vendar je 2007 prestopil v SD, kasneje je bil soustanovitelj Državljanske liste Gregorja Viranta. Leta 2001 je postal slovenski Pravnik leta, je avtor in soavtor 20 knjig, večkrat je bil med svetovalci najvišjih državnih organov za področje pomorskega prava. Lani je neuspešno kandidiral za sodnika Splošnega sodišča EU, dolga leta je profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani.
»Beseda minister v latinščini pomeni služabnik, kar preprosto pomeni, da se ministrice in ministri ne bi smeli obnašati kot nekakšna nedotakljiva božanstva, marveč bi morali biti nenehno v službi ljudi. Vlogo ministra bi lahko primerjali s položajem poveljnika ladje. Minister je poleg vseh teh okoliščin še dodatno v stalnem primežu politične stranke, ki ji pripada ali ga je povabila v politiko, koalicije, opozicije, birokracije in seveda tudi veljakov iz okolja, v katerem živi,« je odgovoril Marko Pavliha.
»Pripravil sem prvo celostno prometno politiko z osrednjim poudarkom na nujni izgradnji drugega tira Koper-Divača (projekt je v času naše vlade postal ena od prioritet EU), pospešil načrtovanje hitre ceste Koper – Dragonja, preučil možnosti za ustanovitev slovenske obalne straže, pospešil izgradnjo obvoznice v Dragonji, poskrbel za nekaj dodatne prometne signalizacije in za večjo prometno varnost na obali. Najbolj sem ponosen na prvo slovensko celostno in dokaj »modro« obarvano prometno politiko, pri kateri mi je pomagal profesor dr. Livio Jakomin in jo je Ropova vlada tudi sprejela poleti 2004, jo poslala v državni zbor, žal pa jo je nova (prva Janševa) vlada zamenjala z bistveno krajšo in ohlapnejšo resolucijo, podobno seminarski nalogi.
Danes obžalujem, da me je potegnilo v divje politične strankarske brzice (da ne rečem kloako), namesto da bi ostal neodvisen strokovnjak, ker sem bil bržkone ravno zaradi te neodvisnosti povabljen v politiko, a sem jo žal prehitro zapravil.
Na splošno se strinjam, da je tudi slovenska Istra prikrajšana zaradi centralistične ignorance. Ključen problem vidim v pomanjkljivem, pogosto nikakršnem sodelovanju županov vseh štirih obalnih občin, kajti če bi bili složni, bi bili tudi vplivnejši do centra moči, do Ljubljane, do vlade, posameznih ministrstev in parlamenta,« meni Pavliha, ki ni želel dajati ocene sedanje politične situacije.
Pavliha verjame, da bo sedanji vladi uspelo začeti z gradnjo drugega tira. Glede odnosov s Hrvaško: »Dobro znamenje je medijska in politična tišina, skoraj bonaca v zalivu slovensko- hrvaških mejaških peripetij, ki, upajmo, pomeni aktivnejšo diplomacijo za zaprtimi vrati, brez javnosti. Ne nazadnje me je tudi odločitev hrvaškega sodišča v zadevi Radin pozitivno presenetila. Verjamem, da bo arbitražna odločba prej kot slej vsaj v poglavitnem delu udejanjena.«
Glede svoje neuspešne kandidature na Splošnem sodišču EU in zakaj Slovenija nima svojih sodnikov na nekaterih evropskih sodiščih pravi:
»Razlog za takšno stanje tiči zlasti v naših notranjih zdrahah, zavisti, koristoljubnosti, kravjih političnih kupčijah, delno tudi v preohlapnem izbirnem postopku, kar je slabo za mednarodni ugled Slovenije. Anonimne obtožbe so vse pogosteje sredstvo za obračunavanje s tekmeci, pri čemer je skrb vzbujajoče, da se z njimi ukvarjajo tudi tako »resni« organi, kot je denimo Odbor 255 v Bruslju, ki odloča o usodi kandidatov. Z vso odgovornostjo ponavljam, da bi zagotovo prejel pozitivno mnenje Odbora 255, če me ne bi očrnile lažne anonimne obtožbe.
Politika me ne zanima več. Trenutno pripravljam štiri knjige, predvsem pa si iz dneva v dan prizadevam, da bi bil boljši človek. Nikamor ne bom več kandidiral, čeravno sem se že nekajkrat kesal zaradi zarečenega kruha. «
Slovenska politika je ozko grlo Luke Koper
Piranski podjetnik Gašpar Gašpar Mišič je dvakrat neuspešno kandidiral za župana občine Piran, vendar je leta 2010 postal podžupan pri županu Petru Bossmanu, leto kasneje je bil kot član Pozitivne Slovenije izvoljen v državni zbor. Marca 2013 je postal sekretar v vladi Alenke Bratušek, kjer je delal le do 7. septembra 2013, ko je začel mandat predsednika uprave Luke Koper, za kar so mu očitali, da je izkoristil politično funkcijo za prevzem vodilne funkcije v državnem podjetju. Že 11. aprila 2014 ga je kljub pohvalam o dobrem delu razrešil nadzorni svet. Sodišče mu je dalo prav, da je bil nezakonito razrešen, vendar mu zahtevane odškodnine ni prisodilo. Postal je svetovalec župana Borisa Popoviča in kasneje uspešen direktor Marjetice Koper. Zdaj vodi piransko Okolje Piran.
Na vprašanje, koliko je usoda razvoja odvisna od ministra, je Mišič odgovoril: »Vse je odvisno od vladne strategije, če ta sploh obstaja, ter od sposobnosti in izkušenj posameznega ministra. Poznali smo in poznamo ministre, ki vodijo ali so vodeni od uradnikov na ministrstvih. Nadalje je uspešno vodenje nekega ministrstva odvisno od koalicijske moči stranke iz katere prihaja. Veliko je odvisno od prioritet njegove stranke in od koalicijskega dogovora.
Minister ali sekretar praviloma ne sme favorizirati kraja iz katerega prihaja, temveč mora delati za dobrobit cele države, skladno s prioritetami vlade. Osebno sem si kot državni sekretar prizadeval za rešitev Cimosa, razvoj Luke Koper, pospešitev aktivnosti za izgradnjo drugega tira ter državnega lokacijskega načrta hitre ceste Koper – Šmarje – Dragonja in hitre ceste Jagodje – Lucija.
Lahko rečem, da sem kljub kratkemu mandatu pripomogel k reševanju Cimosa pred propadom in ohranitvi več tisoč delovnih mest. Obžalujem, da slovenska politika ni zmogla več podjetniške miselnosti. Predvsem se politika premalo zaveda naravnih in geostrateških prednosti Istre, s katerimi bi lahko uveljavili večjo geopolitično moč v regiji in svetu. Zaostajamo pri gradnji logistične in turistične infrastrukture. Posledično že več desetletij trpi razvoj Luke Koper, logističnih in turističnih podjetij.
Slovenska politika ne zna ali pa noče izkoristiti potenciala pristanišča. Krivdo za to, da še ni drugega tira, nosi politika. Slovenska politika je zato ozko grlo Luke Koper,« je prepričan Mišič. Uspešno poslovanje Marjetice pa je pripisal temu, da jim je uspelo zgraditi odličen kolektiv, zato obžaluje, ker se je to vzdušje poslabšalo in se to zdaj pozna tudi v kakovosti storitev.
»V storitvenih podjetjih, kakršni sta Marjetica Koper in Okolje Piran, sta ključnega pomena odnos do sodelavcev in njihovo spoštovanje. Moj glavni cilj sedanje direktorske funkcije je finančna sanacija in stabilizacija družbe, zagotavljanje dobrega javnega servisa, zadovoljstvo zaposlenih in uporabnikov naših storitev.« Mišič ne razmišlja, ali bi čez dve leti raje nastopil na občinskih ali državnozborskih volitvah.
Napredek slovenske Istre res prepočasen, odgovorni so župani
Lilijana Kozlovič je devet let vodila upravno enoto Koper. Leta 2014 je bila izvoljena za poslanko v SMC, 2016 je postala generalna sekretarka vlade, leta 2019 v.d. generalne direktorice ARSO, od marca letos je pravosodna ministrica.
»Minister je najbolj odgovoren pri razumevanju izzivov v svojem resorju in pri določanju prednostnih nalog. Pri tem potrebuje politično in finančno podporo, seveda mora znati dobro usmerjati strokovno ekipo, ki mu je lahko v veliko oporo,« pravi ministrica Kozlovič. Največ zaslug pri razvoju Istre si šteje pri izenačenju financiranja Univerze na Primorskem z ostalimi slovenskimi univerzami, pri ustanovitvi Znanstveno raziskovalnega središča Koper, zagotovitvi sredstev za delovanje Mediteranskega inštituta za okoljske študije Koper in zagotovitvi učnih programov na Srednji tehniški šoli v Kopru. Najbolj pa ji je žal, da Slovenija še danes nima ustrezne cestne povezave s Hrvaško.
Na vprašanje, če se tudi njej zdi, da istrske občine vse bolj nazadujejo po razvitosti v primerjavi z drugimi v državi, odgovarja: »Napredek je res prepočasen, toda najbolj odgovorni pri tem so župani. Oni morajo pripraviti projekte, ki omogočajo sodoben in trajnostni razvoj.«
Ali soglaša z ocenami (tudi iz tujine), da je v Sloveniji ogrožena vladavina prava, nam je odgovorila: »Ni bilo posegov, ki bi ogrozili sistem trenutnega delovanja vladavine prava. Ta mora ostati naše temeljno vodilo.«
Kaj pravite na pobudo predsednika stranke Zdravka Počivalška, da v vlado povabi bivšega koprskega župana Borisa Popoviča? »Na koncu je predsednik stranke sprejel razumno odločitev. Nikakor ne gre za nasprotovanje konkretni osebi, ampak za vrednostni sistem, ki bi pomenil odmik od socialno liberalne usmeritve stranke.«
Kako komentirate očitke, da sta dve stranki šli v koalicijo s SDS samo zaradi ohranitve funkcij in plač? Po javnomnenjskih anketah sodeč volivci ne podpirajo takšne nenačelne koalicije: »V Sloveniji moramo sprejeti politično neenotnost kot del demokratične naravnanosti in jo spoštovati. Delitev na leve in desne onemogoča razvoj države. Rešitev vidim v sredinskih strankah, ki so in morajo biti sposobne delovati v vsaki koaliciji. Le tako se lahko premaga zasidrane in zavirajoče vzorce političnega delovanja.«
Mnogim ne ustreza, da Slovenija zgradi drugi tir
Patrick Vlačič je bil direktor Aerodroma Portorož, občinski svetnik, izvoljen za poslanca, vendar je postal minister za promet v Pahorjevi vladi leta 2008. Leta 2009 je postal podpredsednik stranke SD, sicer je izredni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet in strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo.
»Usoda ministrskega resorja je odvisna od razpoložljivih sredstev, ki so odvisna od realnosti proračuna. Ko sem bil minister, so v mojem resorju z vsakim rebalansom zmanjševali sredstva, ker so bili prilivi vedno manjši, zato se je veliko rezov naredilo pri investicijah. Ključno je, da ima minister oboje: strokovno znanje za resor in politično dimenzijo. Brez enega ali drugega je šepav.
Ko sem nastopil kot minister, sem bil minister za celo Slovenijo, torej z enakimi vatli za celo državo. Ta idealizem je v nasprotju s pregovornim lokal-patriotizmom Istranov, vendar se mi je to zdel edini pravi način delovanja. Ta odločitev za naivnost ima konec mandata tudi svojo ceno,« ugotavlja nekdanji minister za promet.
Kateri so dosežki Vlačičevega mandata? »Občutno izboljšanje varnosti v cestnem prometu, kjer smo se z repa EU uvrstili bistveno više, med prvih 12. Razumevanje prometa kot sistema, kjer je koprsko pristanišče brez delujočega železniškega sistema obsojeno na propad in v tem smislu rešitev SŽ pred stečajem ter zagonom investicij v železniško infrastrukturo. Da smo iz enega samega koridorja (Koper-Hodoš) v jedrnem omrežju konec mojega mandata imeli v jedrnem omrežju EU celoten križ (razen od Brnika do Jesenic) in dodatno še Maribor-Šentilj. Rešitev spora s komisijo EU glede vinjet in posledično bistveno izboljšanega poslovnega rezultata DARS. Žal pa mi je, da nismo sprejeli novega nacionalnega programa za razvoj železnic. Da nismo uredili bolj odprtega ladijskega vpisnika, ki je pomenil izgubo potencialno veliko zanimivih delovnih mest v pomorstvu (inšpektorjev).«
Glede nazadovanja Istre kot regije pa: »Ne zdi se mi, da nazaduje, zdi pa se mi, da nas drugi prehitevajo. Služb z visoko dodano vrednostjo je v Istri zelo malo. Kar nekaj gospodarskih subjektov je ali propadlo ali se preselilo ali pa so zašli v dolgotrajne in mukotrpne postopke ponovne oživitve. Še posebej je zaskrbljujoče zadnje dogajanje v Cimosu.«
Dela sedanja vlada bolje od tiste, ki jo je vodil Borut Pahor? »Sedanja vlada vleče nekatere poteze, s katerimi se izrazito ne strinjam. Vladanje ni šport, kjer z objektivnimi merili meriš, kdo je hitrejši (beri: boljši). Zato ni hvaležno govoriti, katera vlada je bila boljša. Dajali smo svoj maksimum, izkušenj je bilo pa bolj malo. Če bi takrat imel današnje izkušnje, bi bilo precej drugače.«
Kako zdaj s časovne distance razumete zamude pri drugem tiru?
»Upam, da v Sloveniji ni več naivnosti, da drugega tira še ni, ker ga nismo sposobni zgraditi. Ker prejšnji sistem ni deloval, sem spremenil zakonodajo in sistem. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano več kot štiri leta in štiri ministre za promet za mano. Ko sem zapuščal ministrstvo so za pridobitev gradbenega dovoljenja manjkale še tri vsebine: vprašanje deponije izkopanega materiala, okoljevarstveno soglasje in dostopne ceste za gradnjo.
Glavna ovira je v tem, da mnogim ne ustreza, da Slovenija zgradi drugi tir. Ne verjamem v naključja in z gotovostjo lahko trdim, da ni niti enega linijskega infrastrukturnega projekta, kjer bi pridobitev gradbenega dovoljenja od umestitve v prostor trajala 11 let, kot v primeru drugega tira.«
Je uspelo sedanji vladi doseči boljše odnose s Hrvaško, kot so jih vse prejšnje vlade? Ji bo uspel dogovor glede meje? »Zdi se, da se nekako bolje ujamejo s hrvaško vlado kot prejšnja vlada. Ne pa tudi bolje, kot vse prejšnje vlade. Nenazadnje je 9. vlada sklenila arbitražni sporazum. Dogovor glede meje ni potreben, ker imamo arbitražno odločbo,« je odgovoril nekdanji minister Pahorjeve vlade. Na vprašanje, če bi bil še kdaj pripravljen voditi ministrstvo, je odgovoril: »Za zdaj ne.«
Največ lahko naredimo državljani sami z upoštevanjem vseh ukrepov
Dorjan Marušič je postal strokovni direktor Splošne bolnišnice Izola leta 2000, istega leta pa (kot nestrankarski kandidat) državni sekretar šeste (Drnovškove), potem sedme (Ropove) in nato še 8. (Janševe) slovenske vlade. Kasneje je bil nekaj časa svetovalec direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in od 2010 do 2012 minister za zdravje. Dela kot zdravnik in piše strokovne in poljudne članke s področja zdravstva.
Soglašate s sedanjimi ukrepi države glede koronavirusa? Bi vi na ministrskem ali državno sekretarskem mestu ravnali v čem drugače?
»Ves svet se je znašel pred povsem novim iz zivom, predlogi so si sledili izkust veno. Večina spomladanskih ukrepov je bila pri nas smiselna, izkazali so se kot učinkoviti in uspešni. Po mednarodnih primerjavah je Slovenija prebrodila prvi val epidemije med najuspešnejšimi v EU. Sam bi nekatere ukrepe uvedel prej, prenesel več odgovornosti na posamezne kršitelje in bistveno bolj skrčil seznam izjem.«
Kaj bi morali narediti, da bi v državi ohranili vsaj tisto raven storitev, ki smo jih imeli pred marcem 2020?
»Največ lahko naredimo državljani sami z upoštevanjem vseh ukrepov in racionalnim upoštevanjem priporočil. Zajezitev širjenja bo omogočila neprekinjeno izvajanje večino prioritetnih storitev, kar bo preprečilo kratkoročne kvarne vplive na zdravje najbolj ogroženih skupin kroničnih bolnikov. Glede na opisane primere zamud posameznih obravnav bomo morali v zdravstvenem sistemu nemudoma odpraviti vse kritične točke pretoka bolnikov. Pričakoval sem, da smo se spomladi več naučili.«
Kaj lahko država naredi za več zdravstvenih kapacitet na najbolj šibkih točkah?
»Žal ne veliko, saj je namreč visoko izobražen in kakovosten zdravstveni kader, katerega izobraževanje po srednji šoli traja tudi preko 10 let, najpomembnejši del zdravstvenih kapacitet. Navkljub pomembni rasti števila zdravnikov in medicinskih sester v zadnjih desetih letih, njihovo število komaj zadošča za izvajanje rednega dela brez izjemnih dogodkov. Tako nam preostane le optimizacija organizacije in prerazporejanje zdravstvenega kadra na najbolj vroča področja. To je vzdržno le za časovno omejeno obdobje ob visoki etični in moralni drži zdravstvenega osebja.«
Bi še kdaj sprejeli ministrsko funkcijo? Pod kakšnimi pogoji?
»Od leta 2010 sem vsaj trikrat zavrnil povabilo za prevzem funkcije ministra predvsem zaradi osebnega spoznanja, da pri vrhovnih političnih odločevalcih ni pripravljenosti za prepotrebne spremembe za dolgoročno vzdržnost zdravst venega sistema. V kolikor pa bi t a pripravljenost vzniknila, bi funkcijo sprejel za leto dni s ponujenim predlogom prepotrebnih sprememb in pogojem, da bi, v kolikor jih vlada ne implementira, z menoj odstopil tudi predsednik vlade.«
Do kdaj nas bo ogrožal koronavirusa?
»Zelo verjetno do prihodnje jeseni, njegove posledice pa bodo trajale bist veno dlje. V kolikor večina v zadnjih mesecih ni izkoristila ponujene priložnosti za premislek o osebnih prioritetah in osnovnih vrednotah, pa bo tudi to obdobje prešlo v zgodovino kot še ena zamujena priložnost rasti.«
V čem je Tomaž Gantar svetovni prvak
Aktualni minister za zdravje Tomaž Gantar opravlja to funkcijo od 13. marca letos, pred tem je bil nekaj manj kot dve leti že minister za zdravje in sicer v drugi Janševi vladi do 22. februarja 2013 in osem mesecev v vladi Alenke Bratušek. Leta 1999 je postal za en mandat direktor Splošne bolnišnice Izola, kot predsednik stranke Piran je naš (ustanovili so jo s pomočjo Borisa Popoviča) je leta 2006 postal župan občine Piran. Kasneje je bil Popovičev svetovalec, a se je z njim razšel, ko je leta 2011 kandidiral na listi Desus. Zdaj je začasno prevzel vodenje Desusa, vendar napovedal, da na kongresu ne namerava kandidirati za predsednika stranke.
»Ravno zdravstvo je tisti resor, v katerem je za pomembne spremembe najbolj očitna nemoč posameznega ministra. V zadnjih 15 letih se je zamenjalo več kot 10 ministrov, ki svojih predlogov niso uspeli spraviti čez vse ovire. Lahko sprejemamo manjše, sicer vseeno pomembne projekte, vendar ne večjih.
Urejanje zdravstva je področje, kjer spremembe uvajamo na ravni celotne države. Kaj malo lahko pomagamo pri lokalnih naložbah, pri nabavi opreme in širitvi posameznih programov, če so seveda na voljo finance.
Od vsega mojega ministrskega delovanja me je najbolj zaznamovala bitka z novim koronavirusom. V prvem valu smo bili med najuspešnejšimi državami. Žal pa bitke še ni konec. Zdaj upam, da zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je v javni obravnavi, ne bo doživel enake usode kot vsi dosedanji predlogi takega zakona mojih predhodnikov,« pravi Gantar in ne vidi slovenske Istre v tako slabem položaju v primerjavi z drugimi slovenskimi občinami: »Sedimo na istem vlaku v državi in zagotovo ne v zadnjem vagonu. Kako uspeva posameznim občinam, pa je v največji meri odvisno od županov, ki morajo najprej sami imeti načrte, da lahko pričakujejo pomoč države.«
Za Tomaža Gantarja je nekoč Boris Popovič dejal, da je svetovni prvak v tem, kako je veliko naredil za občino in kako malo se mu je to povrnilo na naslednjih županskih volitvah.
Kako doseči raven zdravniških storitev kot pred marcem letos?
»V postopku sprejemanja je aneks splošnega dogovora v zdravstvu, s katerim širimo zdravstvene programe in uvajamo stimulativen način plačevanja zdravstvenih storitev za iz vajalce. V kratkem bo objavljen nacionalni razpis za krajšanje čakalnih dob, ki bo namenjen tako javnim kot zasebnim izvajalcem (letos 14, prihodnje leto še 28 dodatnih milijonov evrov) za krajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob. Z aneksom širimo področja, kjer so čakalne dobe izrazitejše, zavodom dajemo finančne spodbude, če bodo uspešno krajšali vrste.
Število zdravnikov ni tako nizko. Med najbolj problematičnimi je področje družinskega zdravstva. Na razpis za 70 mest družinskih zdravnikov se jih je letos prijavilo 35. Zato uvajamo nujne spremembe. Že prvi paket, denimo, omogoča pacientom, da jim trikrat na leto ne bo treba po bolniške liste za odsotnost do treh dni. Tudi racionalizirati in preusmeriti na druge želimo administriranje, ki duši delo družinskih zdravnikov.«
Kako komentirate neprimeren odnos vladnega govorca za koronavirus do vas?
»Res gre za zapravljanje energije in časa. Jaz odgovarjam na provokacije zato, ker menim, da gre za del politične igre. Morda je to nekakšen način opozorila in poskus discipliniranja mene kot ministra. Nekateri trdijo, da to počne sam Janez Janša, ker želi pripraviti morebitno sprevračanje odgovornosti na ministra. S predsednikom vlade še nisva osebno govorila o tem. Bom pa to temo enkrat odprl. Kacinu sem povedal, da mu ne bom ostal dolžan. Sigurno pa je ta drža v škodo vsem, ki se trudimo. Takšen odnos seveda ni v duhu vloge, ki jo ima.«
Kako vplivajo notranji boji v stranki na ugled Desusa?
»Ravnanje Aleksandre Pivec je močno razdelilo članstvo in zmanjšalo ugled stranke. V kolikor ne bomo zgladili notranjih nesoglasij in izbrali novega vodstva, je obstoj stranke v parlamentu v resnici ogrožen. Kongres bo o tem odločal 28. novembra, tako dolgi morajo biti postopki. Jaz sem že povedal, da ne bom kandidiral. Možno je, da bo do tedaj Aleksandra Pivec želela ostati ministrica. Zahteva poslanske skupine je, da se umakne s te funkcije, pričakujemo pa, da bo prav novembra parlament obravnaval tudi vloženo interpelacijo zoper njo.«
Možno je, da cepivo dobimo v začetku 2021
Milan Krek je že pri 30-tih letih postal direktor Zdravstvenega doma Piran, leto kasneje pa direktor Zdravstvenega centra Koper (vseh zdravstvenih domov in bolnišnice v slovenski Istri). Leta 1990 se je na Zavodu za zdravstveno varstvo Koper začel ukvarjati z odvisniki in leta 1991 kot prvi v Srednji Evropi začel uvajati zdravljenje odvisnosti z metadonom. Kasneje je postal tudi direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Koper. V prvem valu pandemije pa je aprila letos močno prestrašil Slovence z izjavo, da bi zaradi koronavirusa lahko umrlo 90.000 Slovencev, če ne bi sprejeli strogih ukrepov.
Milan Krek je pričakoval, da bo funkcija direktorja NIJZ naporna: »Zato, ker je NIJZ v fazi razvoja, ko ga je potrebno intenzivno prestrukturirat . V preteklosti smo malo zaspali, reorganizacija inštituta ob izrednih naporih, ki jih vlagamo v obvladovanje covid-19 epidemije, pa tudi zahteva svoj čas in svojo moč. Osebne zadeve sem dal na stran. Vsak dan se vozim zgodaj zjutraj iz Pirana v Ljubljano in se vračam, ko je že noč.«
Kako direktor razlaga dejstvo, da je bilo v slovenski Istri sorazmerno malo okuženih, saj so ob 100.000 prebivalcih imeli v poletnih mesecih več kot en milijon turistov z vseh vetrov. Milan Krek odgovarja, da je prebivalcem Istre povsem jasno, da ta virus ne povzroča samo mile ‘gripice’ in da gre za resno epidemijo, ker so se Istrani soočili z agonijo v sosednji Italiji. »Slovenska Istra je prav zaradi tega veliko prej kot ostala Slovenija uvajala preventivne ukrepe in še danes so pri spoštovanju teh ukrepov tukajšnji prebivalci veliko bolj aktivni. Z epidemiologom Borisom Kopilovičem sva že 20. februarja začela aktivnosti, ki niso bile sicer všeč takratni vladi in vodstvu NIJZ, a trdno sem prepričan, da sva naredila dobro delo in prihranila veliko žalosti in bridkosti istrskemu človeku.«
Direktor NIJZ ne soglaša, da bi v prvi fazi pandemije pretiravali z ocenami nevarnosti bolezni. »To lahko trdijo samo nepoznavalci, ki pa so velikokrat preglasni in tudi neizobraženi s področja nalezljivih obolenj. Gre za težko bolezen, ki ima lahko smrtni izid ne samo pri ostarelih. Zato je nujno dosledno izvajati preventivne ukrepe, ker drugega ukrepa v tem trenutku nimamo.
Večina ljudi ukrepe spoštuje. Ukrepi žal posegajo v vedenje posameznika, zato jih je
tudi zelo težko izvajati. Se pa to izkorišča na političnem področju. Zato pozivam vse stranke, da združijo moči na področju covida-19. Problem je tudi, da bodo bolnišnične postelje zasedene s covid bolniki in bo zato oteženo sprejemanje drugih bolnikov v bolnišnice.«
Kdo odloči v primerih, ko so mnenja stroke preveč deljena?
»Pogovarjamo se toliko časa, dokler se ne uskladimo, potem pa enotno preko vodje strokovne skupine nastopimo na vladi, ki veliko večino naših predlogov tudi sprejme.«
Kdaj v NIJZ pričakujete cepivo? In kdaj bo bolezen izzvenela?
»Cepivo je golob na strehi, vendar ostaja upanje, da bomo odkrili učinkovito in varno cepivo. Nekaj možnosti je, da ga dobimo na začetku leta 2021, a ne me držati za besedo. Bolezen lahko tudi izzveni, a ne kaže da bo šlo dogajanje v tej smeri. Trenutno je virus še vedno zelo močan. Edini ukrep, ki ga imamo zdaj, je sprememba vedenjskih vzorcev. Ne rokujte se in ne pozdravljajte se z objemi in poljubi! Pomembno je pravilno kihanje in kašljanje. Pomembna je varna razdalja (vsaj 1,5 metra ali več), higiena rok in varujte predvsem starejše člane družine.«
Boris Šuligoj
