Koprski čevljar

I

»Čevelj je zame zgodba, ki veliko pove o človeku. V trenutku mu lahko dvigne osebnost, v trenutku tudi zruši.«

Tako se je pričel pogovor s koprskim izdelovalcem čevljev Samirjem Šakovičem. Priznam, da sem se kot Koprčanka velikokrat že sprehodila po Župančičevi ulici, vedno pokukala v Samirjevo izložbo, a v njegovo delavnico nikoli stopila.

Mnogi smo na prvi pogled mislili, da gre za navadnega čevljarja. Pa ni tako. Obrt, ki jo je oče, gospod Husein Šaković, z leti predal sinu Samirju, je prerasla v nekaj več. V pravo, pristno delavnico unikatnih čevljev z dušo. Pri Samirju sem takoj začutila zagon, voljo do dela, življenja, skromnost in pa tudi neizmerno spoštovanje do očeta. Njun zaklad, poleg družine, je unikatna trgovina s čevlji TASH, s tistim pravim vonjem po naravnih materialih, s policami polnimi čevljev, tako dokončanih kot tudi tistih še v izdelavi.

Njuna zgodba se je pričela pred dobrimi 40 leti, ko sta najprej samo popravljala čevlje. Sčasoma, ko je prišlo do kitajskega trga in globalizacije, se je povpraševanje zmanjšalo in Samirju se je porodila nova ideja. Mlad, nadobuden fant s pravo žilico za ustvarjanje je začel izdelovati unikatne čevlje s svojim podpisom.

Volja za doseganje številnih ciljev in uresničitve sanj ga je popeljala do nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, v svoje čevlje je obul Dina Merlina, Tonyja Cetinskega, ameriško country pevko Joan Baez in tudi slovenskega raperja Zlatka.

»Sem “one man band”, ki se ukvarja s klici, elektronskimi sporočili, povpraševanji, z izdelavo unikatnih čevljev, a po službi še vedno rad ostanem v delavnici, kjer se dejansko sprostim.«

Živi na trdih tleh. Zaveda se, da je treba garati in z iskrenostjo v očeh mi prizna, da niso rožnati časi, vendar poudari, da če si zaljubljen v svoje delo, če verjameš vanj in te izpopolnjuje, se vse da.

Z očetom se držita tradicionalnih metod izdelave, ki so v tem času prava redkost, vendar so prav te vrline del zgodovine, ki nikoli ne mine. »Drži naju moja vztrajnost, norost, ljubezen do tega dela. Brez najine delavnice si ne predstavljam življenja.«

Samir njuno dejavnost ne imenuje podjetje, temveč tradicija. Tradicija, ki jo razume predvsem tujina, turisti, ki prihajajo k nam s potniškimi ladjami in so nad zgodbo navdušeni.

»Z očetom nisva le čevljarja, ampak sva prava atrakcija. Najina delavnica je urejeno-neurejena z razlogom. Malo je pajčevine, malo prahu, vse je sestavni del najine zgodbe. Želiva, da je taka in da ima svojo zgodovino, svoj čar.«

Svoje kreacije pošilja v Ameriko, Južno Afriko, Avstralijo in tudi v države Evropske unije. Sam je mnenja, da Slovenci namenimo veliko več denarja za avto in za telefon kot pa za čevlje. Oblačimo se solidno, pri obutvi pa malce pogorimo. »Ženske imate uhane in torbice, mi moški pa imamo uro, pas in čevlje.«

Z navdušenjem sem ga poslušala in požirala njegove besede, stavke polne energije in pozitive, ki pa so hkrati tako realni in človeški. »Včasih pridejo dnevi, ko se mi ne da in bi najraje ostal oma. Vendar ko pridem v delavnico in vidim očetov zagon in energijo, si rečem: OK, če lahko on to počne pri 72 letih, lahko tudi jaz!«

Hvala Samir za to čudovito jutro ob topli kavi, kakavu, sončku in tvoji zgodbi. Z očetom sta vzor za vse nas, predvsem pa neverjeten tandem, ki ne bo šel nikoli v pozabo.

Klara Beltram