Vnesite za iskanje

Moč retorike v času epidemije in kako se je naučiti

V zadnjem letu in pol se je pokazalo, da je retorika, kot oblika javnega govora in komunikacije, ključnega pomena za pridobitev javnosti in reševanje zdravstvene krize.

 

Vabljeni gostje s strani Pedagoškega inštituta ter Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem so 9. septembra na simpoziju na temo retorike in pandemije razpravljali o temah, povezanimi z diskurzi pandemije, ki so jih obravnavali z vidika različnih perspektiv, vključujoč zgodovinske, kulturne, politične, filozofske in tudi izobraževalne vidike.

Retorika nudi vpogled v vprašanja zakaj, kdaj in kako lahko virus postane središče velika zanimanja politike, ekonomije, izobraževanja in številnih drugih nacionalnih ter mednarodnih družbenih polj. Izkazalo se je, da pandemija ni problem le naravoslovja, ampak se povezuje tudi s humanistično in družboslovno stroko, saj je dobila politično ter družbeno dimenzijo »zdravja«.

 

Dr. Kristian Bjørkdahl z Univerze v Oslu je na simpoziju izpostavil primere javne retorike, ki se dotikajo vloge Norveške v globalno pravični razdelitvi cepiv, ki si je utrdila vlogo kot humanitarne velesile. »Veliko bolj uspešne pri reševanju pandemije pa so bile konfucijanske družbe glede na evro-ameriške regije, saj njihovo krizno reševanje situacij temelji na zgodovinsko formiranih in kulturno pogojenih modelih etike, ki vodijo v vzajemno družbene empatije in solidarnosti,« je dejala dr. Jana Rošker z Univerze v Ljubljani.

 

Dr. Ali Žerdin pa je izpostavil državno politiko, utemeljujočo na poudarjanju občega interesa, s pomočjo katere državljani pristanejo na omejevanje svoboščin in človekovih pravic. »Le če država zastopa obči interes, lahko od državljanov pričakuje, da se bodo odrekli nekaterim samoumevnim svoboščinam ter tako prispevali k zamejevanju epidemije,« trdi Žerdin.

Pri zamejevanju epidemije so uspešnejše tiste države, ki ne vzbujajo razlogov za domneve o prevladi in interesih. Po analizi Eurobarometra 2021 o zaupanju javnosti je Slovenija na repu seznama evropskih držav, saj le 19 % državljanov zaupa vladi. Največji odstotek pa imajo državljani Luksemburga (72 %), sledijo Nizozemci (68 %) s svojo retoriko humanitarnosti, evropsko povprečje pa znaša 36 %.

 

Govorniki so izpostavili tudi teorije zarot, ki so privlačne za javnost in povezane s človeško potrebo po gotovosti ter strahom pred naključjem, zato, kot pravi dr. Tomaž Grušovnik, zagovorniki teorij zarot, povezanih s COVID-19, implicirajo, da gre vzrok pandemije iskati v človeških vršilcih. Sliši si paradoksno, saj verjamejo v urejen kraj, kjer imajo ljudje reči strogo pod nadzorom, pa čeprav so vršilci sovražni.

 

Vršilci si poskušajo pridobiti zaupanje občinstva s pomočjo različnih retoričnih postopkov. Dr. Rastko Močnik je primerjal začetno komunikacijo z njenimi poznejšimi fazami epidemije: »Na začetku so krožile številne šale na račun nepopolne vednosti strokovnjakov in zmede v njihovih nasvetih. Kljub skepticizmu so ljudje spoštovali priporočila. Pozneje so strokovnjaki nabrali več informacij, njihova stališča naj bi bila bolj zanesljiva, vendar šal ni več in tudi disciplina varnostnega vedenja je razpadla.« Tu se kaže še en paradoks.

Čas epidemije in težav z javnim govorom ter argumentiranjem je pravi trenutek za izpeljavo okrogle mize o izobraževanju in učenju retorike v visokošolskem sistemu, ki je potekala na koncu simpozija. Sogovorniki dr. Damijan Štefanc (UL Filozofska fakulteta), dr. Tomaž Grušovnik (UP Pedagoška fakulteta), Mojca Cestnik (OŠ Polzela), dr. Igor Ž. Žagar in dr. Janja Žmavc (Pedagoški inštitut) so se strinjali, da se mora retoriki posvečati več pozornosti in da v trenutnih situacijah imajo pomembno vlogo tudi učitelji ter vzgojitelji ter drugi javni uslužbenci, ki jim primanjkujejo tovrstne kompetence. Vodenje pogovora je kot osnovni instrument izobraževanja idealen za pedagoški profil. Kot pravi dr. Grušovnik, je ta veščina še toliko bolj pomembna v času digitalizacije, saj je vse težje najti mejo med resnico in videzom, dodaja dr. Štefanc. Tudi v Osnovni šoli Polzela so mnenja, da je potrebno sistematično razvijati retorične zmožnosti tudi pri učiteljih.

 

Pedagoški inštitut in Pedagoška fakulteta v Kopru sta zato oblikovala nov enoletni, specialistični študijski program za izpopolnjevanje, ki bo zapolnil navedene vrzeli. Program Retorika: od javnega nastopanja do kritičnega govorništva, ki klasično retoriko dopolnjuje s sodobnimi analitičnimi orodji (kritična analiza medijev, forenzična lingvistika, korpusna analiza, kreativno pisanje …), je namenjen vzgoji in izobrazbi aktivnega državljana/državljanke, ki zna kritično brati svet okoli sebe, svojo kritiko pa tudi kompetentno ubesediti.

Deli novico:
Oznake: