Na vrata Rdečega križa trkajo vse generacije

Deli novico s tvojimi prijatelji

Število prosilcev pomoči večje za 35%

 

Rdeči križ je najstarejša in največja humanitarna organizacija pri nas. Njihovo primarno poslanstvo je z močjo humanosti izboljšati življenje ranljivih ljudi. Še posebej veliko dela imajo v zadnjem času, saj se poleg vsakodnevne stiske soočajo tudi s krizo, ki jo je s seboj prinesel koronavirus.

 

V 31-ih letih je Valentina Klemše sekretarka Območnega združenja Piran Rdečega križa Slovenije doživela že marsikaj. Veliko je bilo veselih, žal pa precej tudi tistih manj veselih dogodkov. Eden ji je ostal še posebej v spominu: “Spominjam se, pred več kot dvajsetimi leti, prisrčne begunske deklice, ki je z mamico v naše humanitarno skladišče redno prihajala po oblačila in drugo pomoč. Mamica ji je vsakič rekla, da sta v pravi trgovini in tej situaciji so se povsem prilagodile tudi naše prostovoljke RK, ki so odlično odigrale vlogo uslužnih trgovk. Vse s ciljem, da ne bi ranili nežne otroške duše. Tako so izbrana oblačila, hrano, šolske potrebščine in igrače vsakič lično zapakirale, da je delovalo, kot bi bilo iz prave trgovine. Še danes se mi naježi koža, ko se spomnim,” pove.

 width=Napoved pravi, da nas v letu 2021 čakajo številni osebni in družbeni izzivi, s katerimi se bomo morali soočati po tem obdobju. Ko se bo akutno stanje zaključilo, se bo zdravstvena kriza umirjala, temu bo verjetno sledila še bolj poglobljena gospodarska kriza. “Seveda si iskreno želim, da se pri teh manj rožnatih napovedih vsi zelo motimo,” pravi Klemšetova. Število prosilcev pomoči variira, trenutno jih je okrog 500. Zdrave družine, kjer si družinski člani med seboj pomagajo in trudijo po svojih močeh v dobrobit vseh, hitro najdejo rešitve, ki kmalu vodijo v izboljšave, oziroma v neko normalo. Kjer vse zgoraj našteto odpove in kjer so prisotne še različne odvisnosti, predvsem od alkohola in prepovedanih drog, pa smo priča trpljenju, ki se, kljub pomoči, zdi le kot dnevno gašenje požara. “Žal so pri temu vedno in povsod največje žrtve otroci. In ženske, še zlasti, če so ekonomsko odvisne od partnerja. Tudi nasilja je vsak dan več. Zadnja leta postajamo vse premalo tolerantni, čedalje bolj odtujeni, utrujeni in prestrašeni posamezniki.” To sliko žal potrjuje tudi statistika, saj duševne bolezni v zadnjih 10-ih letih naraščajo s precejšnjim pospeškom. “In tu vidim precejšnji problem, kajti čustveno šibak človek v vseh življenjskih obdobjih bolj in hitreje klone, kot bi sicer. Več bi si morali med seboj zaupati,”, še dodaja Valentina Klemše.

 

Na vrata Rdečega križa trkajo vse generacije, ljudje brez zaposlitve in tisti, ki zaradi prenizkih plač žal ne preživijo meseca. Mnogi v stiski tako obupajo, da zmrznejo. “Izostane prepotrebna osebna aktivacija samopomoči in pot do socialno varstvenih institucij ter humanitarnih organizacij. Pogosto se ljudje oglasijo najprej pri nas in šele kasneje npr. na socialni službi. Radi jih spodbudimo in jim damo ustrezne informacije, ki jih potrebujejo za sistematično reševanje svoje stiske,” nadaljuje Klemšetova.

 width=Mladi so praviloma bolj iznajdljivi, saj je pri njih velikokrat prisotna vsaj minimalna motivacija. Pri starejših je situacija dosti težja. So zelo ranljiva skupina, ki stežka zaprosi za pomoč. Starejše generacije so izjemno skromne, potrpežljive in največkrat skrivajo svojo stisko, saj jo doživljajo kot osebno in družinsko sramoto, kot poraz. “Pogosto jih najprej naši prostovoljci na terenu “najdejo” in jim pomoč odnesejo tudi na dom. Zgodilo se nam je že tudi, da je starostnik najprej sprejel pomoč RK, naslednji dan pa jo je zaradi prevelikega občutka sramu vrnil nazaj. Čeprav je veliko žalostnih zgodb, moramo spoštovati človekovo dostojanstvo in osebno svobodo odločanja,” žalostno doda. “Naši prostovoljci se pogosto spoprijateljijo s starostnikom in ko mu le-ta čez čas zaupa, morda lažje in učinkoviteje pomagamo, kot pa na začetku.”

 

Pove, da ljudje, sploh v teh časih, najbolj hrepenijo po človeški ljubezni in toplini, lepi besedi, dotiku in iskrenem prijateljstvu. Tega nam dandanes primanjkuje. Slovenija je konec koncev še vedno zelo socialna država. Veliko je socialnih transferjev, pomoči. “Rdeči križ je pomočnik državi, družbi, lokalni skupnosti, da nadgradi in izboljša obstoječo pomoč. Pomagamo posameznikom in družinam. Materialno, denarno in preko mnogih storitev, ki jih izvajamo skozi mrežo številnih prostovoljcev in donatorjev,” opisuje Klemšetova. Držijo se sedmih načel Rdečega križa – humanost, nepristranskost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost, univerzalnost. Slehernemu človeku daje zagotovilo, da bo deležen humane in enake pomoči, ne glede na narodnost, raso, spol in politično prepričanje.

 

Se pa pri Rdečem križu spomnijo tudi malo lepših dogodkov, ki nam vlivajo upanje in nas spodbujajo k lepši prihodnosti. V času epidemije je namreč marsikdo od starejših, ki ima svojce v nekdanjih jugoslovanskih republikah, ostal čisto sam, odrezan od družine. Nedolgo nazaj smo spoznali gospo, ki ima izjemno nizko pokojnino, vrsto zdravstvenih težav in skrajno nemogočo situacijo. Svojci niso mogli do nje in niti ona do njih. Prostovoljka Rdečega križa jo je redno obiskovala in ji uredila skromno bivališče. Še danes ji dela družbo, s pomočjo drugih posameznikov so ji priskrbeli pomoč pri hrani, perilu, obutvi. Prostovoljka je stopila v stik tudi z oddaljenimi sorodniki, da je bilo vse še lažje. In to daje njihovemu delu ves smisel.

 

Anja Vertnik