Vnesite za iskanje

Pred dnevi smo v gledališču premierno uprizorili tekst Branka Čopića Ježeva hišica. Gre za zelo znano zgodbico, ki smo jo poznali vsi v Jugoslaviji rojeni otroci, saj jo poleg napete pripovedi krasijo tudi duhovite in spevne rime, vse pa je zelo nazorno in sugestivno ilustrirano.

 

Še danes vidim Ježevo stanovanje, opremljeno s kuhinjo in dnevno sobo, v polkrožni luknji pod koreninami drevesa. Zgodbica otroke uči, da je dom pomembna stvar. Da si v njem varen, miren in da ti je lepo. Lepo je tudi iti na obisk, lepo je biti vljuden, skuhati večerjo za goste in podariti cvetje.

 

Prav nič pa ni lepo, če si preveč radoveden, privoščljiv in škodoželjen, ker prav zaradi tega na koncu nastradaš ti sam. Zgodbica, ki je doživela nešteto ponatisov in uprizoritev, je namenjena otrokom prve triade, ker prijazno in duhovito (za to mora poskrbeti umetniška ekipa) razpira temeljne etične, moralne, psihološke, tudi religiozne standarde, ki jih otrok sprejme v svojem prvem domu, v svoji družini. Od tu gre prva človekova pot, tu se sprožijo vse nadaljnje akcije. Pomembno je, da te nauči, da si odgovoren za svoj dom, da si skrben in čuteč.

 

Lahko bi rekli, da zgodbica riše človeško vertikalo, tisto najosnovnejšo, ki jo navsezadnje iščemo v vseh stresnih trenutkih svojega odraslega življenja. Kaj je tisto, kar je nad mano? Kaj je večje od mene? Od kod prihajam in kaj prinašam s sabo? Sem res edino merilo vsega jaz in moja moč? Je užitek edino merilo moje uspešnosti? Pomembno si je postavljati ta vprašanja in še številna druga, ko si otrok, ko si mlad in odraščajoč. To pa zato, da ko odrasteš, ne čutiš potrebe, da bi svoj dom ogradil z rezilno žico, da bi pošiljal vojsko na prag, da z orožjem, uperjenim v majhne otroke in njihove mlade starše, brani vstop v tvoj lepi, urejeni dom. Mogoče je v Čopićevi zgodbici še veliko topline, ki smo je bili vajeni v socialistični ureditvi in zdaj, opremljeni z novodobnimi orodji za vrednotenje resnice, prava, higiene in zakonitosti, le z nostalgijo gledamo nanjo. Ker danes na poti v naš dom umirajo otroci. In to se nam zdi prav. Sicer bi verjetno kaj naredili.

 

Katja Pegan

Deli novico:
Oznake: