Kupovanje hrane v lokalnih trgovinah z živili je na Danskem postalo najbolj razburljiv del našega vsakdana. Nemalo Dancev si ne privošči niti te zabave in si vso hrano naroča na dom. Glede na to, da so bile do pred kratkim vse trgovine zaprte (trenutno so odprte le majhne, butične trgovine), v gledališčih, frizerskih salonih, fitnesih, muzejih in restavracijah ter barih pa so luči še vedno ugasnjene, si lahko deževne dni popestrimo le z obiskom trgovin s hrano.
In prav v času pandemije so se navade nakupovanja hrane vidno spremenile. Že mesece nisem videla, da bi kdorkoli v trgovini pred seboj potiskal nakupovalni voziček. Vsi uporabljamo le košarice in še te nihče ne napolni do vrha. Zakaj bi enkrat tedensko nakupili vse potrebno in bili prikrajšani za vsakodnevni obisk trgovine?
Vse več ljudi hodi po ulicah z vrečkami različnih živilskih trgovin, saj so si nov hobi našli tudi v iskanju popustov in posebnih ponudb v različnih trgovinah. Manj kot pet minut hoje od doma imam do enajstih trgovin s hrano, od tega so tri odprli v zadnjih treh mesecih. Najnovejši dve sta v pritličju iste stavbe s skupnim vhodom. In obe sta, ne glede na dan in uro, tako kot vseh devet, polne kupcev. Kot, da bi imela Lidl in Hofer v Sloveniji skupno parkirišče in si delila košarice, nakupovalne vozičke in stalne stranke.
Druga sprememba pa je embalaža. Vse več je zelenjave, sadja in pekarskih dobrot, ki so zapakirane v plastiko. Nemogoče je opraviti nakup, ne da bi domov prinesli veliko plastike. Že pred pandemijo so imele le nekatere trgovine mesarje, ribarnice s prodajalci, delikatese in pekarne s prijaznimi prodajalkami so bile ogrožena vrsta. Zdaj je tega še manj. Vse je že spakirano in zavito v sijočo se plastiko, pripravljeno na “brezstični in brezosebni” nakup. Vse več trgovin nudi možnost sprotnega skeniranja izdelkov v sprehodu med policami ter plačila preko aplikacije, brez ustavljanja na blagajnah.
Za malo bolj konzervativne kupce so tu še vedno samopostrežne blagajne. Če zlagaš izdelke na tekoči trak “tradicionalne” blagajne, te bo prodajalka skoraj vedno pozdravila v angleščini in (pravilno) predpostavljala, da si tujec. Če pa s seboj prineseš še svojo vrečko, bo vsem v trgovini jasno, da nisi Danec niti dobro asimiliran tujec.
Zato komaj čakam na selitev nazaj domov in življenje v Sloveniji, ko se bom lahko vsako soboto dopoldne grebla za parkirišče pred trgovino, prerivala za najboljše štartno mesto v vrsti pri blagajni in vse skupaj zložila v že nekoliko ”pocasto” vrečko in v slovenščini poklepetala z mesarjem. Četudi bo v vrsti še pet drugih neučakanih kupcev.
Zanimivo, kako po letih življenja v tujini pogrešaš tudi tiste manj prijetne trenutke življenja v Sloveniji…
Nina Ločniškar
