Vnesite za iskanje

Nogomet v Izoli ima dolgo, pomembno in razburkano zgodovino.

 

Dovolj dolgo, da bo mesto čez dve leti lahko praznovalo stoletnico od nastanka prvega nogometnega kluba in dovolj pomembno in razburkano, da še danes na vzhodni strani Mestnega stadiona stoji tribuna, ki domačine spominja na zgodnja devetdeseta leta, ko je bil nogomet v mestu glavni, istočasno pa jih opominja, da vsakemu prenaglemu poletu neizogibno sledi še hitrejši padec. NK Izola si nikoli ni povsem opomogla od tekme v predtekmovanju pokala UEFA s slovito Benfico, ki je v Izoli morda celo bolj slovita kot marsikje drugje.

 

Propadu kluba sredi devetdesetih let je sledila ustanovitev MNK Izola, ki ni, kot mnogi še danes mislijo, akronim za malonogometni klub, ampak mladinski klub, saj se je v prvih letih po ustanovitvi društvo ukvarjalo izključno z mladinskimi selekcijami. A mladi prej ali slej odrastejo in če želijo nadaljevati športno pot, potrebujejo člansko ekipo. Ta se zadnjih nekaj desetletji seli med tretjo in četrto ligo kot najvišja ambicija različnih vodstev in predsednikov kluba, ki so se v preteklih letih drug za drugim izmenjavali na čelu kluba, pa je bila druga slovenska liga, saj Izola od časa osamosvojitve in posledičnega propada domačih tovarn “preprosto nima gospodarske moči, da bi vzdržala finančni napor igranja v prvi ligi.” Gre za prosti citat tako rekoč vsakega predsednika in člana uprave zadnjih nekaj let. Izola ima zgodovino, nima pa finančnega potenciala. Verjetno je to res, ampak pravijo, da so vse sanje dovoljene, velika ameriška politična in družbena aktivistka Harriet Taubman pa je svojčas dodala, da velike sanje potrebujejo sanjača. Kdo ve, morda ga je izolski nogomet vendarle našel.

 

Z zelenice na zelenico

Po dolgoletni izjemno uspešni karieri kot nogometni sodnik, kjer je dosegel vse, kar lahko v tem poklicu dosežeš, je Damir Skomina obesil piščalko na klin in na tiskovni konferenci se je ob upokojitvi kot mednarodni sodnik pomenljivo preoblekel v dres izolske nogometne ekipe. S tem je napovedal novo profesionalno pot, spet vezano na nogomet, a tokrat kot predsednik kluba. Isti dan so na skupščini kluba, na kateri je bil izglasovan za predsednika, sprejeli tudi sklep o preimenovanju le tega, iz MNK Izola ponovno v NK Izola. Morda tudi z namenom, da bi vsa ta leta životarjenja po najnižjih domačih prvenstvenih tekmovanjih šla čim prej v pozabo.

Težko bi rekli, da je Damir Skomina potiho in neopazno stopil v izolsko nogometno zgodbo. Verjetno si tega niti ni želel, ker zgodba, kot si jo je zamislil, zahteva, da se o delovanju kluba govori čim dlje naokoli. “Prepričan sem, da Izola sodi med štiri največje klube v državi. Naš namen je, da to tudi dosežemo, ampak na drugačen, zdrav način. Želimo postati nekakšen gentlemanski klub, na katerega bi bila ponosna cela regija, ne samo mesto. Pot do uspeha bo seveda trda in dolga, in ne bo šlo brez ovir, a prepričan sem, da bo tudi uspešna,” je ob začetku mandata povedal novi prvi mož izolskega nogometa.

 

Pot do vrha je že trnova

“Prihajam iz sveta izjemno profesionalnega nogometa, tako rekoč najvišjega nivoja. V Izoli pa je izziv ravno ta, da začnem od začetka, tudi zato ker želim uveljaviti svoje vrednote,” pravi Skomina, sicer Koprčan, ki pa si je izolski klub ogledoval že kakšnih pet let. “Vem, da ima klub zelo pomembno zgodovino, da je bil nekoč eden izmed top štirih slovenskih klubov. Mesto kot takšno je z nogometnega vidika v zadnjih letih morda nekoliko zaspalo, ampak vidim velik potencial in vidi se, da je kraj zaljubljen v nogomet. Nenazadnje so tukaj Ribari, ki kljub temu, da je klub zadnje četrt stoletja deloval na tekmovalno zelo nizki ravni, še vedno spadajo med največje organizirane navijaške in družbene skupine daleč naokoli.” Skomina je povedal, da so tudi Ribari eden od razlogov, da se je odločil za izolsko zgodbo, saj projekta brez navijačev ne vidi, sploh pa ne brez organiziranih in močnih navijačev, kot so Ribari. “Nenazadnje vidimo v tej zgodbi priložnost, da se tudi sami nadgradijo, da dejansko postanejo najboljša navijaška skupina v državi.”

Skomina je večkrat med pogovorom poudaril, da pot ne bo lahka in bo polna preprek, a verjetno si niti v sanjah ni mislil, da se bo prva zgodila že en teden po nastopu funkcije, ob gostovanju Izole v Škofji Loki, kjer je ob koncu tekme prišlo do hudega incidenta, ko je skupina tridesetih ali štiridesetih oboroženih ljudi vdrla na prizorišče. Tam so najprej napadli tistih nekaj Ribarov, ki je ekipi sledilo na gostovanje, nato pa še igralce, ki so svoje navijače poskusili zaščititi. Končalo se je s štirimi obiski na urgenci, trije so bili člani igralskega kadra, ter prekinjeno tekmo, ki še nima epiloga. Ribari so se ob dogodku zavili v molk in izjav ne dajejo, v klubu pa pričakujejo, da bo pravica opravila svoje delo.

Damir Skomina je pred dogodkom povedal, da bodo v klubu naredili vse, da bodo imeli Ribari “ne samo primerno, ampak zelo primerno moštvo, za katerega bodo navijali,” in bi tako na zdrav način ponovno gradili kult kluba, ki je nekoliko zamrl. Očitno z navijači razmišljajo podobno, saj so se že na naslednjih tekmah, tudi na gostovanjih, vrnili na tribune na svoj značilen glasen in teatralen način.

 

Popolnoma se je posvetil projektu

Nekdanji vrhunski mednarodni sodnik pravi, da je edini recept za uspeh delo in to vsakodnevno delo. “V delo sem  vpet in sem se pripravljen popolnoma posvetiti projektu, edino tako vidim možnost uspeha. Velik poudarek bomo dali nogometni šoli oziroma nogometni akademiji, ki je osnova za dolgoročen uspeh. Posvetili se bomo vzgoji mladih nogometašev, ne bomo pa zasledovali samo vrhunskega nogometa, saj se zavedamo svoje družbene odgovornosti.” Pravi, da želi svojo medijsko prepoznavnost uporabiti na pozitiven način z vplivom na mlade ljudi, da bi jih radi spravili z ulice, a tudi izpred elektronskih naprav in jim ponudili zdravo osnovo. “Želimo jim dati nekaj za vse življenje. Zavedamo se, da zelo majhno število fantov postane profesionalnih nogometašev, kar pomeni, da je naša skrb, da poskrbimo tudi za ostalo veliko večino, ki to ne bodo postali. Nenazadnje bomo v projektu potrebovali različne ljudi iz različnih segmentov in te nogometne fante bi lahko vključiti v projekt ne samo kot trenerje, ampak tudi kot snemalce, analitike, pozabiti pa ne smemo niti na zdravstveno službo in kondicijske trenerje. Zato pravim, da je pomembno, da ti fantje ohranijo vez s klubom tudi po koncu aktivne nogometne kariere, mi pa jih moramo naučiti discipline in delovnih navad in na to, da nikdar ne popustijo.”

Nogomet in bonton

Naloga vodstva in s tem tudi ali predvsem predsednika, pa je skrbeti ne samo za športni in etični del, ampak tudi za finančnega. “Vodstvo kluba je tisto, ki je na koncu odgovorno tako za finančni kot tudi za družbeni del. Ravno zaradi tega me ta projekt zanima, ker želimo postaviti zelo jasna pravila igre. Verjamem, da sem bil pri uveljavljanju teh pravil vedno zelo močan in uspešen in ravno zato želimo tudi v klubu postaviti jasna pravila, ki pa bodo zelo človeška,” pravi Damir Skomina. Želja je delovati karseda povezovalno, z vzpostavitvijo kodeksa obnašanja in manir, ki bi bila mestu v ponos. Ob tem novi predsednik veliko poudarja družbeno odgovornost, ki jo imajo kot klub pri vzgoji fantov, v prihodnje pa tudi deklet. “Vemo, da je ženski nogomet v velikem vzponu. V prihodnosti se mu bomo vsekakor posvetili, a najprej moramo postaviti temelje.” Ko Skomina govori o kodeksu obnašanja, družbeni odgovornosti in vzgoji fantov in nekoč tudi deklet, govori tudi o odnosu stroke do mladih športnikov. “Članom našega kluba smo zastavili jasna, a korektna pravila igre. Ne sme biti nobenih poniževanj, stroki je prepovedano kakršnokoli podcenjevanje otrok, seveda pa to ne pomeni, da jih bomo samo hvalili. Ko bodo naredili kaj dobrega, bodo deležni pohvale, dobili pa bodo tudi usmeritve, kaj lahko naredijo bolje. Ponavljam, da bo res močno poudarjen vzgojni proces.”

 

Selekcija bo, a ne prezgodaj

Razprava o tem, kje se lahko začne stroga selekcija v mladinskih športih, je dolga in široka in ravno nogomet, morda prav zaradi svoje popularnosti, je eden tistih, kjer je selekcija neizprosna, velikokrat morda tudi po krivici. “Jasno je, da bo prišlo do selekcije, a tega pri otrocih ne sme biti. Do določene starosti je treba gledati na nogomet skozi igro, a na višji ravni  ne moremo več pričakovati, da bi bili socialna ustanova, kjer bi bili vsi zadovoljni. To pač ne gre. Vendarle se tudi v šolskem sistemu zgodi določena selekcija.” Tudi v tem se Damir Skomina naslanja na pedagoški pristop. Pravi, da je pomembno, da se otroci v času razvoja in vzgoje ne bi počutili manjvredne, eden od načinov, da to dosežeš, pa je tudi ta, da ekipe v mlajših selekcijah ne ločiš po številkah ali črkah, temveč po barvah.

 

Koncept dela stroke je torej že zastavljen, a brez infrastrukture bo težko karkoli doseči. Tega se tudi novi predsednik kluba dobro zaveda, Izola pa je s tem, ko je “nogometno zaspala” v nižjem tekmovalnem rangu, omogočila lokalni skupnosti, da “pozabi” na nadgradnjo infrastrukture. Pomožni nogometni igrišči z umetno travo, ki sta nujni za razbremenitev mestnega stadiona, sta že nekaj let v obupnem stanju in ne zagotavljata več niti minimalnih pogojev za delo. Sam stadion, na katerega so pred osmimi leti umestili umetno travo, pa zaradi le-te ne zagotavlja pogojev za igranje v višjem rangu tekmovanja. Če temu dodamo nezadostno razsvetljavo, kjer so pred nekaj leti našli ad-hoc rešitev tako, da so reflektorje, namenjene rokometni dvorani, uporabili za osvetlitev dela nogometnega igrišča, nam postane hitro jasno, da je dela na tem področju še veliko. V prihodnjem mesecu naj bi sicer občina uredila obnovo pomožnih igrišč, tako da ostane še ureditev glavnega stadiona. “Nikakor nismo v situaciji, da bi na kogarkoli pritiskali,” pravi Skomina, “in smo zelo hvaležni, da je že pripravljen načrt za obnovo obeh pomožnih igrišč z novo umetno preplastitvijo. Ti dve igrišči bosta zato velika pridobitev. Imamo pa še rezerve glede reflektorjev. Prvi korak bo, da poizkusimo popraviti obstoječo razsvetljavo na glavnem igrišču, ki je izjemno pomanjkljiva, da bi vsaj na eni polovici igrišča lahko normalno izvajali trening. Čez dve leti pa se izteče desetletje uporabe umetne trave in imamo že kar nekaj informacij, da je v nogometu prišlo do povečanja poškodb prav zaradi dotrajanosti igralne površine. Tudi zaradi tega si želimo, da bi v  nekaj letih prišli do naravne trave kot tudi do reflektorjev, ki bi omogočili trenažni proces tudi popoldan v zimskem času, ko se dnevi skrajšajo. Letos sicer nimamo imperativov, da bi morali na silo v drugo ligo, ker na silo pač nič ne gre, a tej možnosti se zagotovo ne bomo uprli. Naredili bomo vse za to, a brez norosti, brez neodgovornih odločitev.” Če pa bi do tega prišlo, bi nastala težava z igralno površino, ki v drugi ligi menda ni dovoljena. “Po mojih informacijah je sicer dovoljena, ampak le pogojno za obdobje enega leta. To pa pomeni, da bi morali v tem času že zagotoviti naravno travo. In pri tem bomo vsekakor potrebovali pomoč lokalne skupnosti. “Kar potrebujemo so osnove, ne izmišljamo si nekih novih objektov ali velikih investicij. V prenesenem pomenu, mi potrebujemo šolo, da bi lahko otrokom sploh nudili pouk.”

 

Kdo pa bo vse to plačal?

V mestu je ob prihodu Skomine zavladalo nekaj več optimizma glede nogometa, vseeno pa krajane skrbi, kako bo s finančnim delom. Izola je nenazadnje že imela enega izmed slovenskih “top” klubov, a je zaradi finančnih težav hitro padla na blatne površine podeželskih zelenic. Podobno se je zgodilo tudi koprskemu klubu, ki pa je pokazal, da se organiziran klub lahko hitro vrne v nogometne višave, ampak brez finančnega kritja je težko razmišljati o dobri organizaciji. “Veliko bolj kot denar so za takšen projekt potrebni ljudje. Jaz se vidim kot nekdo, ki je ta projekt organiziral in povezal, ampak tudi kot nekdo, ki mora poskrbeti za finančni del, za katerega prevzemam popolno odgovornost. Zato me še toliko bolj veseli, da imamo v strokovnem delu ljudi, ki razumejo, da je projekt šele na začetku in so pripravljeni žrtvovati svoj čas za vizijo. Ljudje, ki so je odrekli boljšim ponudbam in navidezno boljšim plačilom, ker so se videli v našem projektu dolgoročno. Ovir bo seveda ogromno in vem, da bo gotovo prišlo veliko trenutkov, ko sem bom spraševal, če mi je bilo to res potrebno. Ampak sem nekdo, ki se ne preda. Rad pa bi poudaril, da bo proces zelo počasen. Ne govorimo o pravljicah, o prvi ligi in ligi prvakov v enem letu. Zgodba se mora razvijati zelo počasi in strpni moramo biti tako mi kot tudi javnost. Od Benfice je minilo že osemindvajset let. Če smo toliko let potrpeli, bomo morali še malo dlje. A Izola je zelo posebno, zelo drugačno in pripadno okolje, zato sem prepričan, da bodo ljudje ta proces razumeli.”

Dve leti do stote obletnice prihoda nogometa v mesto in dve leti do tridesete obletnice najvišje točke izolskega nogometa. Kdo ve, kje bodo Izolani praznovali ta dva jubileja. Če so sanje dovoljene, bi bila revanža z Benfico najbolj sanjska. Tokrat s polnimi tribunami, ki so klub enkrat že skoraj pokopale. To seveda ni realno in Damir Skomina bi prvi temu pritrdil. A to ni pomembno. Naš svet trenutno potrebuje sanjače.

 

Aljoša Mislej

Deli novico:
Oznake: