Vnesite za iskanje

V Sloveniji, na Danskem ali pa na drugem koncu sveta, vse se vrti okoli koronavirusa. Od sicer popolnoma stabilnih in zdravih prijateljev vse pogosteje slišim, da čutijo paniko, strah in tesnobo. Sama vsak trenutek poskušam misli preusmeriti drugam. Kar postaja vsak dan, saj imam kot zaposlena v turizmu iz ure v uro manj dela, čim se priklopim na telefon, tablico ali računalnik pa so povsod samo novice o virusu in koncu sveta, kot ga poznamo. Zato ko le lahko ugasnem naprave in pogledam mojega psa, ki uživa življenje kot še nikoli prej.

Ko sem se preselila na Dansko, sem morala pustiti psa za nekaj tednov v Sloveniji. Iskanje stanovanja v tuji državi je za mlad par brez rednih prihodkov in brez znanja jezika že samo po sebi velik izziv. Če prišteješ še domačo žival, so možnosti najema praktično ničelne. Velika večina oglasov za oddajo že v prvem stavku vsebuje pojasnilo, da domače živali NIKAKOR niso dovoljene. A po dveh mesecih seljenja iz enega Airbnb stanovanja v drugega, se nama je končno nasmehnila sreča in sva se lahko vselila v del družinske hiše (35 m2) v zaselek, 25 km oddaljen od Kopenhagna, kjer so nama dovolili družbo najinega psa. Tudi druga (in upam da zadnja) selitev je potekala v znamenju najinega Neota. Spet plačujeva višjo najemnino, kot bi jo, če bi bila brez domače živali in lokacijo sva izbrala predvsem zaradi psa. Obisk kavarn, restavracij ali trgovin s psom je nekaj, na kar Danci niti pomislijo ne, kaj šele, da bi to dovolili. Tudi »psom prijazne pisarne« je koncept, ki ga verjetno na severu ne bodo kaj kmalu osvojili. Na javnem prevozu sicer dovolijo pse v določenih delih vlakov, metrojev in avtobusov, a moraš poleg karte za psa v zakup vzeti tudi »zanimive« poglede drugih potnikov. A vse tegobe s prevozi (tudi pot v Slovenijo je z dodatnimi štirimi tacami vedno bolj naporna in dražja), prilagojeno preživljanje prostega časa ter težave pri iskanju stanovanja so se sedaj neštetokrat poplačale s tem, da imava z možem v času, ko smo vsi živčni in pod stresom, vedno optimistično živo bitje, ki se vsako jutro zbudi dobre volje, kot da je vse v najlepšem redu. Brez psa bi verjetno v teh dneh postala prava tečnoba, pridobila nekaj kilogramov ter izgubila nekaj volje do življenja. A zaradi njega moram vsak dan vsaj trikrat na svež zrak, na sprehod do bližnjega parka in imam možnost spregovoriti besedo ali dve z ostalimi lastniki psov o naših kosmatincih in za trenutek pozaabiti na virus in zadihati svež zrak.

 

Nina Ločniškar

cof

Deli novico:
Oznake: