Vnesite za iskanje

Pogovor z Valentino Lacovich

Koprčanka dr. Valentina Lacovich, nevroznanstvenica v Brnu na Češkem.

 

Valentina Lacovich je lepa mlada ženska, ki se je kot mladostnica enako suvereno sukala po modnih pistah, saj je bila tudi med finalistkami za Miss Italia nell mondo, kot po zasneženih poljanah, v šolskih in študijskih klopeh, a tudi pred pevskim in radijskim mikrofonom, saj je kot srednješolka z italijanske gimnazije Gian Rinaldo Carli v Kopru sooblikovala mladinski program Radia Koper. Na te čase ima lepe spomine tudi zato, ker v njeni družini novinarstvo teče po žilah staršem: mami Devani, nekdanji dolgoletni urednici in novinarki v italijanskem programu Radia Koper, in očetu Gianniju, nekdanjemu uredniku in prepoznavnemu novinarskemu obrazu televizijskega dnevnika italijanskega programa koprske televizije.

Valentina že skoraj osem let živi v Brnu na Češkem, nevroznanstvenica je, zaposlena v Mednarodnem klinično raziskovalnem centru Univerzitetne bolnice Sv. Anne, a se tu z zaključnimi raziskavami in pisanjem strokovnih člankov njeno delo počasi izteka. Do konca leta bo razpeta med staro in novo službo, ki sta na srečo oddaljeni le stopetdeset metrov. Te dni skače med laboratorijem, od katerega se poslavlja, in novo pisarno v Centru Ceitec (Srednjeevropski tehnološki inštitut), ki je del Masarykove univerze: »Z eno nogo sem na novi lokaciji, udomačena sem že, imam svojo pisarno in tako tu izkoriščam mir in tišino, ker sem v službi, od katere se poslavljam, v zaključnem delu projektov in pisanju člankov. Ta mir je zdaj zelo pomemben, saj je v laboratoriju vrvež, tam tudi rada poklepetam s sodelavci in sem, v novo okolje, se lahko umaknem.«

 

Mednarodni klinično raziskovani center, kjer je Valentina trenutno še polovično zaposlena, vodi Slovenec, v njem pa žuborijo tuji jeziki znanstvenikov z vsega sveta. Kaj proučujejo?

»Mi smo nevroznanstveniki, raziskujemo nevrodegenerativne bolezni in travmo, s tem namenom smo razvili nov celični model travme. Na posameznih nevronih izvajamo travmo in raziskujemo, kaj se zgodi na molekularni ravni takoj po travmi. Skušamo razumeti, kako nastanejo nevrodegenerativne bolezni. Po travmi lahko včasih le en sam močnejši udarec v glavo tudi deset ali petnajst let kasneje povzroči nevrodegenerativno bolezen. Kot skupina raziskujemo molekularne mehanizme v nevronih – to je moje delo, ostali pa vsak s svojega zornega kota raziskujejo patološke molekularne spremembe v ostalih možganskih celicah.« Seveda me zanima, kako blizu smo rešitvi za Alzheimerjevo bolezen. »Rada razmišljam pozitivno. Rada verjamem, da je prav vsak korak k razumevanju, kaj se fiziološko dogaja in kako fiziološko delujejo celice, pomemben in nam pomaga razumeti patološko stanje, kar Alzheimer seveda je. Vsak nov delček odkritega nas pripelje bližje k rešitvi in to je pomembno.«

Valentina je bila že kot otrok zelo radovedna, vedno jo je zanimalo veliko stvari in je bila dejavna na mnogih področjih. Kako se je zgodilo, da je svoje številne interese in radovednosti povezala na skupni imenovalec znanosti ?

»Se je kar zgodilo. Že kot otrok sem bila navdušena nad medicino, zanimalo me je človeško telo. Zelo majhna sem bila, ko mi je papi kupil slikanico o človeškem telesu, imel pa je tudi atlas človeškega telesa in tam sem rada štela kosti, mišice, zanimal me je živčni sistem. To zanimanje je v meni raslo, odkar pomnim, zato je bil izbor za študij v Trstu spontan. Pritegnila me je biotehnologija in ko sem se odločala za študij, sem ugotovila, da se je medicinska biotehnologija rodila prav v Trstu, tudi zato sem šla tja. Seveda so bili pred tem zelo težki sprejemni izpiti s šestimi predmeti in zelo omejenim vpisom. Sprejeli so nas trideset, sprejemne izpite pa je delalo sto mladih ljudi. Pred tem pa je bila seveda še matura, na katero imam lep spomin, a je nikoli nisem podcenjevala, saj ni šala. Bilo je težko, naporno, veliko sem se učila in ko danes govorimo o maturi, se je spominjam z velikim spoštovanjem in razumem hud stres maturantov. Med študijem sem na srečo živela doma in se v Trst vsak dan vozila, rada sem imela mir in udobje doma, da sem se res lahko posvetila študiju in laboratoriju, diplomirala sem z odliko, magistrirala pa cumm laude, z oceno 110.«

 

Valentina je po diplomi nekaj let kot mlada raziskovalka delala v Ljubljani, nekaj časa je brez primerne službe za njeno izobrazbo prodajala očala pri optiku, medtem končala še šolo za kozmetičarke, nato pa uspešno zaključila doktorat na Medicinski fakulteti v Ljubljani. To je bilo njeno prvo srečanje s slovenskim šolskim sistemom, saj se je od vrtca do magisterija šolala v italijanskem jeziku. Tudi čas doktorskega študija je bil naporen, a jo je neizmerno veselil in rada je bila v Ljubljani. Ljubljano je izbrala, doktorat bi lahko opravljala kjerkoli, a si je želela ostati v Sloveniji. Tu je stkala lepa prijateljstva, ki jih še vedno neguje, Brno pa je prav zaradi arhitekturne podobnosti z Ljubljano vzljubila takoj in ji preskok v drugo geografijo ni bil težak. V Brno je šla prvič, ko je podpisala pogodbo za delo in se podala v neznano, a se je v mesto takoj zaljubila.

 

Kako je Češko in Čehe doživljala na začetku, kako jih čuti zdaj, ko je pognala korenine, se tudi zaljubila v Čeha, v čem smo si podobni, v čem različni?

»To je zanimiva metamorfoza. Zagotovo je zdaj drugače, ker sem ob prihodu češčino sicer razumela, nisem pa je še govorila. V trenutku, ko sem začela govoriti češko, razumeti in spoznavati ljudi, se je tudi moje mnenje o ljudeh spremenilo. Zelo prilagodljive narave sem, je pa tudi res, da je Češka bolj na severu, spletati prijateljske vezi je težko, dolgo traja, preden te spustijo v svoj svet, v svoj dom, so precej severnjaško zadržani. A sem imela srečo, da sem spoznala nekaj čudovitih ljudi, v našem mednarodnem laboratoriju pa je tudi veliko Čehov. V marsičem smo si Čehi in Slovenci tudi zelo podobni: radi se pritožujemo, bojimo se prepiha, radi imamo naravo, imamo skupno ljubezen do gora in aktivnega življenje na prostem, radi potujemo. A so Čehi veliko bolj kulturno podkovani od nas. Radi imajo literaturo, gledališče. Presenetilo me je, da toliko mladih hodi v kino, gledališče, splošna razgledanost je na višji ravni kot pri Slovencih.«

Znanstveniki živijo zelo posebno življenje. Znanost zahteva mobilnost, kot karavana so, ki za projekti potuje po vsem svetu: »Znanost ni le delo, je način življenja, nikoli se zares ne ustaviš, glava vedno nekaj melje, razmišljaš, kaj bi lahko naredil, kako zastavil, kako spremenil rezultat. To ni lahko življenje, na žalost v znanosti tudi ni veliko denarja. Tisti, ki se za to odloči, se zagotovo ne odloči zaradi zaslužka, saj je tu denarja manj, kot bi pričakovali glede na vrsto dela.«

 

Zdi se, da se je svet pomena znanosti veliko bolj zavedel šele ob izbruhu pandemije covida. In čakal od znanstvenikov rezultate preko noči. So znanstveniki zdaj kaj bolj cenjeni?

»Ne, ne verjamem. Iskreno povedano, sem nad svetom razočarana. Ko smo se skoraj čez noč prebudili v globalni pandemiji, so bile vse oči uprte v znanost, čakajoč hitro rešitev. Ko je bila rešitev tu, ko smo dobili cepivo, je bil odziv slabši, kot sem mislila, odnos se ni spremenil na bolje in tako je povsod po svetu. Razočarana sem nad skepso, negativnim odnosom in negativno energijo laikov in javnosti do znanosti in medicine. Pokazali smo napredek, neizmerno sposobnost, znanost je razvila toliko cepiv v tako kratkem času, znanost je stopila skupaj, zato me vse to nezaupanje res žalosti. Stroko je treba upoštevati, ji bolj slediti kot politiki. Dajmo se zavedati, da je vse veliko lažje, ko stopimo skupaj in da je znanost tu, da nam pomaga in nas povezuje.«

O teorijah zarote dr. Valentina Lacovich meni, da jih proizvaja nevednost, politika pa se je poslužuje. A tudi odnos do cepljenja nas je močno raz-cepil: »Ja, dobesedno raz-cepil. To je zame boleča točka, saj se neprestano borim in se tudi ne naveličam govoriti, ker je napačnih informacij in neumnosti preveč. Zato si rada vzamem čas in skušam razložiti počasi, posebej, ko je zmota proizvod nevednosti in zmede in skušam ljudem razložiti pomen cepljenja in zakaj se je potrebno cepiti. Skrbi me, da smo Slovenci po precepljenosti na repu Evrope in je tu dvomov veliko več kot drugod.«

 

Covid je Valenitnine obiske v domačem Kopru, kamor se je prej rada vračala vsak mesec, močno razredčil, a sem še vedno pride – domov in ko gre na Češko, gre spet – domov. Od januarja ji bo Češka še bolj dom kot doslej, saj Valentina in njen Pavel pričakujeta otroka in na srečo je v novi službi organiziran vrtec.

Nataša Benčič

Radio Koper

Deli novico:
Oznake: