Portorož
V katero smer naj se kraj/ občina razvija, kako narediti bivanje bolj prijazno, manj obremenjeno z motornim prometom, kako ohraniti delež zelenih površin, kjer so te za zdaj kvalitetne in kako jih povečati tam, kjer jih primanjkuje, ali razvoju namenjati nove povšine ali iskati rezerve v obstoječih površinah, katera smer gospodarskega razvoja je prava, katera dejavnost daje največ dodane vrednosti, s katero bi si tudi domačini lahko privoščili svoje domovanje v lastnem kraju…
To so osnovna vprašanje s katerima se ukvarjata portoroška arhitekta in urbanista Tjaž Bauer in Andraž Starčič. Ena od njunih številnih idej, ki ji je vredno nameniti pozornost je, da bi tudi »portoroška« štiripasovna cesta lahko postala površina bolj namenjena ljudem in manj prometu hkrati pa pripomogla k povečanju zelenih in javnih površin. Gre za uspešne prakse, ki jih v tujini že nekaj časa uvajajo in se je za njih uveljavilo ime »shared space«, površina, kjer so vsi uporabniki enekovredni. Na enem najbolj zelenih območij / V eni izmed najbolj zelenih sosesk, območje blokov ob Šolski ulici, ki sta jo vzela kot osnovo za izračun razmerij med tem koliko površin v manjšem delu Lucije zavzemajo, avtomobili, ceste in koliko površine namenjene ljudem so zares fascinantne in najbolje opišejo stanje. Prostor, ki ga namenjano avtomobilom je zares neverjetno velik. Za parkiranje avtomobilov porabimo 50.000 kvadratnih metrov, za ceste 28.000 kvadratnih metrov in zase oz svoja bivališča samo 40.000 kvadratnih metrov. Prostor, ki je sedaj namenjen avtomobilom bi lahko izkoristili tudi drugače, na primer z dodatnimi stanovanjskimi ali poslovnimi površinami, s čemer bi zmanjšali potrebo po dnevnih migracijah na delo.
V idealni situaciji bi se tako lahko sprehodil do svoje službe, pa tudi vse opravke potrebne za življenje opravljali peš. Na ta način bi soseske / deli urbanega tkiva/ mesta dobile nove vsebine ter oživele in ne bi bile namenjene samo »prenočevanju«. Porabili bi manj časa, ki ga sedaj porabimo za vožnjo iz in v službo in dolgoročno povprečna družina ne bi potrebovala dveh avtomobilov, več časa bi nam ostalo zase oz za svoje otroke, družino, priajtelje in ne nazadnje bilo bi ceneje. Zakaj bi se selili iz mest v zeleno okolico, če nam jo lahko nudi že mesto, hkrati pa imamo vso udobje, ki ga mesto nudi. Kot vsi dobri urbanistični načrti je tudi ta takšen, da so do končnega cilja potrebni koraki, ki so lahko majhni ali veliki, predvsem pa odvisni od aktivnosti vseh deležnikov – občine in prebivalcev.
Prvi koraki so lahko zelo preprosti; spremembe prometnega režima, zaris ustreznih talnih oznak, subvencije za nakup (električnih) koles ali podobnih prevoznih sredstev, uvajanje izposoje in spodbujanje deljenja prevoznih sredstev, tako koles, skirojev, kot avtomobilov (npr. car/bike/… sharing, car pooling),… čemur sledi izgradnja ustrezne infrastrukture (polnilnice za električna vozila, prevzemne postaje za kolesa, postajališča za javni prevoz,…) Kot zanimivost je na Danskem recimo ceneje priti od točke A do točke B že sedaj z uporabo car sharinga, kot pa z uporabo javnega prevoza, v primeru, da so v avtomobilu tri osebe. V Ljubljani je car sharing seveda cenejši do taxijev, da ne govorimo od premikanja z lastnim avtomobilom. Pri taki ureditvi javni prevoz še vedno igra pomebno vlogo, a je potrebno obstoječega nadgraditi z možnostjo večje individualizacije, predvsem za tista območja, ki so nekoliko odmaknjena od glavnih linij javnega prometa. Torej avtobusom dodati storitve, kot so 24 urna dostopnost do vozila ali vozila s šoferjem, vozilo na klic,.. ki so jih ponekod poimenovali »šofer«, »kavalir«,… Med zahtevnejše korake pa spada izgradnja sistema garažnih hiš na obrobju urbanega tkiva, ki bi zadržale predvsem promet obiskovalcev/ turistov, namenjene pa bi bile tudi prebivalcem, dolgoročno pa bi bile nekakšna mini logistična središča.
Njuno razmišljanje bi na tak način pripeljalo do prijetnejšega okolja po meri človeka, do novih zelenih površin, domačini in turisti, bi se lažje premikali in nenazadnje bi parkirišča lahko zamenjala stanovanja, podjetniški centri, izobraževalne ustanove. Njun načrt je dober, razen gradnje garažnih hiš, tudi ne finančno zahteven, prinese pa veliko pozitivnih sprememb v naše življenje. In zakaj se nič od tega ne bi zgodilo?[rs_space lg_device=”30″ md_device=” sm_device=” xs_device=”]
TJAŽ BAUER
ANDRAŽ STARČIČ
[rs_space lg_device=”40″ md_device=” sm_device=” xs_device=”]
