Vnesite za iskanje

Skrivnosti piranskih vodnjakov

 

Piran, mestece z izjemno bogato arhitekturno dediščino, ima veliko skritih kotičkov, za katere povprečni obiskovalec Pirana sploh nikoli ne izve. S Pirančanko Danielo Paliaga Jankovič smo se odpravili po poti raziskovanja »piranskih štirn«.

 

Po besedah Paliaga Jankovičeve je v Piranu malo manj kot 40 vodnjakov ali obodov vodnjakov. Večina jih žal ni več v uporabi in so zanemarjeni. Ko je raziskovala vodnjake v Piranu je ugotovila, da se nahajajo ne le v pritličjih, pač pa tudi na terasah, pod katerimi so se nahajale cisterne. Našla jih je tudi na dvoriščih, ki združujejo več hiš in celo v prvih nadstropjih nakaterih stavb. Vsak od njih pa pripoveduje svojo zgodbo.

Na Punti je bilo najmanj vodnjakov, morda zato, ker je veljala za najstarejši in nekdaj tudi najrevnejši predel Pirana. Paliagova jih je nekaj sicer našla, meni pa, da jih je bilo veliko prekritih s številnimi posegi in predelavami hiš v gostinske lokale. Vendar pa je nekaj zagotovo – vodnjak v svetilniku na Punti je imel vedno vodo, tudi v sušnih letih. V predelih Marčane in Borga , ki st a se razvila kasneje, je imela skoraj vsaka hiša svoj vodnjak.

Večina hiš v Piranu je imela svojo štirno, »najmanj vsaka druga hiša«, pripoveduje Daniela Paliaga Jankovič, »še posebej hiše bogatejših družin.« Tisti, ki niso imeli svojega vodnjaka, so si vodo domov nosili iz večjih mestnih vodnjakov. »Vodnjaki pričajo o preteklosti, o tedanji tehnologiji zbiranja voda in sprecifični hrambi le-te; pripovedujejo nam o nekaterih navadah in pravilih o delitvi in zmerni uporabi vode na območju, kjer je stoletja vladala suša,« pojasnjuje Daniela. Takrat je bila voda iskana dobrina, potrebna nadzora in prevoza. Po njenih besedah je bilo zato potrebno deževnico skrbno zbirati.

 

Kdaj se je prenehala uporaba vodnjakov?

 

»Uporaba in gradnja vodnjakov je zamrla skupaj s prihodom vodovoda, ki je vodo pripeljal v mesto, do fontan in pitnikov, nameščenih na določenih strateških točkah in kasneje še v hiše. Zadnje hiše so tekočo vodo dobile v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja,« nadalje razlaga Daniela. V Piran je voda sicer prišla maja leta 1935 in od takrat dalje se je sistem samo še nadgrajeval, dokler ni dobila vsaka hiša v Piranu tekoče vode. Takrat se je dejansko tudi prekinila gradnja vodnjakov. Veliko večino vodnjakov so po prihodu vodovoda zasuli, cisterne pa so predelali v kleti, greznice ali sobe.

Najstarejši vodnjaki v Piranu

 

Na najstarejšem piranskem vodnjaku, v parku ob Pomorskem muzeju, je letnica 1474. Bil naj bi iz nekdanjega samostana na Bernardinu. Po njegovi ukinitvi, leta 1805, se je znašel na območju nekdanje tovarne Salvetti na Fornačah, kjer so ga po besedah Paliagove imeli za okras.

 

Drugi najstarejši piranski vodnjak je bil narejen leta 1485. Stal je na stičišču današnje Gallusove in Grajske ulice in imenoval se je Luprica. Obstajajo pripovedi in nadvse zgovorna fotografija žensk okoli njega iz leta 1914. Ob prihodu vodovoda so ga zasuli in v bližini namestili pipo.

Javni vodnjaki v Piranu

 

Kot pojasnjuje Paliagova, sta dva javna vodnjaka še posebej dobro ohranjena. Eden je velik zbiralnik vode na Trgu 1. maja, nekoč Starega trga, ki je bil zgrajen v času velike suše leta 1776. Sredstva za izgradnjo je zagotovil Maggior consiglio (Veliki svet), del sredstev pa

je prispeval tudi beneški senat preko plemiških družin Marcello in Bembo. Kamen so pripeljali iz Rovinja. Stroški gradnje so bili enormni, saj je vodnjak globok in prostoren.

Drugi pa je vodnjak Posso longo v soseski Marciana, na koncu ulice Alme Vivoda, ki je po njenih besedah nedvomno starejši. Čas, ko je bilo mogoče zajeti vodo, je oznanil zvon, imenovan vodni zvonec. Prav tako je županski odlok samostane obvezal, da lahko njihovo vodo črpajo tudi drugi meščani. Velik vodnjak se je napajal tudi z meteornimi vodami, ki so pritekle s hriba. V vodnjaku je še vedno voda, vendar sam vodnjak ni več v uporabi.

»Vodo so prodajali za nekaj sto kron ali lir na vedro. Ob točno določeni uri so jo prodajale starejše ženice v manjši leseni hiši. Tako so zaslužile nekaj denarja, ob zajemanju vode

pa so se ljudje družili, si izmenjavali novice in govorice,« še pripoveduje Paliagova.

 

Vodnjak v Tartinijevi hiši

Vodnjak z gotskim obokom se nahaja v Tartinijevi hiši. Na dnu tega vodnjaka je opaziti tudi nekaj vode, na rezervoarju je letnica 1821.

 

»Vodnjaki, zbiralniki in pitniki niso le materialna kulturna dediščina, saj sleherni nosi tudi svojo zgodbo,« meni Paliagova, ki se izjemno trudi, da bi tudi Občina Piran prepoznala to vrednost in več denarja namenila prenovi teh izjemnih arhitekturnih primerkov.

 

Petra Mežnarc

Deli novico:
Oznake: