Vnesite za iskanje

Slovenija bi lahko bila sabljaška velesila

Ali naša dežela postaja raj za tuje športnike?

 

Sabljanje je šah za atletiko, ker predstavlja sintezo, in sicer: kot športnik s sabljo moraš hitro razmišljati, ter atletike, za katero je prav tako odločilna hitrost.

 

V času, ko slovenski športniki iz dneva v dan zbirajo nove medalje in na najboljši možen način prezentirajo našo državo v svetu, preverjamo možnosti za uspeh »nekomercialnih« in »eksotičnih« športov, ki jih dostikrat spregledamo.

 

Marko Milić, doktor športne vzgoje, specializiran za sabljanje, ob daljšem družinskem obisku Kopra analizira slovenske olimpijske potenciale, ki jih še vedno nismo dovolj razvili. Milić se 27 let ukvarja s sabljanjem, začel je kot amater, nato je diplomiral, magistriral ter doktoriral na Fakulteti za šport v Beogradu, vsakič s temo povezano s sabljanjem. Inspiracijo za sabljanje je dobil po ogledu filma „Maščevanje meča“ iz leta 1994. Le tri leta po ogledu je postal član jugoslovanske reprezentance. Nato je bil trener, generalni tajnik sabljaške zveze Srbije, direktor tekmovanja na Univerziadi v Beogradu leta 2009, trener v Nemčiji, Avstriji, ZDA ter „high performance“ menedžer v Singapurski nacionalni reprezentanci. Trenutno se ukvarja s programom razvoja mladih športnikov, ki traja 10 let, od začetka kariere do športnikovega vstopa v nacionalno reprezentanco. Sočasno razvija program učenja, napredka in razvoja trenerjev.

 

Milić izpostavlja, da ima Slovenija veliko priložnost za razvoj sabljanja, »saj se nahaja glede na tovrsten šport med dvema velesilama – Italijo in Madžarsko. Če bi država investirala več in dejansko omogočila financiranje za sodelovanje na tekmovanjih v sosednjih državah, bi mlade generacije imele priložnost, da dosežejo nekaj velikega tudi v sabljanju. Slovenija ima dobro geografsko pozicijo, stabilno politično situacijo ter športno navdušeno publiko, to so predpogoji za izjemne rezultate. Sabljaško opremo si skoraj sleherni Slovenec lahko privošči, saj stane okrog 200-250€, kar je za prebivalce držav v razvoju, kot je denimo Srbija, skoraj nemogoče«.

Od leta 1896 je tudi sabljanje na programu olimpijskih iger. Tri vodilne države v Evropi so: Italija, Francija in Madžarska, Italija ima celo 125 medalj. Sogovorec navaja: »Odkar človek obstaja, obstaja tudi sabljanje. Človek je vedno uporabljal najprej orožje, šele potem roke. Ko so zgornji privilegirani razredi privatizirali in tabuizirali uporabo orožja, se je med navadnimi ljudmi začel razvoj borbenih veščin, kot so judo, karate itn.« Demokratizacija sabljanja se je začela v drugi polovici 19 stoletja, takrat se je približalo navadnim ljudem in spreminjalo svojo podobo, in to od vojaške tehnike do sodobne športne discipline. Naštete države imajo pomembno vlogo pri tej demokratizaciji, saj so prve zasebne sabljaške šole odprle v 17. in 18. stoletju. Gre za viteški šport, za katerega je značilen obvezen pozdrav drugega tekmovalca. Agresija je popolnoma odsotna, sicer so možne poškodbe, podobne kot pri katerem koli drugem športu, če ne celo manjše, saj sablje in meči niso narejeni iz kovin, kot si to morda predstavljajo povprečni gledalci.

 

Slovenija, podobno kot vse druge države nekdanje Jugoslavije, kategorizira financiranje športa, kar pomeni, da nekomercialni športi dobijo precej manj podpore. »Do državnega denarja se pride na podlagi rezultatov, kar nas pelje v začaran krog, kako ustvariti rezultate brez denarja« se sprašuje sogovorec ter navaja »prostor za vadbo, ki je pogoj do uspeha, a to nikakor ni ovira, ko govorimo o Sloveniji. Zato menim, da bi ob manjši finančni injekciji s strani države in boljši organizaciji imela sabljaška zveza Slovenije izjemne uspehe. Slovenci ste kot narod navdušeni nad športom in naravo, skoraj vsi se ukvarjate s športom, hodite v hribe, kolesarite – gre za posebno generacijo s športno kondicijio«.

 

Dr. Marko Milić izpostavlja, da bi v prihodnosti želel živeti v Sloveniji, saj mu ustreza okolje, ljudje in način funkcioniranja države. Nedelujoča pravna država, korupcija in primanjkljaj občutka za športno dejavnost s strani države, so glavna ovira za njegovo delo v Srbiji. Dodaja, da športniki v Srbiji zelo slabo živijo, imajo nizke prihodke in veliko strukturnih ovir pri svojemu delu. Glavni oviri sta odsotnost infrastrukture oz. brezplačnih ali cenovno ugodnih telovadnic ter nezadostni in nestabilni finančni viri.

S podobnimi sistemskimi ovirami v Srbiji se je soočala tudi Nadja Higl, svetovna prvakinja v plavanju na 200 metrov, ki se je pred časom skupaj s družino preselila v Ljubljano in začela popolnoma novo življenje brez sistemski ovir, ob tej priložnosti je povedala: »Utrujena sem od permanentne vojne z nevidnim sovražnikom. Ljudje se tukaj (v Srbiji) zelo hitro psihično »izrabijo«. Med drugimi se je tudi Milorad Čavić (svetovni šampion v plavanju) vrnil v ZDA«. Dodala je še: »Če bi midva z možem bila sama, bi najbrž ostala v Srbiji. Nekako sva se že sprijaznila s tem, kar se dogaja, ampak zaradi prihodnosti najinih otrok sva se odločila, da odideva. Želim si, da bi moji otroci odraščali v urejenem sistemu, znotraj katerega bodo imeli večje možnosti za izpolnitev lastnih ambicij«.

 

Nikola Ivanovič

Deli novico:
Oznake: