Štirje slovenski jadralci, ki so nekdaj izjemno uspešno zastopali slovensko zastavo, so še vedno radi na morju. Ohranili so svojo ljubezen do jadranja. Nekaterim je jadranje tudi po profesionalni karieri ostal način življenja.
Mitja Margon je že eden takšnih, ki mu jadranje in vse kar je povezano z jadranjem, pomeni veliko. Skupaj s Tomažem Čopijem je lastnik specializirane trgovine za jadralce Sailing Point v Luciji. Profesionalno jadralsko kariero je zaključil leta 2001, saj je sam pri sebi presodil, da sta s sojadralcem, v tistih pogojih, v tisti zasedbi in tistem okolju dosegla največ, kar je bilo mogoče. »Zato sem se odločil, da je čas da zaključim jadralno kariero. Takrat se je pokazala še ena poslovna priložnost in sicer trenerska priložnost. Na naslednjih Olimpijskih igrah sem bil kot trener ženske posadke v razredu 470. Imel sem pa že tudi svoje podjetje. Trgovina je prišla kasneje, odprli smo jo leta 2004«, je razložil Margon. Lani so obeležili 15 let od odprtja prve trgovine, danes pa imajo dve trgovini v Sloveniji (v Luciji in Izoli), eno na Hrvaškem, četrto trgovino pa spomladi odpirajo v Ljubljani. »Zelo smo vpeti v jadralno sfero. Tomaž je kot solastnik še vedno trener Tine in Veronike, občasno še vedno jadrava za lastno veselje. Sem pa tudi vodja jadralne odprave na Olimpijskih igrah na Japonskem. Od lani sem predsednik jadralnega kluba Pirat, ki je najstarejši klub na obali. Moje življenje je še vedno prepleteno z jadranjem«, je še dodal.
Vprašanje o najlepših spominih mu prikliče v misli veliko dogodkov. »Izpostavil bi dva. Eden je prvo svetovno prvenstvo, na katerem sva s Tomažem dosegla olimpijsko normo v Braziliji, leta 1996.
Tam se je zgodil en velik preboj. Najprej že v najinih glavah in kasneje se je to pokazalo tudi na rezultatu. Osebno sem bil zelo zadovoljen in oba sva bila presrečna, ko sva presegla te okvirje. Še na nivoju rezultatov jugoslovanskega jadranja so bile te najine medalje izjemno pomembne«, se spominja Margon. Drugi dogodek pa predstavlja povsem druge dimenzije emocij, ko je pred dvema letoma skupaj s hčerama zmagal na evropskem prvenstvu v Portorožu, rekretivnega razreda. Njegovo življenje je povsem vpeto v morje in jadranje, zato je bilo vprašanje o tem, ali se udeležuje regat popolnoma odveč. »Seveda se jih udeležujem. S Tomažem sva se želela pridružiti svetovni eliti in z nakupom barke se nam je eno sezono celo uspelo pridružiti. Kasneje je bil to prevelik finančni zalogaj, okolje ni dojelo pomena vsega skupaj in barko smo morali prodati. Še danes jadramo in sicer pod rusko zastavo, z ruskim lastnikom. Gre za pet regat letno na najvišjem nivoju. To je še nekaj, kar me v svetu profesionalnega jadranja drži zraven. Sicer bolj kot hobi, pa tudi kot trgovina, saj smo dobavitelj opreme«, je razložil Margon.
»Kdo vas je navdušil za jadranje?«, me je zanimalo. »To vprašanje sem že velikokrat slišal in vedno si rečem, da bom malo bolj raziskal. V osemdesetih letih je bila izbira bistveno ožja kot je danes za mladino. Jadranje v Kopru je bilo kar popularno in vpisal sem se na tečaj«. Poudaril je, da je bil v tistih časih ta šport dostopen, danes pa temu ni več tako. Po njegovem mnenju je težje dostopen zaradi opreme in cene. »Za mladino je bila v mojih časih to dobra opcija, saj ni bilo potrebno biti bogat, da si lahko jadral, danes je to drugače«, je še dodal. Odkar je postal predsednik Jadralnega kluba Pirat si prizadeva, da naredi jadranje bolj dostopno. »Morje in veter sta zastonj in dostopna vsakomur, kar je prednost pred drugimi športi«, je prepričan Margon.
Jadralci imajo privilegij, da vidijo mesta z morja. Sicer Margon priznava, da med tekmovanji občutiš zelo malo okolice, pa vendar po drugi strani vidiš nekaj, kar celo velika večina domačinov ne vidi. »Ni nujno, da je vsak, ki živi ob morju že videl mesto z morja. Sem prepričan, da je veliko domačinov, ki še niso videli Pirana z morja«, je izpostavil Margon. Na tekmovanjih jadralec ne vidi veliko. Takrat se vsak tekmovalec osredotoča na tisto mikro področje, kjer poteka tekma. »To je pa tudi vse. Vse drugo je omejeno na prostor med marino in klubom ali med prostorom, kjer spiš«, je še dodal. Po njegovih besedah tekmovalec najprej spoznava morje in okolje, večinoma dobi veliko informacij že prej. Razlike med morji so, »recimo pri nas imamo zelo zaprt zaliv, zelo malo tokov, ni pretirano valovito, po drugi strani pa imamo zelo raznolike pogoje, ker imamo tudi vetrove, imamo zelo razvejane pogoje. Mislim, da imamo enega lepših zalivov na svetu za organizacijo jadralnih tekmovanj«.
Spominja se tudi najtežjega obdobja in sicer prehoda iz »udobja« športnika v normalno življenje. »Meni je bilo kot športniku kristalno jasno, kaj moram narediti. Vsako jutro sem imel le en cilj pred očmi. V vsakdanjem življenju pa ni tako. Ampak tega ne doživljaš takrat, ko si športnik, tega se zaveš šele, ko se ti odprejo neke druge poti in vidiš, kako je bilo prej enostavno«, je povedal Margon. Meni, da je izjemno pomembno, da športnik že veliko prej začne razmišljati, kaj bo počel, ko bo prenehal s profesionalno kariero. Njemu je uspelo, da je ostal vpet v jadranje, saj je to tisto, kar najraje počne.
Malenkost drugače je profesionalno jadralsko kariero opisal Gašper Vinčec. Jadralec, ki je s profesionalnim jadranjem pričel leta 1993 in skoraj čez noč sprejel odločitev, da z njim preneha (leta 2011), je povedal, da je njega bolj potegnila tekmovalnost kot pa samo jadranje. »Odločitev, da končam s profesionalnim jadranjem je bila prava, saj sem bil že precej vpet v družinsko življenje, pa tudi zdelo se mi je, glede na moja leta, da je pravi trenutek«, je pojasnil Vinčec. Sicer pa je Gašper zastopal slovensko zastavo v razredu Finn. Nastopil je na olimpijskih igrah 2004 v Atenah in v Pekingu. Težav pri iskanju službe ni imel, saj je že vnaprej vedel, da bo ostal v družinskem poslu. »Danes sem še vedno v tem podjetju, ukvarjamo se z investicijami v nepremičnine in z gradbeništvom«, je pojasnil.
Njegovi najlepši spomini so nedvomo olimpijade ter prva zmaga na svetovnem pokalu. Na večino dogodkov ima lepe spomine, tudi na kakšne poraze, saj se je iz tega veliko naučil. »V športu je pač tako, da dostikrat izgubiš in malokrat zmagaš in jaz sem se naučil sprejemati tudi poraze«, je še povedal. »Osvojil sem 12 svetovnih pokalov, 30 medalj, svetovno prvenstvo, sedmi sem bil na olimpijadi«, je opisal svoje dosežke. Medalje je sicer zložil v škatlo, trenutno ima na polički samo pokal od Barcolane, »pa še to zaradi tega, saj ga moramo vrnit, ker ga predajo novemu zmagovalcu«. Gašper, ki je potoval po celem svetu pravi, da je v bistvu zelo malo videl, saj si takrat vedno omejen na relacijo marina – morje – hotel. »Je pa res, da je seveda drugače jadrati v oceanu, mi smo bolj mediteranski ljudje. Pred velikimi tekmami je vedno čas, da se navadiš na novo okolje, na morje, na tiste pogoje. Ponavadi sem na tekme potoval mesec in pol prej in raziskoval področje. Vsepovsod se navadiš, je pa kje res kakšna posebnost«, je opisal svoje izkušnje.
Navdušenje za jadranje je prišlo bolj zaradi tega, ker je mu je bila všeč tekmovalnost in ker je videl, da je dober v tem. Sicer pa so imeli jadranje v šoli, veliko njegovih prijateljev je jadralo in tudi Gašperju je bilo zanimivo. V najstniških letih je štiri leta prenehal jadrati in igral rokomet, potem pa se je vrnil nazaj k jadranju. Jadranje še vedno ostaja način njegovega življenja in z velikim veseljem se udeležuje regat. Je pa zajadral v razred maxi. »Jadranje na veliki jadrnici je bolj managiranje kot jadranje in uspeh, ki ga dosežemo, je delo vseh na barki, ne samo enega«, je pojasnil. »Imamo projekt EWOL Sailing (Way of Life), zmagali smo Barcolano, Venezio. Sem vodja tega projekta z ostalimi štirimi fanti in tako smo se pred leti vrnili v jadranje. Odločili smo se, da se družimo in kakovostno preživljamo prosti čas, predvsem pa nas druži jadranje. Jadramo z Morning glory. Na najprestižnejši regati v razredu maxijec na »Maxi Rolex Cup« smo dosegli tretje mesto, kar nam je dalo veliko motivacije za naprej. Tudi zmaga na Barcolani je bila pomembna, predvsem iz tega vidika, ker prinese tudi sponzorje«, je razložil Gašper. Njihove želje so, da se letos udeležijo vseh petih regat »Maxi Rolex Cupa«, želja pa ostaja Volvo Ocean Race.
Dušan Puh, najstarejši jadralec med mojimi sogovorniki, morski volk, ki jadra že skoraj celo življenje. Nedvomno gre za enega najbolj izkušenih slovenskih jadralcev. Je zmagovalec številnih regat na jadrnicah vseh tipov in velikosti in večkratni zmagovalec Barcolane.
Profesionalno kariero je nekako zaključil z olimpijskim nastopom leta 2004 v Atenah. Ob tem je pripomnil, da so še v Jugoslaviji imeli dvakrat pogoje za nastop na olimpijskih igrah, pa so jih pustilli doma.
Za jadranje se je navdušil že v zgodnjem otroštvu. »Leta 1954 smo se preselili v Portorož in oče je kupil eno pasaro. Velikokrat sem bil z očetom na barki. Kasneje sem se priključil jadralnemu klubu Pirat in od takrat sem navdušen jadralec«, je povedal Dušan. Ko je študiral, se je sicer ukvarjal s karatejem, po koncu študija pa se je spet lotil jadranja na letečem holandcu. V tistem času je prišlo do razcveta kazinoja, ki jim je na njihovo srečo finančno pomagal. »Leta 1974 sem se pričel resno ukvarjati s tem. Po študiju sem bil zaposlen kot sekretar na Zvezi športnih društev Občine Piran, kasneje je prišlo do razcveta jadranja na deski in sem naredil surf, ki ga je kasneje neko podjetje tudi izdelovalo. Pri njih sem bil zaposlen pet let, skrbel sem za razvoj«, je opisal Dušan. Kasneje je bil zaposlen v Elanu, kjer je sodeloval z Jakopini, ki so pripeljali nov veter v proizvodnjo jadrnic. Danes je že upokojenec, ima hčerko in sina, ki še študirata.
Še vedno se udeležuje regat. Sedaj jadra z Adriatic Europo, skrbi za posadko in je del tega projekta. Kot je povedal, so to barko kupili, ker so se poslovili od Velikega Viharnika in da bi ohranili pri življenju posadko in druščino, jih je potem Gašpar Gašpar Mišič presenetil in rekel, da bo kupil eno barko. In tako so jo dobili. Posadko nove jadrnice Adriatic Europa sestavlja večina članov posadke iz uspešnega Mobitelovega jadralskega projekta Veliki Viharnik, ki je pod njegovim vodstvom v preteklih 15 letih zmagala na več kot 90 % vseh regat doma in v tujini. Tudi na novi jadrnici dosegajo lepe uspehe, na Barcolani so dosegli četrto mesto, kar je za takšno jadrnico odlično.
V jadralski karieri je nabral veliko spominov na pomembne dogodke. »Najbolj si zapomniš seveda najbolj vrhunske dosežke. Šport je pač takšen, da je potrebno vložiti veliko dela, da potem mogoče prideš do kakšne medalje. Po koncu tekmovanj pa si tako utrujen, da sploh ne dojemaš, ponavadi ni neke evforije«, je pojasnil Dušan. Povedal je, da se več spominov ohrani na velikih barkah, kjer so velike posadke in kjer se dogaja vse mogoče. »Smo dobri prijatelji in tam so lepši spomini. Na olimpijadi sem bil sam, takrat še edini Jugoslovan. Na svetovnem prvenstvu pa sva bila dva. Lepi spomini, veliko nepozabnih trenutkov in dogodivščin, vendar je drugače«, se spominja Dušan.
Po njegovih besedah se morja po svetu niti ne razlikujejo tako zelo, je pa veliko spreminjajočih se naravnih elementov. Dušan se je spomnil na težave, s katerimi so se soočili na Kitajskem, kjer je bil kot trener in kjer se zaradi alg sploh ni dalo jadrati. »Za jadranje so potem “zagradili” prostor, recimo, kot da bi zagradili cel tržaški zaliv, tako da alge niso prešle skozi in da so lahko jadrali«, je še povedal in nadaljeval: »To so bile plavajoče alge. V San Diegu pa sem videl alge, skoraj drevesa, ki rastejo iz dna in kjer je plitko so štrlele ven. Nekatere barke so imele spredaj na kobilici nož, da so jih rezali, drugače je bilo nemogoče jadrat. Takšne stvari te lahko zelo upočasnijo«, je še dejal. »Vsekakor pa morajo biti posadke vrhunsko pripravljene, vsaka napaka na tekmah te drago stane«, je zaključil Dušan.
Mitja Kosmina, nekdanji profesionalni jadralec, danes uspešen podjetnik, je pričel jadrati že pri rosnih šestih letih. Kasneje je bil prvi Slovenec, ki je v Jugoslaviji takrat z devetimi leti zmagal izborne regate za jugoslovansko reprezentanco. Z jadranjem se je ukvarjal vse do svojega 25. leta. »Za razliko od ostalih jadralcev, sem tekmoval v vseh disciplinah (optimista, 420, 470, letečega holandca, laserja). Zadnjo dirko na olimpijadi sem zmagal, mojo disciplino so potem vrgli ven iz olimpijske discipline. Zame je bil to velik šok, saj sem bil takrat na višku svoje moči. Imel sem dovolj znanja, izkušenj, mlad sem bil, poznal sem vsa svetovna morja«, je razložil Mitja. Od leta 1992 do leta 2000 je profesionalno tekmoval v jadralnih dvobojih, kjer je bil najvišje rangiran Slovenec. Med leti 2000 in 2006 je jadral predvsem v Italiji v raznih disciplinah. Profesionalno jadralno kariero je zaključil leta 1992, po olimpijadi v Barceloni. »Rad bi poudaril to, da nihče v profesionalnem jadranju ni vedel, da sem jaz celo življenje delal. Nekako me je bilo sram povedat, da delam, ker bi mogoče izpadlo čudno. Vsi bi se spraševali, kakšen je to profesionalec, ki dela? Na delu pa se nisem tudi nikdar hvalil, da tekmujem. To je bilo mogoče takšno čudno obdobje«, je še zaupal Mitja.
Najlepši spomini? »Spominov je veliko. Mogoče prvič takrat, ko sem kot Slovenec zmagal v Jugoslaviji, to je bilo takrat nekaj nepojemljivega«, je povedal. Drugi takšen dogodek, ki se mu je vtisnil v spomin je, ko je na svetovnem prvenstvu posamezno zmagal v olimpijski disciplini. »Zame je bil to velik preskok samozavesti. Preskok je bila tudi zmaga na olimpijadi. Spomnim se, da so se mi na štartu tresla kolena. Ko premagaš te psihološke elemente, lahko tudi zmagaš dirko. Pa tudi veliko ostalih dogodkov s posameznih dirk mi je ostalo v spominu«, je še povedal. Največji dosežek zame je bila zmaga dirke na olimpijadi, v tistem trenutku je zmagala moja samozavest. Ko sem prišel v Slovenijo, sem bil skoraj nepremagljiv«, je še dodal.
O razlikah med morji pove, da so velike. »Jaz sem zelo slab v severnih morjih, tam nisem dosegel nobenega pomembnega rezultata. Mediteran, Španijo in Francijo pa resnično obožujem. V tistem morju sem se počutil čisto drugače. Meni se zdi mediteranska barva morja bolj privlačna od ledeno hladnega severnega morja. Na severu mi sploh ni šlo, vedno me je zeblo. Nisem prenašal ledene vode in mrzlega vetra. Bolj motiviranega in zagnanega sem se počutil na toplem, tudi če je zelo pihalo.«
Povedal je, da si je z morja zapomnil vse poglede na mesta, kjer so bili. »Mest samih ne poznam, z morja pa poznam vse. Točno vem, kje je kaj. Ko gledaš mesto z morja imaš čisto drug pogled, drugače si moraš nastaviti koordinate, da razumeš, kje si v prostoru«, je pojasnil Mitja. Si je pa vsako mesto zapomnil skozi vremenske razmere. Priznal je, da časa za razne sprehode in oglede takrat ni bilo, jadralci so se morali osredotočati na druge stvari.
Jadranje je del njegovega življenja in še vedno jadra. Kot je dejal, sicer ne na takšnem nivoju, »ampak imam veliko izkušenj in znanja in se znam pripraviti na razne izzive«. Po njegovem jadranje na velikih jadrnicah omogoča določene pozicije ljudi, ki imajo izkušnje in občutek ter znanje. »Tukaj sem seveda izjemno koristen, ne morem pa biti več na neki fizični poziciji, saj so me že dobila leta«, je v napol šali povedal Mitja. Vrhunski jadralec se še danes udeležuje regat, Mitja je prav tako večkratni zmagovalec Barcolane.
Danes je lastnik podjetja, ki je razvilo lastno blagovno znamko kave Bar 2000 in je danes sinonim vrhunske kakovosti. Svoje kavne mešanice pripravljajo v lastni pražarni kave, ki je opremljena z najsodobnejšo opremo. Mitja je ob tem povedal, da želijo svojim strankam ponuditi najvišjo kakovost, zato nenehno vlagajo v razvoj.
Petra Mežnarc
