Vnesite za iskanje

“Škržat: žuželka toplih krajev, katerih samec cvrči. Pojmovnik: petje škržatov.” Toliko nam o Cicadoidea, po domače cikade, pove SSKJ. In toliko za uvod, v izreden dogodek, ki se obeta v Ameriki v naslednjih nekaj tednih; po 17-ih letih se na invazijo vzhodne obale Severne Amerike pripravlja na milijarde cikad ali škržatov, kot jih je prijazno poimenovala materinščina.

 

Ličinke cikad, ki so se pod zemljo hranile s sokovi korenin dreves in drugih rastlin 17 let, bodo nenadoma, kot na zvok trobente trumoma prilezle na dan. Pravzaprav so že tukaj. Včeraj sem se med vožnjo s kolesom po velikem Rock Creek Parku na severu Washingtona ustavil ob izredno lepim drevesom, ki mi je nudilo zavetje pred dežjem. Nenadoma me je nekaj začelo motiti. Zdelo se mi je, da me nekdo opazuje; na deblu drevesa sem ugledal na desetine, stotine cikad, ki so bile bolj podobne polžem, tako po sluzastem videzu, kot po komaj opaznem premikanju. Usmerjene so bile v vrh drevesa – nekaj dnevno potovanje, med katerim bodo končale svojo preobrazbo, odvrgle oklep, odprle krila in začele s svojo oglušujočo muziko. Zato včasih omenjajo, da škržati žagajo.

 

Spomnim se Kitajske, kjer so vsako poletje cikade tako nabijale, da sem o tem posnel zvočni trak in si ga shranil za mrzle zimske dni. Čeprav glasno, pa je bilo v zvoku vročih kitajskih poletij žaganje skorajda erotično. Tamkajšnji črički niso nikoli grozili, da bodo deževali z neba. Spomnim se, da sem nekega poletja v Nankingu skoraj sprožil diplomatski škandal,ko sem kolegu Kitajcu, ki je stal pobral škržata,ki je ravnokar odvrgel svoj oklep, preprečil, da bi zelenca ocvrl na žarnici svoje namizne luči in ga snedel. Skratka, zakaj po 17- ih letih oblaki cikad na ameriškem nebu? P

 

reprosta razlaga za to je ljudsko reklo, ki trdi, da vse kar je ameriško mora biti veliko in pretirano. Skratka, potemtakem je vrsta cikad, ki zdaj brusijo svoje tačice v tolikšnem številu, izključno ameriške sorte; povsem nekaj drugega, kot naši lepi škržati, ki jih nikoli ne vidimo in nam prepevajo, kadar letujemo med borovcih ob Jadranu.

 

Zakaj se v Ameriki na milijarde cikad skriva pod rušo, potem pa hop na svetlo, kod da rabijo osvežitev, preden se bodo nekaj tednov kasneje ponovno pogreznile v ličinkasto meditacijo za naslednjih 17 let? Znanstveniki so si edini, da je število cikad zastrašujoče veliko zato, ker so počasne ličinke lahek plen pticam in ujedam.

 

Obstaja pa še globlji razlog. Ena od endiosimbiotiskh bakterij, ki je nujna za proizvodnjo aminokislin, brez katerih cikade ne bi preživele, se cepi na nove genome, kar pomeni da ima vsaka novodobna 17 letna cikada v svojem telesu na desetine organizmov. Mnogi od teh niso gensko kompletni, zato strokovnjaki omenjajo, da gre morda za gensko degeneracijo 200 milijonov stare vrste insektov. Ali pa nam, bolj optimistično, evolucija pripravlja nova presenečenja. Kot pravi Zhuanzi, je morda ponovno nastopil čas, da se vprašamo: “Sem mar jaz sanjal, da sem metulj ali metulj zdaj sanja mene?”

 

Andrej Mrevlje

Deli novico:
Oznake: