Vnesite za iskanje

Tisa in Bisa – zgodba o novem prijateljstvu

Nekatere “pasje” zgodbe imajo res srečen konec. V Policiji zelo vestno skrbijo za njihove zveste štirinožne partnerje. Tudi takrat, ko gredo v pokoj, se vodniki trudijo, da bi jih, če le imajo za to ustrezne razmere, obdržali doma. Ko to ni mogoče, jim poiščejo kar se da primerne nove lastnike. »Zadovoljni smo, ko vidimo, da nam je to uspelo, in vedno z velikim veseljem prebiramo pisma lastnikov, ki nam z navdušenjem poročajo o svojih novih družinskih članih in njihovih prigodah v novem domu«, pravijo na policiji.

 

Eno takih osebnih izpovedi je zaupala gospa Biserka iz Ljubljane, ki je postala nova “šefica” naši “upokojenki” Tisi. Tisa je belgijska ovčarka, ki je do svojega enajstega leta ponosno služila Policiji, in sicer je bila zaposlena v enoti vodnikov službenih psov na Policijski upravi Murska Sobota. Zdaj je ponosna “Ljubljančanka”, ki se v novem okolju odlično znajde. Tisa in Bisa sta hvaležni ena za drugo.

V nadaljevanju objavljamo zapis gospe Biserke, nove lastnice policijske psičke Tise:

 

Pismo gospe Biserke, Tisine nove prijateljice in skrbnice

 

»Če na primer celotno kariero javne uslužbenke v javnem sektorju oddelaš v interesu javnosti, pa še to večinoma na represivnem področju, niti v pokoju ne moreš iz svoje kože, mar ne? Tako sem se tudi jaz, že dolgo v pokoju, nekako v pozno jesen leta 2019 “lotila urejanja” enega od bližnjih okoliških nesemaforiziranih prehodov za pešce, ki se mi je zdel v temačnih in meglenih urah dneva nezadostno označen in osvetljen, dovoljena hitrost pa je 60 km/uro. V zagati, kako kontaktirati komandirja s tega območja, mi ni bilo druge kot odpreti spletno stran policije.

 

Poiščem jo in v celem formatu računalniškega ekrana zagledam “volka”. A napis zraven me popravi. Ni volk. “Tisa išče novi dom!” Odrinem “spis” o problematičnem prehodu za pešce z vsemi skicami in beležkami na stran mize, se poglobim v objavo, pokličem kontaktno številko in rečem: “Jaz bi prišla pogledat Tiso!” Na oni strani najprej za hipec tišina, potem pa presenečen, a prijazen, moški glas: “Ali res, ali je že objavljeno!?”. Takoj se dogovoriva za ogled. Toda ne že za jutri, kot sem upala, sva se pa dogovorila za kakšen dan pozneje; pač službene obveznosti in izmena vodnika, a ne nazadnje tudi do enote vodnikov službenih psov v Petanjcih ni prav blizu.

 

Sestrična Tina, skrbnica in dobra poznavalka psov, se je prijela za glavo, ko je slišala, da se zanimam za posvojitev belgijske ovčarke … in še iz Policije! Pa sem se lotila spoznavanja pasme po internetu in youtubu, a računala sem tudi na izkušnje iz 16-letne skrbi za domačega ljubljenčka, kokeršpanjela Rona. Vem, da ni primerjave, prosim, ne smejte se.

Tisa se je po prihodu hitro navadila na nov dom.

Obrazcev za prijavo na licitacijo je bilo malo morje, najbolj obsežen in zahteven je bil tisti, ki je na petih straneh zahteval, da se opišem, da bi se lahko komisija odločila, ali sem vredna dobiti v skrb to vašo, polnih 11 let dragoceno sodelavko. Hm, res mi je ime Biserka, a to je daleč od tega, da bi bila perla (takšno izjavo sem v službi uporabljala pri nadrejenih, v skrajni sili, da vsaj malo omilim ozračje, ko sem sem pa tja kaj hudo narobe naredila). No, vse potrebno sem uredila, vključno s plačilom kavcije in na dogovorjen dan, evo me, po živčni in predolgi vožnji, prispela na ogled.

 

Spoznavanje in pogovor ob kavici pri ljubeznivem vodji enote vodnikov službenih psov Petru Rančigaju sta prijetno potekala, celo uspelo se mi je nekoliko sprostiti, kljub nestrpnemu pričakovanju, kdaj bom, končno, spoznala “razlog” svojega prihoda. Obuti si je bilo treba gumijaste škornje in obleči zimsko jakno in že sva se z vodjo bližala boksom. Od tam se je, na povodcu, z vodnikom približevala Ona! Gromoglasno lajanje ostalih psov je gotovo pomenilo: “Srečno, Tisa!”

 

Priznam, pričakovala sem “maligatorja”, ki se vzpenja na zadnje tace, z na stežaj odprtim, penastim gobcem, polnim ostrih čekanov. Že sem hotela počepniti z izproženo dlanjo … A približalo se mi je eno, na videz prijazno bitjece, mahajoč z repom, kar je vodja pospremil z besedami: “Vas je že tam na začetku ‘poskenirala’, gospa, ni vam treba počepniti.” In res, povohala me je, jaz sem jo celo lahko pobožala in ljubezen z moje strani je bila v tem hipu potrjena. Ogled se je nadaljeval z dolgim sprehodom, ko sem držala povodec, in v sproščenem pogovoru o vsem, kar me je zanimalo o Tisi. Posnela sem tudi prve fotografije, najlepša mi je ovekovečen “prvi poljub” na stopnicah enote.

 

Dogovorila sem se za naslednji obisk in domov sem vozila vsa vzhičena, podobno kot s kakšnega randija. Čas do naslednjega obiska, ki mu je nato sledil še eden, in do odpiranja ponudb je prepočasi mineval. Jezila sem se v sebi na “to birokracijo”, čeprav sem bila celo delovno dobo njen del tudi sama. Novoletni prazniki me niso uspeli prav nič zamotiti in v mislih sem stalno imela Tiso. Morate me razumeti, že kot otrok sem si želela psa, a so bili doma neusmiljeni, češ, “s psom se je treba ukvarjati, pes ni za stanovanje …”. Mnogo kasneje sem popustila želji odraščajočih hčera in jima podarila kokeršpanjela, da ne bi bili preveč sami v ogromnem naselju, dokler sem bila v službi, dostikrat popoldne in še zvečer. Vse tri smo bile presrečne, z nami je dočakal več kot 16 let.

 

In tako sem si, končno, po časovno dolgi proceduri (z izkušnjami na področju javnih naročil sem jo, sicer razumsko, sprejemala, trepetajoč glede na izhod pa čustveno zelo težko) oddahnila. Imela sem srečo in malo pred svojo okroglo obletnico sem Tiso uspešno izlicitirala, papirji so bili podpisani, kupnina plačana in vaša upokojenka Tisa je postala upokojenki Bisi stalna spremljevalka, zaupnica, družabnica. Postala je moja. Bolje rečeno, jaz sem postala njena. Prijateljica in skrbnica.

 

Ob primopredaji in prevzemu v Gmajnicah je bilo slovo vodje murskosoboške enote vodnikov službenih psov Petra Rančigaja od Tise zelo čustveno. Stala je že v mojem prtljažniku, božal jo je in ji potihoma govoril: “Vse je v redu, Tisa, greš na boljše, vse je v redu, na boljše greš, veš, Tisa, na boljše.” Oklevam, a to moram napisati: če me upokojeno inšpekcijsko oko ne vara, se mi je za hipec zazdelo, da so se mu orosile oči. Čudovit človek je, če zna ob zahtevni in odgovorni službi pokazati svoja čustva. Prizor je z zanimanjem spremljala večja ekipa pred vhodom, ki je slovo od Tise pospremila z glasnimi pozdravi in ploskanjem.

 

V času, ko sem obiskovala Tiso, sem bila seznanjena z nekimi pomisleki: kako se bo znašla v prestolnici, na parketu, ker urbanega okolja ni bila vajena. Po več kot dveh urah vožnje je takoj, na prvi zelenici, opravila toaleto, tik ob meni vstopila v dvigalo, ne da bi trepnila z očesom, doma je vse prostore, dihajoč intenzivno, prekontrolirala – sistematično, kot sesalni robot – ter se usedla v “foto session” pozi na sredino moje bele sedežne in mi zrla v oči. Tega ne pustim niti vnukom, če ni pregrinjala, Tisi pa je od prvega dne dovoljeno. Dobila je vodo, hrano in najino sobivanje se je začelo z božanjem.

Ob vljudnostnem obisku vodje murskosoboške enote je Tisa hitro prepoznala šefa iz “stare ekipe” in ga veselo pozdravila.

Prvo spoznavanje z lepo, zeleno okolico in reko Ljubljanico, pa srečanja z drugimi psi – vse je potekalo brez kakršnih koli težav, ni je bilo slišati, ni zarenčala niti zalajala. Na zelo obljudeni glavni tržnici, kamor meščani peljemo tudi svoje pse, se naša Tisa ne ozira na nikogar in hodi ob nogi. Če mimo naju, ko hodiva po pločniku, pelje dolg avtobus, tovornjak ali rešilec s sirenami, niti ne trzne. Ne morem verjeti! A iz tira jo, in to temeljito, kljub pomirjevalu, vržejo grmenje in petarde. Takrat je neutolažljiva, ne morem je ustaviti, da ne bi panično krožila po prostoru, z grozo v očeh si ogleduje slike, strop, in se šele po nekaj urah pomiri in izčrpana zaspi.

 

No, pa sem pri spanju – čakajoč dva dolga meseca na to žverco sem ji pripravila ličen in velik zaboj, ji sešila blazine itd. Pa je bil ves trud zaman in v hipu scefran, polnilo pa povsod. Torej, moja predstava, da bo spala posebej v svojem mehkem prostoru, se je sfižila. Obveljala je Tisina odločitev, da se najbolje spi pri meni. In to ne tam nekje doli, pri nogah, temveč s smrčkom ob mojem obrazu. Tako so padla moja najpomembnejša načela. Videti bi morali, kako mirno spi, kot dojenček, pokrita z odejico, zjutraj pa osluškuje, kako diham, se skrajno previdno približa ter se me z enim samim “brkcem” dotakne po obrazu in čaka na mojo reakcijo. Če mi ni še za vstati, me ona v hipu izkoplje izpod odeje, z dolgim gobcem mi dviguje brado, roke, in že greva na prvi sprehod.

Najbolje se spi pri Bisi.

V teh, kmalu bo dveh letih sva postali nerazdružljivi in doslej Tisa ni bila niti trenutka sama doma. Spremlja me povsod po opravkih, strpno počaka pred vhodom, doma pa mi sledi kot senca. Vsi štirje vnuki so jo takoj vzljubili, v družinskem krogu, pri prijateljih sva dobrodošli, na sprehodih me marsikdo zaustavi in jo občuduje, kako je lepa. Tako si nenehno govorim, kako sem srečna, da sem si lahko uresničila davno otroško željo imeti svojega psa. Njena družba mi veliko pomeni tudi z zdravstvenega vidika – vsakič ko primem povodec, izgine slaba volja, žalost, ne mislim na preteklost, ne mislim na prihodnost, sprehajava se le ona in jaz in to je pravi “carpe diem”.

 

Želim si, da tako še dolgo ostane, a več kot 13 let in pol je že tu, tako da bo slovo enkrat neizprosno prišlo. Do takrat pa bom z vsem srcem in trudom lepo skrbela zanjo.

 

Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so mi to omogočili in ki so več kot enajst let očitno zelo lepo skrbeli za Tiso, da jo je zdaj ena sama privrženost, zaupanje in milina.

Se voziva v Istro in zagledam nov kup gradbenega materiala ob cesti. Poklicna deformacija se zbudi, poskočim in pomislim: “Glej, glej, upam, da ne bo črna gradnja.” A si takoj na to rečem: “Bis, ‘skuliraj’ se, v pokoju si in greš s Tiso na morje.”

 

Vir in foto: Slovenska policija

Deli novico:
Oznake: