Tomi Purich sam pravi, da je le glasbenik z Obale, a je mnogo več. Avtor, bobnar, manager, producent, Primorec, samostojni glasbenik in še bi lahko naštevali. Ne glede na vaš glasbeni okus, vam bo njegova glasba všeč, saj igra najrazličnejše žanre.
Tomi Purich trio, Blue Angel Gang, Milizza, Eva Boto in spremljanje neštetih vokalistov v zadnjih, več kot dvajsetih letih. Kako usklajuješ vaje in koncerte? V katerih zasedbah si trenutno dejaven?
Imam to srečo, da lahko živim z vsemi temi glasbenimi slogi, ki jih rad igram in ustvarjam in ravno zato kombiniram svoje zasedbe in delo v njih. Največ časa preživim za ustvarjanje in igranje v pop zasedbi z Evo Boto in v svojem etnojazz triju.
Igraš z zelo različnimi glasbeniki, različne zvrsti in za najrazličnejšo publiko. Kako hitro lahko prehajaš med žanri in skupinami, v katerih ustvarjaš?
Izziv je vsekakor večji, kot se zdi, ker je način igranja, zvok in seveda tudi sam slog bistveno drugačen v posameznem žanru in pred leti sem imel kar nekaj težav s prehajanjem. Je pa poklic glasbenika tudi to, da se vse življenje učiš in skušaš napredovati, tako da seveda popravljaš svoje napake in ena izmed njih je tudi ta, da sem se naučil pravilnega »mindset-a« za vsak slog. Zadnje čase najbolj uživam ravno v tem prehajanju.
Si se šolal pri nas, v tujini ali si samouk?
Sprva pri nas, potem v tujini in kot mi je legendarni, zdaj že pokojni, profesor Erich Bachtraegl povedal – večinoma smo vsi samouki, ker tistih nekaj let, ko imaš profesorja, hitro mine. Se pa še vedno vsakodnevno izobražujem tudi preko spleta, mednarodno.
So tvoji najljubši glasbeniki večinoma bobnarji? Ali obstaja glasbeni žanr, ki je za bobnarje najtežji in morda zato tudi najbolj prestižen?
Niti slučajno samo bobnarji, saj bobnarji nismo glasbeniki, se samo družimo z njimi. (hec…). Najljubši glasbeniki so tisti, katerih glasba mi je najljubša. Zanimivo je, da so to ponavadi pianisti. Bobnarji so potem v drugem planu. Je pa res, da je vse več bobnarjev tudi avtorjev, tako da se stvari spreminjajo. Drugače pa glasbe ne ločujem žanrsko, ampak bolj ali manj po kakovosti. Absolutno dober je tisti, ki je vešč enega žanra, še boljši pa tisti, ki jih obvlada več in zna vsakega igrati tako, kot je treba. Večen izziv mi predstavlja to, da lahko bobnarja slišiš na albumu s tradicionalnim jazzom, potem pa ga slišiš na koncertu v živo, kako igra recimo na turneji z Ericom Claptonom.
Si morda na kakšen dosežek posebej ponosen?
V vsakem glasbenem obdobju kaj izstopa, ampak mislim, da je bilo najtežje leta 2017 ponovno vzeti svoje stare, še nedokončane posnetke iz etnojazz projekta in jih dokončati za izdajo. Tako sem 2018 izdal svoj prvi avtorski album in mislim, da so se stvari tisto leto res obrnile v povsem drugo, boljšo glasbeno smer.
Živiš tukaj? Si si kdaj želel v tujino ali v druge dele Slovenije? Misliš, da istrski morski zrak in sproščena klima pripomoreta k tolikšnem številu vrhunskih glasbenikov?
Živim na Obali in ne bi živel drugje. Z leti se je glasba tako zglobalizirala, z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi, da je vseeno, kje živiš. Bolj je pomembno, kako delaš, kaj delaš in predvsem, ali delaš na dolgi rok in kako dober si v tem.
Se lahko preživljaš z glasbo?
Lahko se preživljam z glasbo, ja. Se pa od svojega 18. leta zavedam, da to pomeni, da sem za inštrumentom vsak dan ure in ure tako, kot je nekdo v službi. Da je potrebno za preživetje opraviti še veliko birokracije, telefonskih klicev in vsega, kar pride zraven. Ni najlažje, ampak nikoli ne bi zamenjal.
Trenutno te lahko vsak mesec poslušamo v živo v Gledališču Koper v sklopu pogovornih večerov našega časopisa. Kje te še lahko slišimo v živo?
V zadnjem polletju mi je odpadlo približno 30 koncertov. Resnih koncertov. Zakaj? Ne zaradi ukrepov, ne zaradi izrednih razmer, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so na položajih, ki veliko besedičijo o podpori kulturi, na drugi strani pa iz »previdnosti« odpovedujejo kulturne prireditve. Moje izkušnje s premnogimi javnimi organizacijami v službi državljanov – bodisi kulturnimi domovi bodisi občinami ali celo knjižnicami – so takšne, da večina organizatorjev kulturnega programa v zadnjem obdobju raje ni delala ničesar, čeprav je bilo to s pravili omogočeno, kot da bi se malo potrudili in naredili nekaj za kulturo in seveda za nas, ki živimo izključno od nje. Dejstvo je, da so ti ljudje vedno polni besed o podpori kulturi, v praksi pa je lažje ne narediti ničesar, se izgovoriti na previdnost in na koncu meseca vseeno dobiti plačo. Res razočarujoče in za marsikaterega samostojnega kulturnega delavca v teh časih tudi eksistencialno grozno.
Sicer pa – prihaja pomlad, v kratkem bo vse bolje in seveda bo tudi kulture v živo več. Mesečno z zasedbo sodelujemo v pogovornih večerih »Nad obalo se jasni«, kjer smo se odlično ujeli in je biti zraven res pravi izziv. Konec marca pa imamo z Evo Boto koncerte ob njeni deseti karierni obletnici, kjer imamo spet drugačne izzive in kup novosti. Pestro bo in želim si, da bo čim bolj ustvarjalno na vseh področjih.
Nina Ločniškar
