S pričetkom rusko-ukrajinske vojne 24. februarja so se začele velike migracije nesrečnih ljudi, ki jih je politika oziroma vojna pripravila do tega, da so zapustili svoje domove in svoja običajna življenja. Spomni nas na čas, ko smo v devetdesetih odprli svoje meje tudi za balkanske državljane. Janez Janša je poudaril, da lahko Evropa pričakuje 15 milijonov beguncev iz Ukrajine. Po neuradnih informacijah naj bi jih bilo v istrskih obalnih mestih trenutno več kot tristo. Prihajajo ljudje – predvsem ženske in otroci, ki jim je uspelo priti iz rodne države in si privoščiti mir vsaj za določen čas, ki pa ni nikomur zagotovljen.
Tokrat nas je zanimalo, kako se počutijo ljudje v slovenski Istri, ki jih tudi osebno zadevajo pričujoče razmere.
Ukrajinci in Rusi, naši someščani
Denys Masliuk se je rodil v ukrajinskem mestu Kqhmelnitsk, kjer je začel igrati klavir. Svoje izobraževanje je nadaljeval v Belorusiji. Nato se je leta 2004 preselil v Slovenijo, kjer tudi danes živi s svojo družino ter se kot pianist in profesor klavirja na Glasbeni šoli v Kopru ukvarja z glasbo. Denys se je kot Ukrajinec počutil, kot pravi, grozno: “Nihče pri zdravi pameti ne bi pričakoval, da se bo to zgodilo. V Ukrajini živijo tako Ukrajinci kot Rusi in nikoli ni bilo nobenih konfliktov do leta 2014. Vse je izmišljeno!’’ Denys ima trenutno v Ukrajini veliko sorodnikov. Nekaterim je celo uspelo priti iz države. Po nikoli daljših 1.600 kilometrih, kolikor šteje pot od Kijeva do Slovenije, jim je uspelo zbežati pred bombardiranjem in alarmi, ki so jih zbujali tudi po štirikrat na noč. Pot nazaj je zelo težka: ‘Skrbi me, seveda, pa za ostale sorodnike in sodržavljane. Vsak ima drugačno situacijo, so starejši ljudje, ki ne morejo ven. Zelo težko je priti na vlak, ker so prenapolnjeni. Vlak ima 200 sedežev , vendar se nagnete tudi 600 ali 800 ljudi. Tako si lahko predstavljate, kakšna je situacija. Zdaj je vojno stanje in je kot v kakšnih grozljivkah ali zgodovinskih knjigah iz druge svetovne vojne.’’ Hvaležen pa je za moralno in denarno pomoč ljudi okoli njega! ‘‘Na žalost, še zmeraj veliko ljudi verjame v ta mit močnega diktatorja, ki dela dobro za svoj narod.’’
Ko je Anastazia Dziuba pred tremi leti zapustila Kijev ter s sestro in mamo prišla v Koper, nikakor ni pričakovala, da bodo njena študentska leta obeležena s tako nesrečnimi okoliščinami. ‘’Zdi se mi nemogoče, da se to lahko zgodi v 21. stoletju. Posebej pa ne v moji državi.’’ Anastasia ima trenutno očeta in dedka v Ukrajini – kot ostali moški so obsojeni na meje svoje države, brez možnosti, da bi jo zapustili. Oba sta trenutno nezaposlena, ker ni mogoče delati. Z začetkom marca je njeni babici uspelo priti v Slovenijo: ’’Z mamo sva se odpeljali na ukrajinsko mejo, babica pa je prišla do meje z dvema različnima prevozoma. Pot ni več ista, saj se uporabljajo sekundarne ceste skozi vasi. Za 500 kilometrov poti so potrebovali več kot 20 ur vožnje. Ni dovolj plina, ljudje bežijo in se skrivajo. Realnost Ukrajine je to, kar vidimo na Instagram storijih.˝ Prvi dan vojne se je družina njenega dedka preselila v vas, kjer se trudijo preživeti v zelo težkih razmerah. Seveda se ne počutijo varno. Z očetom se še vedno lahko slišita, čeprav se boji, da se bo situacija poslabšala in bosta tako izgubila stik.
Alena Jeka, ki je Rusinja iz Rusije, vendar po očetu Ukrajinka, je 24. februar preživela v solzah. “Še vedno ne morem verjeti, da je moja država to naredila. V prvih dneh nisem skoraj nič jedla, le brala sem novice.’’ Alenina sestra je skupaj s svojim možem uspela zbežati iz Rusije po pričetku vojne, nestrinjajoč se s politiko. Enako poskuša veliko ljudi, ki bežijo iz države prek Gruzije in Armenije. “Starejše generacije imajo svoj poogled na vse to, ustvarjeno iz televizije in različnih propagand, česar ni pri mladih, ki skušajo zamenjati svojo realnost za nekaj boljšega”. Kot pravi, se je težko sprijazniti s tem, kar dela tvoja država. “Vse sankcije bodo seveda vplivale na navadne državljane. Ko razmislim, kako bodo moji starši živeli v prihodnosti, mi je slabo. Ampak popolnoma razumem Ukrajince, ki zdaj sovražijo vse Ruse, brez razlike, ker ko na vas padajo bombe, ne razmišljaš veliko. Danes imajo oni pravico do teh emocij.” Kot je izpostavila Alena, moramo razumeti tudi to, da ni vsa odgovornost pri ruskih državljanih – v zadnjih petnajstih letih je Putin izničil vsako možnost protestov. Če nekdo ne gre na ulico in pravi, da ga je strah, ne pomeni, da podpira vojno!
Solidarnost Slovenske Istre
Da se zavedamo, da se vojna ne dogaja več kar na nekem delu sveta, ampak zelo blizu, kažejo številne humantirane akcije. Za prvi primer humanitarne akcije bom izpostavila izolskega galerista in slikarja Eduarda Belskega, ki je organiziral humanitarno akcijo zbiranja pomoči za Ukrajino. Kot pravi, bo zbiranje pomoči trajalo vse do konca vojne. V dobrodelni akciji je do sedaj sodelovalo veliko meščanov Izole, med katerimi so tudi Rusi, Belorusi in Ukrajinci. Belski pravi, da je zelo ponosen na svoje someščane. 16. marca je bil ustanovljen projekt v podporo Ukrajini v vojni proti ruskim napadalcem. Gre za razstavo slik Eduarda Belskega in Catherine Burlinoi, pri čemer gre 70 odstotkov od prodaje slik za humanitarni del pomoči. Ogled razstave je možen na naslovu Pod Hruševco 17, Vrhnika.
Poleg tega je bilo 3. marca v Mali loži prirejeno branje ukrajinske poezije, v kateri so sodelovali imeniti koprčani, ukrajinistka in rusistka Andreja Kalc, igralka Sonja Polanc, italijanski podžupan Mario Steffe ter umaški skrbnik Foruma Tomizza, Neven Ušumović in profesorica klavirja Valentina Češnjevar. Organizatorka in povezovalka večera je bila Irena Urbič. Ta dogodek so izkoristili kot podporo Ukrajini ter pokazali, da morata kultura in umetnost oddati prostor spoštovanju, miru in solidarnosti.
V skladišču Libertas, na vhodu številka 3, v organizaciji Rdečega križa Slovenije, Območnega združenja Koper in Mestne občine Koper se zbirajo sredstva za pomoč Ukrajini. Urnik zbirnega mesta je od ponedeljka do petka, od 10.00 do12.00 in od 16.00 do 19.00. Trenutno potrebujejo hrano z daljšim rokom uporabe, higienske pripomočke, komplete prve pomoči, obvezilni material ter gasilsko, reševalno in osebno reševalno opremo.
Zbiranje pomoči je organizirano tudi v Ankaranu, v stavbi občine na Regentovi 2, med 7.00 in 15.00 ter ob sredah do 17.00. V občini Piran pa na naslovu Liminjanska 107, Portorož.
Odprta pisma ruskih meščanov
Društvo Slovenija Rusija je podalo svojo izjavo za javnost, v kateri so izrazili svoje nasprotovanje agresivni politiki ruske države, zavzemajoč se za strpnost in medsebojno spoštovanje v slovenskem javnem prostoru. Delovanje ruske vlade so označili kot iracionalno. Podporo ukrajinskemu narodu so izrazili tudi učitelji ruskega jezika v Sloveniji, pri čemer so izpostavili mir in spravo.
V Gruziji:
Ta mesec sem imela priložnost obiskati Gruzijo ter se pogovoriti z ljudmi o tem, kako se državljani Gruzije počutijo glede novih okoliščin. Od pričetka vojne so Gruzijci protestirali proti vojni ter pozvali k odstopu gruzijsko premierko Iraklijo Garibashviljo. Protesti so trajali več dni zapored, sodelovalo je več tisoč ljudi. Leta 2008 je Rusija bombardirala gruzijski pokrajini Južna Osetija in Gore. Mariam Katsitadze, Gruzijka, ki sodeluje pri Democracy Indeks Gruzija, je imela takrat 12 let. ‘’Ljudje se počutijo ogroženo in negotovo že dolgo. Imamo veliko migrantov, ki prihajajo iz Ukrajine kot tudi Rusije. Lahko rečem, da Gruzijci živimo v strahu zaradi Putinove politike. Če ne bi bila Ukrajina, bi verjetno Rusija začela invazijo na Gruzijo.’’ Če bi se kot državljani zavedali svojih odločitev, bi lahko spreminjali svet na bolje in nebi bili le opazovalci režimov, ki jih izvajajo različni diktatorji 21. stoletja.
Milica Goljanin
