Pred časom je piranske občane (znova) presenetil njihov župan Đenio Zadković, ki je na precej samosvoj način na družbenem omrežju opozoril na hud problem hrupa v občini. V svojem pismu, ki ga je naslovil z Ulica žrtev turbofolka, je sicer pomešal več tem, v glavnem pa se je zapletal s problemom odnosa do posameznih glasbenih zvrsti in primernosti posameznih zvrsti za posamezen kraj, kar je seveda zelo nerodna in predvsem spolzka tema, ki lahko razpravo odnese na vse strani neba. Zgolj v ozadju pisanja pa je bilo razumeti, da županu ni všeč glasnost predvajane glasbe iz predvsem (in samo) enega lokala, ki že leta moti druge turistične delavce, turiste in seveda prebivalce Portoroža.
Županov zapis na družbenem omrežju je do našega pisanja doživel 275 komentarjev, 211 všečkov in 13 delitev. Nenavaden je predvsem zato, ker še enkrat razkriva popolno županovo nemoč. Nastopil je kot običajen smrtnik, ki mu nekaj v sistemu, v vodenju, organiziranju in upravljanju te občine nikakor ni všeč, nekaj proti čemur se je treba upreti. Ni reagiral kot nekdo, ki ima oblast in številne vzvode odločanja v svojih rokah, nekdo, ki bi občinskim službam naročil ureditev problema, nekdo, ki je vsaj objektivno odgovoren za razmere, pač pa kot kritična javnost, kot opozicija oblasti. Nastopil je sam proti sebi. Potem, ko so najprej njegovi bivši podporniki postali njegova opozicija, je v tej reakciji postal opozicija še sam sebi. Ta obrobna ugotovitev zgolj potrjuje, v kako slepi ulici se je znašla piranska politika.
Toda problem hrupa nikakor ni zgolj problem enega bolj ali manj uspešnega župana. Z njim so se spopadali tudi vsi prejšnji župani in niso bili bistveno uspešnejši. Nasilje preglasne glasbe seveda sploh ni stvar samo enega lokala ali enega gostinca. Preglasna glasba, ki je motila goste tudi v najdražjih portoroških hotelih, je bila nočna mora prejšnjega in enako tudi sedanjega direktorja Hotela Kempinski Palace, drugih hotelirjev v kraju, zasebnikov, ki oddajajo apartmaje, nezadovoljna je bila večja skupina avstrijskih gostov, ki je na plaži snemala (tudi promocijsko) oddajo za avstrijsko TV. Preglasna (cenena) glasba je nočna mora skoraj vseh pomembnejših kulturnih prireditev v bližnjem poletnem prizorišču Avditorija Portorož. Ta glasba je motila poslušalce gledališke koprodukcije treh primorskih gledališč Stoletje mjuzikla, motila je ob lanskem nastopu znanega italijanskega violinista Uta Ughija, večera opernih arij SNG Drame Maribor, itd.
Problem ni letošnji in nima zveze s pandemijo. Ni prisoten samo v Portorožu, je še hujši v Piranu, morda še kje ob morju. Pred približno desetimi leti so se Pirančani naveličali hudega razgrajanja z do kraja navitimi zvočniki, ki jih je tedaj brezobzirno navijal bivši najemnik Cafe Teatra (lokal je sicer v občinski lasti). Oblikovala se je civilna pobuda, ki je zagrozila z referendumom, potem so se stvari počasi nekoliko uredile. A nastali so drugi lokali, v katere znajo upravljavci zvabiti goste le s preglasno in za kraj motečo glasbo.
Kako se drugi turistični kraji spopadajo z istim problemom?
Tedaj smo turistični red v Piranu primerjali s tistimi v Dubrovniku, Benetkah, na Bledu in ugotovili, da imajo v vseh omenjenih krajih bistveno drugačne razmere. V Dubrovniku so lahko živo glasbo izvajali na prostem le do 23. ure, izjemoma do 24. ure, kasneje v zaprtih prostorih pod pogojem, da glasbe ni slišati na prostem. Komunalni redarji so opremljeni z merilci hrupa. V Benetkah je prepovedano kaliti nočni mir od 24. do 7. ure zjutraj na vse načine, ne le z glasbo, tudi s petjem, ropotom in celo med 13. in 15.30 uro. Na trgu sv. Marka pa so dovoljeni le akustični instrumenti. Na Bledu nadzor nad uporabo zvočnih naprav na prireditvah izvajajo pristojni občinski organi, po 22. uri pa policija.
Skratka, celo veliko bolj turistično razviti (a na določen način podobni) turistični kraji znajo vzpostaviti red, ker razumejo, da je tak red osnova sprejemljive turistične storitve. Ne more se v enem kraju 300 ljudi zabavati, ker je njim všeč turbofolk, heavy metal, narodna muzika, jazz. . . , pet tisoč ostalih pa naj poletne noči bedi. Ko smo pred devetimi leti s problemi anarhije ob navzkrižju interesov v pričakovano urejenem turističnem kraju soočili tedanjega župana Petra Bossmana, nam je precej resignirano rekel natančno takole: »Župan v tem mestu sploh ni »prvi šerif«! Odločajo drugi,« in priznal nemoč pri urejanju življenja v kraju.
Z umikom na »drugo stran«, v lastno opozicijo torej, je to isto zdaj Pirančanom med vrsticami povedal tudi Đenio Zadković. Kdo je torej prvi šerif na piranski vasi?
Kaj pravi najbolj vplivna piranska svetnica?
Poklicali smo eno najvplivnejših političnih delavk v Piranu Meiro Hot, saj je bivša podžupanja, aktivna poslanka v državnem zboru in svetnica v piranskem občinskem svetu, kjer v povezavi s stranko SD in z večino v občinski opoziciji pomembno kroji najpomembnejše odločitve. Vprašali smo jo: »Ali mislite, da bi morda svetniki lahko pomagali urediti odnos do nasilja s hrupom, do katerega prihaja v vse preveč primerih v turistično raznoliki piranski občini? In kako bi prišli do kompromisa, v katerem zabava enih (predvsem turistov, a tudi lokalnih prebivalcev) ne bi škodila in grenila življenja drugim?
Saj ne gre samo za glasno glasbo v lokalih. Hrup je pač ena od sodobnih oblik onesnaževanja okolja in se pojavlja v različnih formah. Glede na to, da smo vsi proti vsem oblikam onesnaževanja, nas zanima, na kakšen način bi lahko kot vplivna poslanka in svetnica pomagala k sprejemljivemu sožitju, ki bi prispevalo k urejenemu in prijetnejšemu življenju za vse na področju hrupa oziroma miru.
Sprašujemo vas seveda tudi, kako komentirate številne pripombe in očitke na račun preglasne in vsiljive glasbe, ki jo že leta predvajajo lokali ob portoroški plaži.«
Meira Hot s temi vprašanji ni bila zadovoljna, očitala nam je pristranskost, vendar je vseeno odgovorila:
»V zvezi z razvojem turizma v Občini Piran je na prvem mestu potrebno izvajati sprejeto Strategijo razvoja turizma v občini Piran do leta 2025 ter Akcijski načrt razvoja turizma do leta 2025, ki sta bila sprejeta julija 2018. Strategija in akcijski načrt imata jasno določene ukrepe, ki se pa žal niso implementirali v praksi. Ti ukrepi so v pristojnosti občine Piran in Turističnega združenja Portorož.
Vprašanje reševanja onesnaževanja okolja (med katerimi je tudi prekomerna obremenitev s hrupom), je eno ključnih vprašanj za našo bodočnost. Zato sem se med drugim tudi borila za zakonsko prepoved ognjemetov, kar sicer večina občin v Sloveniji v praksi izvaja, žal pa piranska občina s to škodljivo prakso nadaljuje (tako je bilo tudi pred kratkim ob zaključku MMS). Hrup, ki ga povzroča ognjemet, je neznosen in ima veliko negativnih učinkov na okolje. Kljub temu, da pravite, “da sem vplivna” (pa čeprav sem v opoziciji tako v državnem zboru, kot v občinskem svetu), pa mojih pobud za prepoved ognjemeta niso upoštevali ne na lokalnem, ne na državnem nivoju. Nedvomno je vprašanje hrupa v času turistične sezone nujno potrebno rešiti s kompromisnim dogovorom med vsemi deležniki.
Glede zadnjega vprašanja, pa nimam komentarja.«
Boris Šuligoj
