Pisma na Dansko
Decembra so splet in časopisi polni preglednih člankov o preteklem letu, zato se mi je porodila zamisel, da bi povzela najbolj brane članke na Danskem, a verjetno nisem edina, ki si ne želi brati še enega besedila o koronavirusu in še eni novi različici in cepivih ter statistiki obolelih, zato tokrat leto kolumn zaključujem z zanimivostmi o Danski, ki jih morda še niste slišali.
Danska velja za eno najstarejših kraljevin na svetu. Prvi prebivalci pa so se na območje današnje Danske naselili že okrog dvanajst tisoč petsto leti pred našim štetjem. Če je kraljevina med najstarejšimi, pa danska zastava »Dannebrog« velja za najstarejšo zastavo na svetu, ki se še vedno uporablja kot zastava samostojne države. Prvi zapis o obstoju sega v leto 1219. Ko že govorimo o številkah, je za Slovence skoraj nepojmljivo, da ima najvišji vrh v tej severni državi samo sto sedemdeset metrov nadmorske višine.
Res, da nimajo gora, kot jih imamo v Sloveniji, a se lahko pohvalijo s pravo pravcato puščavo. Blizu najbolj severne točke države Skagen se nahaja puščava, ki jo veter počasi, a vztrajno premika proti notranjosti polotoka. Iz sipin puščave lahko vidimo morje na obe strani, nikjer v državi pa nismo od morja oddaljeni več kot eno uro vožnje oziroma dvainpetdeset kilometrov. Če smo pred tedni lahko zasledili novico, da je sneg pobelil Dansko in nekatere ljudi prisilil celo, da so prespali v Ikei, pa dež ni nič neobičajnega, saj dežuje v povprečju kar sto sedemdeset dni v letu.
Danci so veliki ljubitelji kave, saj jo v povprečju odrasli spijejo štiri skodelice na dan. Vsak dan pa pojedo tudi vsaj en kos črnega rženega kruha. So zelo srečen in vljuden narod, čeprav v danščini ni besede »prosim«.
Morda je najbolj znan pisatelj vseh časov Hans Christian Andersen, ki je zapisal, da je življenje samo najčudovitejša pravljica in vsem vam želim, da bi bilo tudi vaše življenje v naslednjem letu kar se da čudovita pravljica.
Nina Ločniškar
