Pred leti nas je velika večina iskala in dobila informacije na zelo nezapleten in vsak dan enak način. Zvečer ob sedmih smo pogledali eno od dveh informativnih oddaj in zjutraj smo prebrali svoj časopis (za nekatere je bilo to Delo, za druge Dnevnik ali Primorske novice).
Televizijske informativne oddaje so bile takrat redno najbolj gledane televizijske oddaje (noben Mario, Znan kmet ali Samski moški ni imel večje gledanosti) in tiskanim medijem smo namenili kar eno uro svojega časa vsak dan.
15 let kasneje. Televizijske informativne oddaje že dolgo niso več najbolj gledane televizijske
oddaje, dnevne časopise prebiramo le še redki, na naših pisalnih mizah ni več prostora za časopis in temu namenimo mogoče 5 minut svojega časa dnevno. Zato pa nas je večina ves čas pripetih na pametne telefone.
Ves dan spremljamo novice preko različnih spletnih portalov, tistih najbolj zagretih 60.000 Slovencev je na meji popolne odvisnosti od twittanja, večina nas je odvisna od naših prijateljev na FB profilu in novic, ki nam jih FB algoritem zaradi naših navad odmerja in izbira. Kako v takem svetu še vedno nekomu verjeti? Ali je sploh še možno, da ko nekdo nekaj pove, trdi, napiše, mi temu verjamemo, ne da bi šli trditve takoj preverit še kam drugam?
V okrožju spletnega komuniciranja laž ali izmišljotina ni več greh. Vse je kar naenkrat mnenje. Še večja sprememba se je zgodila v načinu komunikacije. Javno komuniciranje je postalo izjemno grobo, bolj si žaljiv, bolj si uspešen, ljudje, ki ne razmišljajo enako, niso več tvoji nasprotniki ampak sovražniki.
V takšen svetu si je vsak zbral nekaj ljudi, ki jim zaupa in verjame. Sam cenim predvsem tiste javne osebe, ki so v tem času uspele ohraniti svoj neodvisen pogled na svet, v komunikaciji ne iščejo sovražnikov, osebe ki jih napadajo skušajo nagovarjat z bistrostjo, duhovitostjo in nežaljivim humorjem. Predvsem pa posameznike, ki so se pripravljeni pogovarjati, poslušati, postavljati si vprašanja namesto obsojati in zaničevati. Takšne smo letos povabili na pogovorni večer v okviru PPF in kratek zapis njihovih zaključni misli si lahko preberete na strani 30. In takšne bo od te številke naprej predstavljala naša nova kolegica in vaša stara znanka Nataša Benčič. Predstavljala nam bo posameznike iz Obale, ki so si za svoje življenje in delo izbrali svet ali druge dele Slovenije.
Prijetno branje.
Tomaž Perovič
