Dobimo se v gledališki kavarni v Piranu. Z veslačicami, ki obujajo staro benečansko tradicijo, veslanje stoje. Na poti tja razmišljam o tem, kako nenaravno je stanje na čolnu, kaj šele veslanje stoje. Zagotovo so klene gospe, da to zmorejo, si mislim. Ali pa morajo imeti neverjeten občutek za ravnotežje. Stati na čolnu, ki se neprestano giblje?! In potem še veslati!? Gotovo imajo mišičaste noge in roke, športnice skratka. Na prvi pogled pa nič od tega. Moji sogovornici sta zgovorni in simpatični ženski, ki prekipevata od dobre volje in energije. Veslanje stoje je v resnici popolnoma drugačno od moje predstave. In med pogovorom te prime, da bi bil del te družbe.
Pogovarjala sem se z Amalio Petronio, sociologinjo, ki je 25 let delala v osrednji knjižnici v Kopru, zdaj je upokojenka, ki vesla in Milko Sinkovič, ki predava nemščino na Fakulteti za turistične študije – Turistica. Je tudi turistična vodnica, aktivna v društvih in pri veslačicah.
Amalija : Moja družina je italijanska, v Piranu je živela celo tisočletje. Po dokumentih sem začela brskati, ko sem bila že starejša, bolj intenzivno pa zdaj, ko sem v pokoju. Zanimalo me je, kaj so v Piranu delali moji predniki. Moški so bili najprej dobri mornarji, zelo iskani, predvsem benečani so iskali piranske mornarje, potem so bili solinarji, nato ribiči in kmetje. Moški torej niso bili doma in tako so začele ženske veslati. Prevozno sredstvo v Piranu so bile barke in če si hotel kam, si šel z barko. Najpogosteje so prevažali sadje, zelenjavo in sol. Barke so bile posebne, plitve, lesene. V Piranu in tudi drugod so jih uporabljali do 2. svetovne vojne. S to leseno barko so potovali po Jadranu in še dlje, spoznavali nove kraje in nove ljudi. Vezi med njimi so bile tesne, recimo z ženskami v Gradežu, s katerimi so si izmenjavali sol in moko.
Niso šli na randi?
Milka : Oh, zagotovo je bil kakšen vmes.
A : Tudi, tudi(smeh). Ko sem preučevala vse te dokumente, se mi je to, da je bil od Pirana, do Benetk, Chioggia en prostor, zdelo zelo zanimivo. Ljudje so si izmenjavali izkušnje, če so imeli v Benetkah dobro barko, so jih Pirančani poskušali posnemati. Tudi moj oče je veslal skoraj do 80. leta, vedno na lesenih barkah. Te barke, ki so jih imenovali battelle (majhne so bile battelline, velika battelon), so bile velike od 3 do 12 metrov, tudi z jadri. In z njimi so lahko potovali daleč. Po drugi svetovni vojni se je začela industrializacija, mehanizacija, prihajali so tovornjaki, …
Kaj pa pogoji plovbe na morju? Ne zdi se ravno enostavno veslati po razburkanem morju.
A : O tem so imeli veliko znanja. Moj stric je na primer s pomočjo epate, arabskega načina računanja preko številke enajst, znal izračunati vreme za celo leto vnaprej. In to natančno.
Bi nam prav prišel tudi danes!
A:O,topa. No,inkosemodkrivalavsoto zgodovino, mi je bilo žal, da teh lesenih bark pri nas ni več.
Kdaj so izginile?
A : V šestdesetih letih. Po drugi svetovni vojni so še imeli maone, s katerimi so prevažali sol iz solin v skladišče soli Monfort. Ko so se Italijani izselili in prišli Dalmatinci, smo imeli tukaj dalmatinske barke, v devetdesetih letih pa so tudi te skoraj povsem izginile.
V času službovanja v knjižnici sem zbirala literaturo povezano z morjem in navigacijo. V Koper sem vabila avtorje ter prirejala literarne večere. Povabila sem tudi strokovnjake, ki so bili graditelji bark in so poznali zgodovino gradnje bark. Postali smo prijatelji in pred leti smo šle za 8. marec v Benetke, nas osem žensk. Ravno takrat je tam potekala regata in navdušile smo se nad beneškim načinom veslanja stoje. Naši prijatelji so rekli, zakaj pa ne bi tudi ve?! Na beneški način veslajo po avstrijskih jezerih in tudi v New Yorku, zakaj potem ne bi tudi v Piranu, kjer smo tako že veslali.
To je del zgodovine v Piranu?
A : Tako je. Ti naši prijatelji so nam obljubili, da nam bodo priskrbeli barko. Nismo verjele, res smo bile skeptične.
Najbrž barka ni prav poceni?
A : Ne. Naš prijatelj je poznal nekoga, ki je imel barko v skladišču. Ravno to barko, ki je zdaj zasidrana v mandraču v Piranu. Dolga je 7,5 m in široka 1,60 m. Ti prijatelji, vsi starejši od 70 let, …
Najlepša leta!
… so barko najprej pripeljali v Bernardin, kjer so nas naši moški čudno gledali. Kaj te ženske delajo . . .
Zakaj samo ženske?
A : Goli slučaj. V časopis italijanske skupnosti Trillo sem napisala povabilo, naj se mi oglasijo tisti, ki želijo veslati. Prijavile so se samo ženske.
M : Ves čas smo že same ženske, včasih pride poskusit kakšen moški, samo…
A : Dokazano je, da so bile tudi v zgodovini na koprskem ženske regate. Še danes je v Kopru
29.junija, na dan Sv. Petra in Pavla, velika fešta. Takrat je fešta tudi v Benetkah in v Savudriji. Že leta 1754 sta potekali ženska in moška regata. Ženske veslačice so bile iz Pirana, Izole in Kopra, Pirančanke pa so osvojile prvo nagrado. Zgodovinski viri omenjajo žensko veslanje že v 15. stoletju. Zgodovinarji opisujejo, da so bile ženske zelo vešče in sposobne upravljati z barkami. Neka gospa, doma iz Seče, je pripovedovala, da so ženske z barkami vozile sadje in zelenjavo v Koper in celo do Trsta. Tudi ribe in školjke, mušule. Tukaj jih je bilo polno in vozili so jih do južne Italije. Do leta 1945. Eden od teh ribičev je še živ, oče od naše veslačice, najstarejši Pirančan, Sergio Perentin. Tukaj je bil tudi običaj, da so 15. avgusta, na Sv. Marijo, vsi moški veslali do Strunjana in nazaj. Nazadnje se tega spomnim, ko sem imela 12 let.
In ko je prišla vaša barka v Bernardin?
A : Smo jo morale najprej porihtati, kar smo tudi naredile – jo pobarvale, čistile, … Še zdaj same skrbimo za barko. Septembra smo jo odpeljale v marino, kjer imamo hišnega vzdrževalca, ki jo je zakrpal in uredil. Barko je treba vzdrževat. No, ko smo barko dobile, smo se morale naučiti veslati. Ni lahko, a smo se naučile. Veslale smo po sečoveljskih kanalih na solinah, po Piranskem zalivu. Občutki so bili enkratni. Lepo, mirno morje, a vseeno začutiš valove, milino morja. Ko sem še delala v knjižnici, sem povabila številne strokovnjake, slovenske in italijanske, ki so predavali o tem, kako čuvati morje, tudi tako, da nimamo premočnih motorjev na čolnih, ki plašijo ribe in uničujejo favno in floro.
Kako je sploh mogoče uloviti ravnotežje med razvojem, tehnološkim napredkom in naravo ter obenem ščititi tudi morje?
A : To je stvar vrednot. Material, ki se na morju najdlje ohrani je les. Našli smo tisočletja stare lesene barke, v Poreču, v Savudriji. Les je večen in morju najmanj škoduje. S plastiko onesnažujemo cel svet, otoki so polni plastike. Človek bi se moral pogledati v ogledalo in se vprašati, ali potrebujem toliko denarja za preživetje.
Na to vam lahko jaz odgovorim. Ne, ne potrebujemo ga. Problem je samo v tem, da so ljudje pohlepni, njihov pohlep je neskončen.
A : Zato sem prav zadovoljna, da sem srečala ženske, ki niso imele nobene prakse ne z barkami in ne z veslanjem, skoraj ne tudi z morjem. Ki jim je zdaj to eno samo veselje in užitek. Lepo jih je gledati na morju, letijo po vodi in ne delajo nobene škode. Motorji pa, ne vem koliko konjski, ropotajo, smrdijo, so nevarni plavalcem, … Mislim, da smo s tem veslanjem naredili veliko. Vsi jih gledajo (Milka se zasmeje).
Ampak, kako se sploh odločiš za nekaj, kar je popolnoma neznano, nenavadno, ne veš kaj se bo zgodilo, nimaš predstave o tem kako bo? Moraš obvladati posebno vrsto ravnotežja?
M : To se naučiš.
So ženske bolj spretne za tovrstno veslanje? Kakšna je vaša zgodba?
M : Veslačice smo ena mešana druščina, različnih starosti, na začetku med 25 in 65 letom, zdaj se lestvica pomika navzgor in sta med nami dve upokojenki. Smo različnih poklicev, predavateljice, učiteljice, krajinska arhitektka, radijska napovedovalka, pisana paleta žensk. Mene je povabila v skupino ena med njimi, bilo mi je zanimivo, morje imam itak rada. To je bilo prvo leto, letos imamo že peto obletnico. Šla sem skozi vse muke in težave učenja. A gre le za poseben način veslanja.
Kaj je najtežje?
M : Niti ne to, da stojiš. Veslo je prislonjeno na forcolo in med veslanjem, če ne znaš, to veslo pade ven, ker ni U profil temveč L profil. Najtežje je obdržati veslo v forcoli. Ko to osvojiš, moraš znati držati ritem, gledati moraš prvo veslačico, ji pomagati, spremljati njen ritem. Krmarka stoji zadaj in vse kontrolira ter z veslanjem daje smer.
Kako?
M : Z veslom, ki je daljše, tako kot prvo. Prvo daje ritem, zadnje smer, delamo pa vsi. Barka je visoka, mi imamo ta beneški tip, ki ima sicer nižje dno. Če jih primerjamo s tistimi, ki jih uporabljajo v beneških lagunah, je naša še kar visoka in bolj stabilna. Ko smo se šle učit v klub Benetke in sem prvič stopila na beneško barko (sandalo, caorlina-značilna beneška plovila), sem mislila, da bom padla. Njihove barke so zelo majave, nestabilne, a je morje po kanalih mirno, mi pa smo na odprtem morju in rabimo bolj stabilno barko. Tako smo torej začele in se na začetku kar vrtele v krogu (prešeren smeh). Učiteljice iz Benetk so prihajale k nam, še večkrat pa smo šle me v Benetke.
Koliko vas pa je?
M : Zdaj nas je 12 aktivnih veslačic, prihajajo še nove. V času dnevov Evropske kulturne dediščine smo imele Dan odprtih vesel in vsak je lahko prišel preizkusit veslanje stoje. Še posebej velik odmev je bil spomladi.
Naša barka je privezana v Piranu, v mandraču, prej je bila v Škveru, v Seči, v kanalu. Tudi muzej vztraja, da bi bile v mandraču zasidrane manjše, stare barke. Muzej na prostem. To je za nas praktično, ker smo iz Kopra, Pirana in Portoroža, tako da gremo lahko ob nevihtah zmeraj pogledat, kako je z barko. Veslamo lahko iz Pirana v Strunjan, Koper ali Anakran.
Koliko pa to traja?
Štiri ure.
Ups. Jaz si to predstavljam kot šport. A je?
M : Ja, je. A se same organiziramo, gremo veslat v dvoje, troje ali v štiri. To je za našo barko največ. Učile smo druga drugo, največ pa so nam pomagali obiski v Benetkah.
V kolikem času se naučiš?
M : Pa saj ni tako komplicirano. In ne tekmujemo.
Morate imeti mišice? Trenirate tudi na suhem?
M : Ma ne.
Kako ste se povezali z Benečani?
A : Povezale so nas knjige, z avtorji smo organizirali pogovore in tako začeli prijateljevati. To se je tako lepo razvijalo.
M : Z Benečani redno ohranjamo stike. Naš največji podvig je bil petdnevno veslanje iz Pirana v Benetke. Skupaj z Benečankami in njihovimi barkami. Te barke pripeljati sem po suhem je bil cel podvig. Začeli smo v Piranu in do Gradeža, potem pa po laguni do Benetk, vsak dan druga postaja. Spremljali so nas z barkami na jadra in čolni.
Kako vas gledajo ljudje, ko priveslate v pristanišče?
M : Gledajo nas in fotografirajo, smo huda atrakcija vsepovsod, tudi tukaj, v zalivu. Kar je bilo pa meni zelo lepo, je bila regata Storica, na kateri smo sodelovale v Benetkah. Najlepše mi je bilo, ko sem veslala po kanalu Grande, pod Rialtom. Vedno sem stala na mostu in gledala čolne, zdaj pa je bilo obratno.
Kje so še regate?
A : Z manjšimi barkami v Gradežu, Cervia, tudi na Murterju.
Kakšen je bil občutek, ko si prvič stopila na čoln?
M : Najprej sem se spraševala ali bom to sploh zmogla, se bom sploh naučila, ker nisem ravno športni tip, no, nisem se ukvarjala s športom. Začele smo z ravnotežjem in se počasi naučile še veslanja. Meni je najlepše ko veslamo in je tišina. No, saj se tudi veliko pogovarjamo, a je včasih tako lepo, da celo ženske obmoknemo. Kot jagenjčki. Včeraj (pogovor je bil v petek, 6. oktobra) smo šle veslat do svetilnika, v sončni zahod.
Je najlepše jeseni?
M : Lepo je tudi zgodaj zjutraj poleti. Letos smo zajtrkovale v Mesečevem zalivu, iz Pirana smo štartale ob 6h zjutraj. Pa sončni zahodi, …
In morje mora biti mirno?
M : Mora. Zato sledimo vremenskim napovedim in vemo kdaj gremo lahko na morje in kdaj ne.
So bili tudi včasih tako pazljivi z vremenom?
A : Zelo so bili pazljivi, saj te lahko morje v hipu prevara. Če je bilo vreme nestabilno, so se držali obale.
Kako pa je bilo s preskrbo, če je bilo vreme slabo dalj časa?
A : So se znašli. Hrane ni nikoli zmanjkalo. Kjer so soline, je bilo vedno ogromno školjk in rib
bizatov. Moja teta, ki je nedavno umrla pri 96. letih, je pripovedovala, da so popoldan ulovili toliko rib, da so jih hodili prodajat v Topolovce, ob izviru Dragonje. Tja so hodili peš.
Na začetku je bilo to veslanje stoje prostovoljno druženje, ampak za vzdrževanje barke potrebujete tudi kaj sredstev?
M : Smo sekcija in spadamo pod italijansko skupnost, plan morje. Od tod dobivamo sredstva.
Kako živi italijanska skupnost na obali?
M : Sama nisem pripadnica skupnosti in jih samo opazujem. Rekla bi, da so zelo aktivni v kulturi ter v ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Ogromno stvari se dogaja, izdajajo tudi svoj časopis Trillo. In ko sem bila s študenti na Tartinijevem trgu ter imela v roki ta časopis, sem jih opozorila na to, kaj vse se v okviru italijanske skupnosti dogaja na obali. Kapo dol!
A : Številčno nas je zelo malo. Natančne številke ne vem, ker smo rekli, da se ne bomo preštevali. Tudi asimilacija je normalna zadeva. Jaz sem postala malo Slovenka, tudi Slovenci v Trstu so napol Italijani.
Ta primer o katerem se pogovarjamo, se mi zdi eden lepših in uspešnejših projektov ohranjanja kulturne dediščine. Pa ne samo ohranjanja, tudi širjenja vedenja o tem, o času, o ljudeh, o navadah.
A : V sečoveljskih solinah, kjer smo imele razstavo fotografij našega veslanja, sem šla tako daleč, da sem se vprašala, kaj je pravzaprav ostalo od solin. Hiše razpadajo, proizvajamo vedno manj soli. Kaj je ostalo od te tradicije? Me, veslačice.
Bojana Leskovar
