Stric iz Amerike
Leta 1963 je Alfred Hitchcock posnel film Ptice. Hitchcock je rad strašil svojo publiko,bil je genijalen režiser. V filmu ptice napadejo ljudi. Če film poznate, se boste morda spomnili, da so glavno vlogo v napadu na majhno mesto odigrali galebi, za najbolj grozeče prizore pa je režiser uporabljal črne vrane. Spomnite se, kako so ti krokarji, kot jih radi poimenujemo, v tišini posedali na žice elektične napeljave in motrili ljudi. Hitch očitno ni vedel, kako zelo pametne so vrane. Da bi se podrejale galebom? Lepo prosim!
Pred šestdesetimi leti so o vranah vedeli veliko manj, kot vemo danes. Znastveniki jih preučujejo že desetletja, pritegnile so celo pozornost ameriške vojske. Strokovnjaki trdijo, da način prehranjevanja vran(hranijo se z mesom, raslinami in sadjem) pospešuje njihove kognitivne sposobnosti za izdelovanje pripomočkov-orodij, s katerimi si pomagajo do slastnih zalogajev. Kot da so vrane sladokusci! Vrane zato uvrščajo med najbolj inteligentna bitja planet poleg slonov, opic in homo sapiensa, seveda.
In zakaj pišem o vranah iz Amerike, zdaj, ko smo vstopili v tretjo leto covidskega štetja? Zato ker se Američani še vedno ne zavedajo, da z vranami ne gre zobati češenj. Oni dan je Washington Post poročal, da so vrane zavzele Sunnyvale, mesto v Silicijski dolini. Bojda jih je tam nekaj tisoč. Ždijo na drevesih in prežijo. V zgodnjih jutranjih urah glasno vreščijo in zbujajo meščane, potrebne počitka, trdi župan mesta. Na podlagi moje izkušnje, dvomim, da bo Sunnyvaleju uspelo. Na visokem drevesu za hišo, ki si ga delimo s sosedi, je pred dvema letoma živela družina vran. Šle so mi na živce, a zgolj zato, ker so mi srale po avtomobilu. In to obilno. Zato sem z vranami polemiziral, dokler nisem začel razmišljati in vrane spoznavati. Vrane si zapomnijo naše obraze in jih povezujejo z dogodki. To, da sem se jaz pritoževal, so nosile v glavah dve leti. O mojem značaju so obvestile tudi člane družine in mladce v gnezdu. Nehal sem bentiti. Čez nekaj časa sem opazil, da so se vrane spuščale vedno nižje, nekatere so celo capljale po sosedovem vrtu. Sosed je nato v grmu svojega vrta našel malo vrano, ki je bila očitno poškodovana in ni mogla leteti. Soseda sta ju skušala hraniti, a je ptica po nekaj dnevih umrla. Vrane so utihnile. Na to pa zapustile svoj dom, ki je zanje postal grobišče.
Andrej Mrevlje
