Vnesite za iskanje

»Yo, si za en walkič?«

»Živijo, si za sprehod?«

 

O govoru mladih nekdaj in danes, o narečni posebnosti Primorske ter o marsičem drugem povezanim z jezikom, smo se pogovarjali s slavistom in prevajalcem Jožetom Hočevarjem ter profesorico slovenščine na Gimnaziji Piran Lilijano Gustinčič Furlan.

 

Tako, kot prikazuje slika, izgledajo sporočila današnje mladine. Marsikateri starš bi se strinjal, da se s težavo prebije skozi kratko sporočilo svojega najstnika, če seveda v družini že prej niso uvedli pravil sporočanja. Jezik mladih se je vselej razlikoval od jezika odraslih, pa vendar se zdi, da postaja razlika ob neupoštevanju jezikovne norme pri pisnem in ustnem sporočanju vse večja. Na vprašanje, kje tiči razlog za to, odgovarja dolgoletni profesor slovenskega jezika Jože Hočevar, ki se kljub zavidljivi starosti z njim še vedno aktivno ukvarja in preučuje njegove spremembe: »Mladi uporabljajo (govorijo in zvečine pišejo) le svoj živi, pogovorni, celo žargonski jezik zato, ker je tudi večina njihovih sodb o svetu zamejena med vprašanji mlade generacije. O svojih vprašanjih seveda govorijo v svojem, samo njihovem jeziku. A to ni knjižni jezik.« Vendar pa dodaja, da »kakor hitro morajo s svojimi vprašanji nagovoriti širšo javnost in se vanjo vključiti, se obrnejo k vsem razumljivemu knjižnemu jeziku. In se ga tudi hitro in dobro učijo, če ga niso osvojili v šoli, kjer je prva med koristnimi jeziki angleščina, ne materinščina.«

Hočevar je tako podkrepil sedaj morda že splošno sprejeto dejstvo, da mladi, predvsem srednješolci, v trendu po racionalizaciji v svoji vsakdanji medsebojni komunikaciji opuščajo jezikovno normo, kar jim seveda ne gre zameriti, saj tega nikakor ne počno v želji, da bi razjezili starejše . Ti zapisi mladih želijo kar se da posnemati njihovo govorjeno besedo in tako ustvariti sproščeno in živo okolje. Vendar pa postaja posledica tega, kot potrjuje profesorica Liljana Gustinčič Furlan, pomanjkanje kvalitetnega besednega zaklada: »Ko se pogovarjamo o literarnih besedilih, opažam, da jim manjkajo besede, s katerimi bi izrazili svoje vtise, čustva in mišljenje. Večkrat kdo ne ve, kako bi nekaj, kar mu je znano, povedal. Zgodi se tudi, da kdo drug najprej uporabi angleški izraz. Jaz mu seveda takoj sugeriram slovensko ustreznico. Tudi pri spisih oz. esejih zaznavam, da se besede krčijo in dijaki bolj posegajo po fondu osnovnega besedja. Tako jih opozarjam, naj zmanjšajo rabo glagolov biti, imeti, dati, delati, počutiti se in uporabljajo konkretnejše izraze.«

 

Slovenščina v naših krajih nekdaj

»V primorskih in istrskih območjih so težave z izražanjem v slovenščini nastajale zaradi večletne prevlade italijanščine v uradih in v šoli, še posebno v širšem koprskem predelu, kjer je ta prevlada trajala pod Benetkami petsto let, od konca 13. do konca 18. stoletja. Z na novo uvedenimi slovenskimi šolami po letu 1945 so se te jezikovne težave hitro manjšale, ker je v njih pouk potekal v knjižni slovenščini. Šolarji, ki so končali slovensko osnovno šolo, so z branjem dobrih knjig v slovenščini v gimnaziji kmalu obogatili svoj besedni zaklad, zato so omenjene težave izginjale. Ostale so pa težave, ki so izvirale iz šavrinskega istrskega narečja, kajti šola pravorečja ni poučevala. Te težave so bolj trdovratne in trajajo v današnje dni,« jezikovno zgodovino naših krajev povzema profesor Hočevar.

Slovarji, ki bodo nekoč pomembni pričevalci

Sicer mineva že skoraj desetletje, odkar sta se Izoljana Mirna Buić in Erik Toth odločila, da bosta zapisala slengovske izraze, značilne za Izolo. Tako je nastal Slovar izolskega slenga, ki zajema preko 500 gesel. Slovar je na spletišču Termanie dostopen širšemu uporabniku. Še korak dalje pa so naredili ustanovitelji spletnega slovarja Razvezani jezik, katerega ustvarjalec lahko postane vsakdo izmed nas. Le tako bomo prihodnjim rodovom lahko zagotovili zadostno količino na novo nastalega vsakdanjega besedja, ki ga bodo lahko proučevali. Pisem namreč med nami že zdavnaj več ni.

Za konec pa še o primorsko-istrskem »bom bil« namesto »bom«

Seveda v pogovoru s profesorjem Hočevarjem nisem mogla mimo slovnično napačne rabe prihodnjika, ki ga na Primorskem vztrajno uporablja staro in mlado. Posebej za to priložnost je v svoji optimistično naravnani maniri prijazno obrazložil: »Prihodnji čas »bom bil« namesto »bom« je v primorsko-istrskih narečjih trdoživ. Po pravilih je zapis »bom bil« sicer usklajen z jezikovno logiko in bi zaradi tega smel veljati za pravilnega. Če namreč slovnično pravilno govorimo in pišemo »bom delal«, bi moralo biti logično in pravilno tudi, če Primorec in Istran rečeta »bom bil«. Vsi glagoli namreč prihodnji čas oblikujejo tako, da k pomožnemu glagolu v prihodnjem času »bom« dodajo deležnik z obrazilom -l: bom delal, bom govoril, bom napisal. A naša slovnica določa, da ima glagol »biti« samo eno obliko za prihodnji čas, ki jo uporabljajo vsa druga slovenska narečja: »bom«. Zato primorsko-istrsko obliko »bom bil« uvršča med nedovoljene napake.«

 

Maja Orel Jakič

Deli novico:
Oznake: