Spremembe v Luki Koper potekajo nenavadno manj burno kot v vrsti drugih podjetij – Je Matoz prepričal zaposlene in javnost, da ima vzvode za uspešnejše pristanišče? Veliko bo odvisno od izbora nove uprave.
V Sloveniji poteka pravi kadrovski cunami, ki ga je sprožila trenutna oblast. Čeprav rezultati poslovanja Luke Koper niso kazali, da bi bilo nujno predčasno zamenjati njeno upravo, se je to vendarle zgodilo. Novi nadzorniki, sestavljeni iz vrst koalicijskih strank, so zamenjavo izpeljali presenetljivo mirno. Prvi nadzornik Luke Koper, odvetnik Franci Matoz, je prepričal predstavnike zaposlenih in občine Koper v nadzornem svetu, dosegel je, da se je stara uprava umaknila mirno, hkrati pa se ves čas trudi prepričati javnost, da ne gre za politiko, temveč za hitrejši razvoj pristanišča, da išče strokovnjake v vrhu Luke in da bo vedno dajal prednost domačim kadrom. Za nameček dodaja, da bi tudi Vinakoper ohranil v lasti katerega od istrskih podjetij. Je to formula, s katero je Matoz dosegel miren preobrat na vrhu strateško pomembnega logista?
Na dan izida Obale Plus bo (je) Luka Koper najverjetneje dobila izpopolnjeno novo upravo. Dveh novih imen uprave ne moremo objaviti, ker smo redakcijo zaključili pred njunim imenovanjem. Teoretično pa lahko upravo izberejo tudi kak dan kasneje. En nov član (Robert Rožac) je skupaj s četrtim članom, delavskim direktorjem Vojkom Rotarjem, prevzel vodenje družbe že 16. novembra, dan prej je posle prevzel od uprave, ki jo je nekaj manj kot štiri leta vodil Dimitrij Zadel, zato trenutno ni krize vodenja.
Zakaj se je nadzorni svet odločil predčasno zamenjati upravo, nam je pojasnil Franci Matoz, ki mu področje pristanišča in njegovega poslovanja ni povsem neznano, saj je v zvezi z njim kot hišni odvetnik zastopal občino Koper v času županovanja Borisa Popoviča.
»V nadzornem svetu smo ocenili, da je bila prejšnja uprava premalo aktivna pri strateških naložbah. Slednje so, kot vidimo na primeru sosednjih pristanišč na Reki in v Trstu, pa drugod po svetu, nadvse pomembne za obstoj in razvoj družbe. Zastavili smo si cilj, da bi bil postopek imenovanja nove uprave čim bolj pregleden, da bi zajeli čim širši krog možnih kandidatov, zato smo zaprosili za pomoč agencijo za iskanje kadrov, ki je evidentirala kar štiriinpetdeset možnih imen. Iz prvega kroga devetnajstih imen, nam je agencija predlagala deset imen oseb, ki so bile po njihovem mnenju ocenjene kot pozitivne in so izpolnjevale zahtevane pogoje po statutu. Od teh desetih imen je kadrovska komisija na razgovor povabila šest kandidatov in to za vsak profil v upravi po dva: dva torej za področje operative, dva za finance in dva za predsednika uprave. Kadrovska komisija je po opravljenih razgovorih ocenila, da je edino Robert Rožac (prijavljen za področje operative) zelo primeren kandidat in ga je zato predlagala nadzornemu svetu v imenovanje, kjer je dobil soglasno podporo vseh članov NS,« pravi Franci Matoz.
Kaj je nadzornike prepričalo za podporo Rožacu?
»Rožac izhaja iz tega okolja, doma je iz Pobegov (sicer zdaj živi v Ljubljani). V Luki je šest let vodil službo za investicije. Po njegovem odhodu je v tej službi zavladala vrzel, zato je v tem trenutku najbolj primeren, da lahko z dokazano mero strokovnosti spet požene področje investicij dalje. Primeren je tudi po izobrazbi, ker je arhitekt. Četrti argument pa je dejstvo, da je zdaj dve leti opravljal delo kot sekretar na ministrstvu za okolje in prostor, in to na področju, ki je povezano s posegi v prostor in pridobivanje dokumentacije. Tak kader se nam je zdel nujen, če želimo kaj spremeniti pri naložbah. Ostalih pet kandidatov pa nas ni prepričalo v zadostni meri, da bi koga takoj izbrali. Še posebej, ker smo vedeli, da nam agencija ponuja še petintrideset imen. Od teh imen je agencija opravila ožji izbor še določenega števila kandidatov, ki jih bo v sredo, 24. novembra najprej obravnavala kadrovska komisija, potem pa še nadzorniki.
Delo kadrovske komisije smo zastavili tako, da se je lahko udeležijo vsi člani nadzornega sveta in podrobneje spoznajo vse ponujene kandidate, še preden se s predlogom kadrovske komisije seznanimo na nadzornem svetu še istega dne. Glede na to, kakšne kandidate bomo dobili v drugem krogu, bomo v obravnavo morda vzeli ponovno tudi neizbrane kandidate iz prvega kroga. Tokrat bomo iskali samo dva profila: kandidata za vodenje financ in predsednika uprave.
Nadzornikom bom predlagal, da bomo morda katerega od neizbranih kandidatov, ki so vendarle pokazali določeno znanje in kompetence in bi prišli podjetju prav za kakšno deficitarno strokovno področje, morda za strateški razvoj, za digitalizacijo, za pridobivanje evropskih sredstev in podobno, da bi ga zaposlili za eno raven nižje, denimo za svetovalca uprave za posamezno področje. Če bi se, kot primer, prijavil nek strokovnjak za črpanje evropskih sredstev, pa ne bi imel vseh drugih znanj za člana uprave, bi vseeno lahko pomembno obogatil vodenje družbe,« je prepričan odvetnik Matoz.
Prvi nadzornik Luke Koper je razkril še pomembno podrobnost:
»Vsi nadzorniki so podprli moje stališče, da postavimo v pogodbo za zaposlitev članov uprave dokaj stroge pogoje. V pogodbi bo člen, ki bo določal možnost odpoklica s funkcije brez navajanja razloga in drugi, da lahko prejmejo za odpravnino samo tri povprečne plače. Če namreč ugotovimo, da nekdo ne izpolnjuje naših pričakovanj, da smo se pri izbiri zmotili, jih lahko enostavneje razrešimo funkcije. To so zelo ostri pogoji, ki jih je moral sprejeti vsak od zaslišanih kandidatov.«
Glede na to, da pravno zastopate premierja Janeza Janšo in nedvomno pripadate njegovi politični strani, se javnosti zdi samoumevno, da boste pri zaposlitvi dali prednost politični pripadnosti ali pa vsaj politični lojalnosti do trenutno vladajoče politike.
»Ne kadrujemo politično. Če bi bil to naš namen, ne bi kadrovali na način, kot ga vidite. Ne glede na ideološko prepričanje, bodo prevladale strokovne kompetence. Nikakor ne razvrščamo kandidatov po politični pripadnosti. Prevladale bodo strokovne kompetence. Če pa bi bila dva enaka ali podobna kandidata, bo imel prednost domačin,« je na naše vprašanje odgovoril predsednik nadzornega sveta. In razložil:
»Luka je nekaj posebnega. Plača uprave v Luki ni prav velika. Še posebej v primerjavi s plačami uprav v drugih gospodarskih družbah, kjer niso omejeni z Lahovnikovim zakonom in kjer je povprečje plač višje. V Luki se je plača upravi znižala tudi zaradi zaposlitve delavcev iz bivših IPS. Lahovnikov zakon določa, da je plača uprave lahko le šestkratnik, v določenih primerih petkratnik povprečne plače. Če Luka ne bi bila v državni lasti, bi bila plača uprave precej višja. To je uvidel tudi kapitan Rado Antolovič, ki se je potegoval za mesto predsednika uprave, a ga med drugim plača uprave ni prepričala, ker je vajen drugačnih nagrad v tujini.
Zato ocenjujemo, da strokovnjak iz domačega okolja ne bo delal toliko za denar, ampak bolj zaradi motiva, da se dokaže in nekaj naredi za svoje okolje. Ta motiv je večji, če si tukaj tudi doma. To velja tudi zame. Tudi meni je bolj do tega, da Luka uspe, ker sem tukaj doma in zato si tako želim večjega uspeha, zato sem sprejel funkcijo nadzornika in opravil zamenjavo vodstva družbe, ker sem iz tega okolja.«
Seveda se bo to bolje videlo po imenovanju in potem, kako bo novo vodstvo prevzelo vajeti podjetja ter vse podrobnosti.
»Dosedanja uprava je delala dobro, vendar je zame delala premalo in preslabo. Lahko imaš indeks pri pretovoru kontejnerjev sto deset in presežeš magičnih milijon kontejnerjev na leto, vendar ti hkrati zmanjkuje zalednih površin, ker se ne znaš obrniti. Poglejte prvi (kontejnerski) pomol. Še preden so dobro podaljšali operativno obalo, je že povsem založen. Luke hitijo. Na Reki je nov upravljavec, dela velik terminal, Trst uspešno črpa evropski denar, Rusi si prizadevajo odpreti nove poti iz vzhodne Azije… Če ne bomo skrbeli za zmogljivost, bo težava. Skrajni čas je za preboj. Denarja je dovolj, treba je imeti projekte in usposobljene ljudi.«
Bodo res še pred volitvami prodali Vinakoper?
Mnoge zanima, kako boste rešili zaplet z lastništvom Vinakoper, komu boste prodali tega velikega primorskega kletarja, ki gospodari s kar šeststo hektarji državnih zemljišč v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Še posebej, ker ste zdaj v funkciji predstavnika obeh največjih lastnikov Adriafina, ta pa je večinski lastniki Vinakopra.
»Res je Adriafin največji (77,8- odstotni) lastnik Vinakopra, vendar ta delež ni operativen zaradi družbene pogodbe. Kljub takemu lastniškemu deležu ima le okoli sedeminštirideset odstotni delež glasovalnih pravic, skupaj z Agrarijo Koper pa nekaj čez triinšestdeset odstotni delež glasovalnih pravic. Za spremembe v nadzornem svetu bi po družbeni pogodbi potrebovali petinosemdeset odstotni delež glasov, ki jih brez malih lastnikov (teh je petinpetdeset) ni mogoče dobiti. Torej nakup Adriafina ne prinaša samodejno popolnega obvladovanja Vinakopra. Za DUTB, kjer sem od poletja predsednik upravnega odbora, je Istrabenz Holding (in s tem polovični delež Adriafina) naložba, ki jo mora prodati, ker ga v to zavezuje zakon. Česar DUTB ne uspe prodati, bo prenesla v SDH ali v demografski sklad, če bo zaživel. Kot predstavnik DUTB moramo delati na tem, da čim prej in z največjo koristjo prodamo Adriafin. Zato sem na DUTB že naročil, naj v najkrajšem možnem času, denimo v mesecu dni, pred koncem leta izdelajo strategijo upravljanja oziroma prodaje, ki bo pokazala, kaj z naložbo v Vinakopru. Moje osebno mnenje je, da mora Istrabenz Holding polovični delež v Adriafinu prodati. Enkrat ali dvakrat so to že poskušali, vendar niso dosegli soglasja z Luko Koper, ki ima drugo polovico Adriafina. Prodaja je možna le, če se partnerja dogovorita. Jaz trenutno vidim samo dve možnosti. Ali Luka Koper kupi delež Adriafina in s tem Luka dobi sedeminsedemdeset odstotni delež v Vinakopru ali pa se Luka in Istrabenz (torej DUTB) dogovorita za prodajo strateškemu kupcu. To je samo moje stališče, kaj se bo zgodilo, bomo še videli,« pojasnjuje Franci Matoz, ki razmišlja, da obstaja za Vinakoper morda še tretja rešitev, podobna kot za Mladinsko knjigo, kjer se niso odločili prodati drugemu največjemu lastniku, ampak je vlada odločila, da je Mladinska knjiga strateška naložba države.
Če bi se odločili za prodajo koprskega kletarja strateškemu lastniku, je možnosti seveda več. Matoz o njih ne želi podrobno razlagati, vendar je prepričan, da bi morali pri tem na določen način prepričati tudi Luko Koper oziroma poskrbeti tudi za njen interes.
»Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je zdaj ena oseba hkrati na dveh položajih: v upravnem odboru DUTB in nadzornem svetu Luke in je to lahko koristno za premik pri Vinakopru. Prej je bil vedno pat položaj med Luko in Istrabenzom, zadeva je stala po nepotrebnem, zato sem prepričan, da bi z izdelavo strategije, cenitvijo in terminskim planom kmalu prišli do rešitve. Kombinacij je sicer več, toda prizadevam si, da bi tudi Vinakoper ostal v lokalnih rokah in ne razmišljam, da bi jo prevzelo kako tuje podjetje. Prizadeval si bom, torej (to govorim brez pooblastil NS Luke ali DUTB), da bi Vinakoper ostal Lukin ali od domačega partnerja, ki bo kar se da povezan z lokalnim okoljem,« razlaga Matoz in trdi, da je možno poiskati rešitev, v kateri bodo koristi za vse tako za sedanje lastnike, za Vinakoper in za prostor.
Na Vinakoper je namreč lokalno prebivalstvo, predvsem tisti, ki obdelujejo zemljo in od tega živijo, močno navezano, saj predstavlja nek simbolni temelj, značilnost, identiteto, podobo Istre in njene krajine. Zato ni jasno, kako bi se javnost odzvala, če bi državni lastniki kar brez premisleka in s špekulativnimi ozadji skušali prenesti lastništvo tujcem, ki jim je malo mar za Istro.«
Boris Šuligoj
