Vnesite za iskanje

Luka Cimprič je bil na tiskovni konferenci ob ponovnem odprtju Gledališča Koper zelo iskren. Povedal je, kako je bilo igrati po šestih mesecih za deset ljudi, ki so na ustrezni oddaljenosti in z maskami sedeli v mali dvorani. Šest mesecev je stal na odru in igral pred prazno dvorano na številnih vajah, ki so vodile v interne premiere, ali pa je igral za kamere na odru, ki so skušale vsaj približno ujeti tisto, česar gledalec pred ekranom, skoraj verjetno, ne bo nikoli začutil.

 

Z Anjo sta vznemirjena igrala za deset ljudi, ki so bili tudi sami vznemirjeni, vznemirjeni so bili tehniki; mala dvorana je bila polna vznemirjenosti, čeprav je bila v njej le peščica ljudi. Aplavz je bil močan, a hkrati nebogljen, ker ni mogel izraziti silovitosti življenja, tiste silovitosti, s katero živimo svoje srečne trenutke, v katerih žarita zanos in svoboda. Da bi se razplamtel, bi potreboval več ljudi, več rok, več src.

 

Bila pa je le peščica ljudi, ki je drugo sredo v maju prva vstopila v malo dvorano gledališča v Kopru in doživela povezanost z igralcema, z zgodbo o dveh ljudeh, ki zaradi odtujenosti in izpraznjenosti sodobnega sveta ne zmoreta in ne znata zaživeti polno in brez strahu. Ne poznata zaupanja, ne predajanja in ljubezen je daleč. Počasi se lika povežeta, počasi se z njima poveže tudi občinstvo, pa čeprav tako maloštevilno. V mali dvorani zraste skupnost, ki jo plemeniti duh, skupnost, ki si želi misliti in prepoznavati. Čutiti in hrepeneti. Skupnost zaupanja in življenja.

 

Prav ta vrnitev v življenje je za igralca najpomembnejša, saj je v tesni zvezi s katarzo, ki jo od Aristotela naprej pojmujemo kot sproščanje vznemirljivih čustev, ki so za ljudi zdravilen in očiščevalen pripomoček. Vračajo mu duševno ravnovesje, vedrino in naravno moč za opravljanje splošnih in javnih zadev.

 

Tako občinstvu, kot igralcem.

 

Katja Pegan

Deli novico:
Oznake:
Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek